Ko pobrskamo po arhivu slovenskih medijev, omembo Azerbajdžana zasledimo le redko. Možnosti sta dve, morda tri - Evrovizija in kvalifikacije za nogometna prvenstva, tu in tam se pojavi še kakšen članek, v katerem "sive glave" pozivajo k dokončni umiritvi razmer v sporni regiji Gorski Karabah.

Na Evroviziji se vsako leto - no, od leta 2008, ko se je Azerbajdžan pridružil temu "cirkusu", veliko govori o njihovih predstavnikih, saj domača podjetja v triminutni nastop in promocijo, ki stoji za njim, vlagajo ogromno denarja. Kljub temu pa se povprečni gledalec Evrovizije ne more znebiti občutka, da je Azerbajdžan nekakšen "vsiljivec", ki leži "tam nekje na vzhodu", kjer je le redkokdo že bil, in da z evropsko kulturo nima veliko skupnega.

Naslednji postanek: maj 2012, Baku, Azerbajdžan
Lani, ko je za favoritko na stavnicah veljala njihova 17-letna pevka Safura, ki je na koncu morala priznati premoč Nemki Leni, so si menda vodilni pri EBU-ju kar nekoliko oddahnili, da celotne "mašinerije" ne bo treba seliti v mnogim nepoznan in skrivnosten Baku. Takrat so celo omenjali možnost, da bi v primeru zmage Azerbajdžancem na pomoč lahko priskočil britanski BBC, a letos, vsaj za zdaj, tudi vodilni delijo veselje Ella in Nikki in so že napovedali, da bodo azerbajdžansko delegacijo v kratkem povabili v Ženevo na pogovore o Evroviziji 2012.

Da so sredstva za tako velik dogodek zadnja skrb, ki bi morala skrbeti oboževalce tega tekmovanja, je jasno vsakemu, ki bežno pozna razmere v tej državi na Kavkazu, stisnjeni ob Kaspijsko morje. Azerbajdžan se namreč ponaša z velikimi zalogami nafte in zemeljskega plina, predvsem pa je vezni člen med Rusijo in Evropo, kar pomeni, da gre zaradi svoje lege za eno strateško najpomembnejših držav na svetu.

Baku spreminja podobo
Prestolnica Baku doživlja izjemen razvoj - v letu 2009 je imela država devetodstotno rast BDP-ja, v mestu kot gobe po dežju rastejo velike, sijoče poslovne in stanovanjske stavbe, evropski poslovneži si v bogato opremljenih pisarnah podajajo kljuko. Azerbajdžan naj bi bil eden največjih dobaviteljev zemeljskega plina za plinovod Nabucco, ki bo potekal po 3.300 kilometrov dolgi poti od Turčije do Avstrije.

"Meka energetske industrije"
Kljub obilici težav, s katerimi se spopada ta projekt, pa tamkajšnjih oblasti ne skrbi, ampak se samozavestno podajajo v pogajanja. Baku se namreč zaveda svoje energetske moči; državo mnogi opisujejo kot "meko energetske industrije", v Bakuju so leta 1848 izvrtali celo prvo naftno vrtino na svetu, drugi naftni "bum" po razpadu Sovjetske zveze pa je prinesel nove "vreče" denarja. Zdaj pa čutijo, da je vse pomembnejši tudi njihov glas v političnih pogovorih, saj odločitve Bakuja vplivajo tako rekoč na celotno Evropo.

Zaradi pozivov k spremembam v zapor
A tako preprosto vse skupaj vendarle ni, saj izjemen gospodarski razcvet ni šel z roko v roki z razvojem človekovih svoboščin, zato organizacije Baku pogosto in resno opozarjajo na to težavo. V začetku meseca so tako oblasti za dve leti in pol, uradno zaradi obtožb o preprodaji mamil, zaprle mladega opozicijskega aktivista, ker je prek spletnih omrežij pozival k revoluciji, podobni tisti v nekaterih državah arabskega sveta. Opozicijski protesti v tej pretežno muslimanski državi sicer niso redki, 20-letni Džabar Savalan pa je bil prvi, ki je zaradi izražanja mnenja moral za zapahe. Organizacija Amnesty International je sporočila, da je ta primer "dokaz, kako daleč so oblasti pripravljene iti, da bi utišale uporniške glasove, in da je svoboda izražanja v državi na trhlih nogah."

Vladajoča stranka predsednika Ilhama Alijeva je obtožbe zavračala in trdila, da opozicija namenoma neti sovraštvo, ki bi prizadelo blaginjo države.

Krvavi Gorski Karabah
Najbolj pereč ozemeljski spor pa je seveda vprašanje Gorskega Karabaha. Nasilje v tej pokrajini je izbruhnilo leta 1988, ko so tam večinsko živeči Armenci zahtevali odcepitev od Azerbajdžana in svojo odločitev nato potrdili še na referendumu leta 1991, čemur je sledila vojna, ki je trajala do leta 1994 in zahtevala več tisoč življenj, na sto tisoče ljudi pa je bilo razseljenih.

