Ban skuša pritisniti na vlado, da bo izpustila opozicijsko voditeljico, ki je leta 1991 zaradi svojih prizadevanj za demokracijo v državi prejela Nobelovo nagrado za mir. Za zdaj ni popolnoma jasno, ali se bo Ban smel tudi srečati z Su Čijevo, ki je trenutno zaprta v zloglasnem jangonskem zaporu Insein. Proti njej poteka sojenje zaradi kršenja pogojev hišnega pripora, ker naj bi maja v svoj dom spustila ameriškega državljana. Posebno sodišče naj bi prav danes v primeru zaslišalo pričo obrambe, a je zaslišanje preložilo na 10. julij.

Podobno kot Nelson Mandela je Aung San Su Či postala mednarodni simbol mirnega upiranja represiji. 64-letnica je kar 13 od zadnjih 19 let preživela zaprta: po večletnem bivanju izven države se je leta 1988 vrnila v domovino, a so jo kmalu poslali v hišni pripor, kjer je potem preživela šest let. Leta 2000 so jo znova priprli in jo dve leti pozneje izpustili, a ne za dolgo. Leta 2003 so jo po spopadih med protestniki in vladnimi silami znova zaprli, po operaciji pa ji znova določili hišni pripor. Njen zadnji šestletni hišni pripor bi se tako moral izteči maja letos, a je vojaška hunta že našla nov izgovor, prej omenjeni "vstop" ameriškega državljana v njen dom.

Tako jo še naprej drži stran od javnosti, še posebej pred volitvami, ki so napovedane za prihodnje leto in s katerimi želi vladajoči režim pridobiti vsaj nekaj legitimnosti. Vseeno so oblasti nekoliko omilile strog nadzor nad njenimi aktivnostmi, saj so ji dovolili, da se je srečala z nekaterimi predstavniki svoje stranke, obiskalo pa jo je tudi nekaj tujih visokih diplomatov. Čeprav je dobila dovoljenje, da v Veliki Britaniji obišče svojega moža, ki je bil takrat na smrtni postelji, pa je to zavrnila, saj se je bala, da ji ne bi dovolili vrnitve v domovino.

In kje je glavni vir njene nesprejemljivosti za vladajočo hunto? Skriva se v dejstvu, da je hčerka enega izmed herojev boja za neodvisnost, generala Aung Sana, ki je bil ubit med tranzicijo julija 1947, samo šest mesecev pred neodvisnostjo. Takrat je bila Aung San Su Či stara le dve leti. 13 let pozneje je z materjo, ki je bila imenovana za veleposlanico v Delhiju, odšla v Indijo. Pozneje se je izobraževala na Oxfordu, kjer je študirala filozofijo, politične vede in ekonomijo, tam pa je spoznala tudi svojega bodočega moža. Po letih življenja na Japonskem in v Butanu se je ustalila v Veliki Britaniji, leta 1988 pa se je potem vrnila v domovino.

Miren boj za demokratične reforme
Takrat je bila država sredi politične vstaje: na tisoče študentov, uradnikov in menihov je na ulicah zahtevalo demokratične reforme. "Kot hči svojega očeta ne morem ostati ravnodušna ob tem, kar se dogaja," je dejala v svojem govoru 26. avgusta 1988. Takrat se je začelo njeno življenje v nemilosti oblasti. Pri svojih prizadevanjih za boljše življenje državljanov se je zgledovala po mirnih kampanjah, ki sta jih vodila Martin Luther King in Mahatma Gandhi: potovala je po državi in organizirala shode. V državi so bile leta 1990 sicer izvedene večstrankarske volitve, a je izide oblast, ki jo sestavljajo vojaški generali, ignorirala. Na njih je namreč stranka Su Čijeve Nacionalna liga za demokracijo premočno zmagala.

Hunta ima vse niti trdno v rokah
Nazadnje se je Mjanmar znova vrnil na naslovnice časovnih časopisov pred dvema letoma. Poleti leta 2007 so v Mjanmaru izbruhnili splošni protesti zaradi visokih cen nafte, ki so jim nato sledili protesti proti vladi, na čelu katerih so bili menihi. Oblasti so takrat upor krvavo zatrle, lani februarja pa je hunta odločila, da bodo ustavni referendum izvedli maja, leta 2010 pa bodo sledile še splošne volitve. Vojaški režim v državi, ki je na oblasti že od leta 1962, je tako začrtal prve korake pri premiku od vojaške vladavine k demokratični družbi, a pot do nje je še dolga.