Nekatere imajo argumentov za neodvisnost precej in je najbrž le vprašanje časa, kdaj bodo postale polnopravne države, medtem ko so spet druge precej bizarni primeri. Poglejmo si torej 10 ozemelj, ki čakajo na svojo usodo.
1. Škotska: Škotska je formalno združena z Anglijo od leta 1707, ko sta se oba naroda združila v Veliko Britanijo. A kljub stoletjem pod londonsko oblastjo se Škotska še vedno šteje za ločeno državo (tiskajo celo svoje bankovce, škotski funt) in v rednih intervalih kliče k neodvisnosti. Škotska nacionalna stranka (SNP), ki teži za polno neodvisnost od Velike Britanije, je bila ustanovljena leta 1934. Leta 1999 je Škotska izvolila svoj prvi parlament po skoraj 300 letih. Ta nadzira domačo politiko, medtem ko Westminster še vedno uravnava vse drugo. SNP, zmagovalka parlamentarnih volitev leta 2007, vsake toliko časa pozove k referendumu za neodvisnost. A tudi če bi referendum uspel, ne bi bil zavezujoč, če ga ne potrdi tudi britanski parlament.
2. Baskija: Prizadevanja za baskovsko neodvisnost so neločljivo povezana z nasiljem separatistične organizacije Ete. Potem ko je diktatorski general Francisco Franco, ki je Španiji vladal med letoma 1939 in 1975, Baske močno zatrl, jim prepovedal uporabo njihovega jezika in jih skušal asimilirati, se je že tako dejavno gibanje za neodvisnost le še okrepilo in Eta je bila rojena. V pol stoletja so Etine bombe ubile okoli 820 ljudi. Skupina je septembra lani razglasila premirje in se zavezala, da se bo za neodvisnost Baskije zavzemala z miroljubnimi sredstvi.
3. Tibet: Peking trdi, da kitajska oblast nad Tibetom sega stoletja nazaj, kar nekateri zgodovinarji in tibetanski nacionalisti zanikajo. Leta 1950 je kitajska vojska izvedla invazijo na to planotasto območje in prisilila tibetansko vlado k podpisu sporazuma, po katerem je oblast nad Tibetom prevzel Peking, Tibet pa je ohranil določeno stopnjo avtonomije. Po nasilnem zatrtju upora leta 1959 je moral dalajlama zbežati iz Tibeta v Indijo, ob tem pa je poudaril, da je bil sporazum njegovemu ljudstvu vsiljen. Dalajlama zdaj že več kot pol stoletja živi v izgnanstvu, od koder še vedno poziva Kitajsko, naj njegovemu ljudstvu podeli neodvisnost. Peking za to noče niti slišati.
4. Južna Osetija: Južna Osetija se je odcepila od severa z moskovskim samovoljnim razdeljevanjem mej in se po padcu Sovjetske zveze združila z novonastalo državo Gruzijo. To Južnoosetijcem nikakor ni bilo po volji in proti koncu 90. let so izbruhnili nemiri, v katerih je umrlo okoli tisoč ljudi. Za nekaj časa je strasti umirilo premirje leta 1992, a zaostritev nasilja, ki naj bi ga sprožilo gruzijsko obstreljevanje južnoosetijskega mesta, se je leta 2008 razmahnila v vojno. Ruska vojska je priskočila na pomoč Južnoosetijcem, Moskva pa je ob tem podprla tudi separatiste v Abhaziji, še eni de facto neodvisni republiki znotraj Gruzije. A ne EU ne ZDA ne priznavajo nobene od teh dveh držav kljub uspelemu referendumu za neodvisnost leta 2006.
5. Kurdistan: Po propadu velikih evropskih imperijev in rojstvu cele serije novih držav v vzhodni Evropi in na Bližnjem vzhodu so Kurdi nedvomno potegnili kratko. V njihovo ozemlje so se zajedle meje Irana, Sirije, Iraka in Turčije, tako da danes večina kurdske populacije (okoli 30 milijonov) živi na tem območju kot etnična manjšina drugih držav. Ustanovitelji Turčije so v poskusu zatrtja kurdske identitete Kurde označili za "gorske Turke" in jim prepovedovali uporabo njihovega jezika do leta 1991. Prepovedana kurdska gverilska skupina, Kurdska delavska stranka (PKK), je v 70. letih začela nasilne upore, ki so zahtevali prek 30.000 življenj v Turčiji. V zadnjih letih je nasilja manj, a napetosti ostajajo. Malce bolje se godi Kurdom v Iraku - po ameriški invaziji leta 2003 ti na severu države doživljajo pravi gospodarski razcvet.