Čeprav je danes Gorski Karabah de facto neodvisen, je v mednarodni skupnosti še vedno priznan kot del Azerbajdžana, ki pa nad območjem nima nadzora od leta 1991. Z območja vsake toliko poročajo o novih zaostritvah in spopadih.

Da so odnosi med sosedama Armenijo in Azerbajdžanom hladni, dokazuje tudi novica iz Evrovizije leta 2009. Takrat so organizatorji tekmovanja Azerbajdžanu zagrozili, da ga bodo izključili iz tekmovanja, saj je policija 43 Azerbajdžancev, ki so na finalu v Moskvi glas oddali za sosednjo Armenijo, poklicala na zaslišanje. Oblasti naj bi jih obtoževale nedomoljubja in celo "mogoče grožnje varnosti države". Za anonimnost in zaščito glasovalcev je bilo odgovorno telekomunikacijsko podjetje, ki je azerbajdžanski policiji posredovalo natančen seznam glasovalcev za Armenijo.

Organizator Evrovizije EBU je zaradi incidenta spremenil pravila, med sankcijami za primer kršenja anonimnosti glasovalcev in posega v zasebnost pa je tudi triletna prepoved sodelovanja na Evroviziji. Grožnje nato niso uresničili.

Po Alijevu ... Alijev
In politična ureditev? Gre za republiko, ki ji od neodvisnosti leta 1991 skoraj neprekinjeno vlada ista družina, saj je Ilham Alijev leta 2003 na položaju nasledil svojega očeta Hejdarja. Vlada in njeni podporniki že nekaj časa sponzorirajo obiske Bakuja uglednih in premožnih tujih poslovnežev ter najemajo lobiste, da bi svetu predstavili vse dosežke države.

Lani pa je svet obkrožila novica, da si je njegov sin Hejdar Alijev v Dubaju privoščil nakupovalni pohod, na katerem je za nepremičnine zapravil 44 milijonov ameriških dolarjev. A ta sin je bil star komaj ... 12 let! Razvajeni najstnik si je izbral predvsem stavbe na znamenitem otoku v obliki dubajske palme, ki se imenuje Palm Jumeirah.

Velik razkorak med bedo in izobiljem
A rodbina si to zlahka privošči. Letna plača predsednika Alijeva naj bi znašala okoli 228.000 dolarjev. 44 milijonov dolarjev vredna naložba pomeni, da je Hejdar v nekaj dneh zapravil vsoto, za katero bi moral povprečni Azerbajdžanec garati 10.000 let. Kljub obsežnim naftnim rezervam namreč več kot deset odstotkov prebivalstva živi pod pragom revščine.

Najstnika je pri transakcijah nadomeščal neki starejši član vladajoče družine, ni pa znano, ali je Hejdar vse nepremičnine dobil v dar ali si jih je resnično izbral sam, saj iz prestolnice Baku niso želeli sporočiti nikakršnih podrobnosti. A to ni bil prvi nakup dubajskih nepremičnin azerbajdžanske družine, saj naj bi pred tem vile kupili tudi predsednikovi hčerki Lejla in Arzu Alijeva, kar pomeni, da je družina v Dubaju pokupila že za 50 milijonov dolarjev stavb.

"Azerbajdžanski Abramovič"
Britanski mediji pa so med izbruhom afere WikiLeaks razpisali tudi o prijateljstvu princev Williama in Harryja z "azerbajdžanskim Abramovičem", mladim milijarderjem, ki ga zaradi izjemnega bogastva preiskujejo ameriški uradniki. Gre za 25-letnega Taleja Hejdarova, ki je študiral v Londonu in je milijone funtov "zmetal" v financiranje priljubljenega nogometnega kluba. Uradniki pa so pozorni predvsem na posle njegovega očeta, tudi ministra v Alijevi vladi, ki je predtem opravljal delo vodje davčnega urada. Službo so Američani opisali kot "eno najbolj koruptivnih mest v državi", s katero naj bi si Hejdarov starejši nezakonito nagrabil ogromne vsote denarja.

A vse to ni v Düsseldorfu prav nič zmotilo zmagoslavja pevskega dvojca Ell in Nikki, ki sta pravilno domnevala, da zaradi zmagoslavja na ulicah Bakuja vlada "norišnica". Po nekaj tipičnih vprašanjih pa se je indijski novinar le opogumil in vprašal, kaj menita o tem, da bo enega najbolj gledanih dogodkov v Evropi prihodnje leto gostila - Azija. "Glasba ne pozna meja, želiva le, da poslušalci, pa kjer koli že živijo, uživajo v njej," sta odgovorila v en glas.