6. Quebec: Quebec je padel pod britansko oblast v 18. stoletju, a nostalgija po francoski preteklosti v tej kanadski provinci ostaja - ne nazadnje s sloganom province, Je me souviens (Spominjam se, op. a.). Quebec je v veliki večini francosko govoreč, kar 85 odstotkov Quebečanov za svoj materni jezik navaja francoščino (v primerjavi z večino drugih provinc, kjer je v 90 odstotkih materni jezik angleščina). Quebečani so še najbližje neodvisnosti prišli leta 1995, ko so za pičlih 53.000 glasov (od 17,5 milijona volivcev) izgubili referendum za neodvisnost. Danes je gibanje za neodvisnost izgubilo precej svojega zagona, poglavitna skrb lokalne vlade pa se zdi, da je zaščita frankofonskih interesov, medtem ko odcepitev ni več prioriteta.
7. Zahodna Sahara: Nekdanja španska kolonija je redko poseljeno območje med Mavretanijo in Marokom. Do leta 1979 si je Zahodno Saharo kljub protestom gibanja za osamosvojitev priključil Maroko. V zadnjih desetletjih je maroška vojaška prisotnost hromila dejavnost gibanja, saj secesionisti nadzirajo le rudnike srebra na neposeljenem vzhodu. Po premirju leta 1991, ki ga je dosegel ZN, so bili postavljeni okvirji za referendum, a glasovanja še ni bilo, saj Maroko še kar vztraja, da ima oblast nad območjem, in nasilno zatre vsakršne, tudi najmanjše upore.

8. Republika Kaskadija: Republika Kaskadija bi združila ameriški zvezni državi Oregon in Washington ter kanadsko provinco Britanska Kolumbija. Predlagatelji nove države (ki ima bore malo možnosti, da se realizira) pravijo, da bi okoli 14 milijonov prebivalcev Kaskadije moralo zahtevati neodvisnost od zatiralskih vlad Kanade in ZDA. Podporniki ob tem navajajo besede Thomasa Jeffersona, ki naj nikdar ne bi dejal, da bi ZDA segale vse do Pacifika. Kaskadija bi sicer kot država najverjetneje cvetela - je bogata z naravnimi in industrijskimi viri, dom velikih korporacij (Microsoft, Amazon, Starbucks, Nike), Vancouver pa naglo postaja Hollywood severa. Gledano družbeno bi bila to ena najliberalnejših držav sveta, s centri liberalcev v ekološko zavednih Seattlu, Portlandu in Vancouvru.
9. Padanija: Ne smemo pozabiti, da je Italija združitev dočakala šele v 19. stoletju, tako da so v državi regionalne razlike še kako občutene. Še posebej glasna je Severna liga (Lega Nord), politična skupina, ki jo je leta 1991 ustanovil kontroverzni politik Umberto Bossi, sicer zaveznik premierja Silvia Berlusconija. Argument Lige je, da revnejši jug hromi in predstavlja oviro za premožnejši, industrializirani sever. Liga se zavzema za t. i. Padanio, pri čemer ima v mislih območja okoli doline reke Pad. Leta 1996 je Bossi celo razglasil Padanijo za samostojno republiko. Kakega večjega pomena to dejanje sicer ni imelo, razen da danes obstaja nogometna ekipa Padania (ki jo Fifa sicer ne priznava). Odcepitev je precej iluzorna, je pa gibanje, ki ostro nasprotuje priseljevanju, se zavzema za večjo avtonomijo in poziva k "fiskalnemu federalizmu", izredno močno.
10. Druga vermontska republika: Thomas Naylor, upokojeni profesor z univerze Duke, je leta 2003 ustanovil Drugo vermontsko republiko, "nenasilno državljansko mrežo", ki si prizadeva za samostojnost Vermonta in razpust Unije. Zakaj? Zaradi "tiranije korporativne Amerike in vlade ZDA" in da Vermontci ne bi bili "prisiljeni sodelovati pri ubijanju žensk in otrok na Bližnjem vzhodu", je dejal Naylor. Skupina si prizadeva tudi, da bi se Vermont za preživljanje zanašal na lokalne družinske farme in posle, ne pa na druge zvezne države ali države. Njihova zastava spominja na tisto zgodnejšega secesionističnega gibanja Vermonta iz 18. stoletja.
*Opomba: Izpostavljena deseterica je izbor revije Time in zato seveda ne zajema vseh primerov prizadevanj za neodvisnost po svetu. Tako je izpuščenih kar nekaj morda odmevnejših primerov (Palestina, Severna Irska, Katalonija, Republika Srbska itd.)