Po mirovnih sporazumih s sosednjima Egiptom (1979) in Jordanijo (1994) je Izrael, po besedah njegovega premierja Benjamina Netanjahuja, dosegel še tretjega s kakšno arabsko državo. Oznaka sporazuma kot mirovnega je sicer zavajajoča, saj Izrael in Združeni arabski emirati nikoli niso bili v vojni. Gre torej za sporazum o normalizaciji odnosov, saj državi doslej nista vzpostavili uradnih diplomatskih in gospodarskih odnosov, t. i. Abrahamov sporazum pa naj bi bil slovesno formaliziran v prihodnjih nekaj tednih v Washingtonu.

Sporazum, ki bo le uradno potrdil dolgoletne stike med obema državama, bo tesnima ameriškima zaveznicama v regiji omogočil odprto sodelovanje na številnih področjih, od turizma, telekomunikacij, tehnologije, energetike, zdravstva do neposrednih prometnih povezav in drugih, a sodelovanje, predvsem na področju nadzora oziroma vohunjenja, je že potekalo. Obenem bo imela normalizacija odnosov za obe državi druge, manj preprosto merljive koristi geopolitičnega značaja, katerih dolgoročnost se bo šele pokazala.

Izraelu in ZDA je namreč uspelo s sporazumom razbiti večdesetletni konsenz, vsaj uradni, med arabskimi državami (razen Egipta in Jordanije), ki so za normalizacijo svojih odnosov z Izraelom in njegovo priznanje deklarativno zahtevali razrešitev palestinskega vprašanja v skladu z mednarodnim pravom. Arabska liga je leta 2002 tako predstavila t. i. arabsko mirovno pobudo, s katero je Izrael pozvala k umiku z vseh ozemelj, ki jih je zasedel leta 1967 (vključno s sirsko Golansko planoto), "pravični rešitvi" vprašanja palestinskih beguncev, ki so bili pregnani ob ustanovitvi Izraela leta 1948, v skladu z mednarodnim pravom ter sprejetju neodvisne palestinske države na ozemlju Zahodnega brega in Gaze v mejah iz leta 1967 z Vzhodnim Jeruzalemom kot glavnim mestom. V zameno bi arabske države arabsko-izraelski konflikt označile za končanega in z Izraelom vzpostavile normalne odnose. Izrael je pobudo zavrnil ter okupacijo in kolonizacijo palestinskih ozemelj v letih, ki so sledila, le še dodatno poglobil in okrepil.

Sorodna novica Trumpov bližnjevzhodni načrt: Predstavljen v Washingtonu, zasnovan v Izraelu

Zdaj pa se Izraelu obeta normalizacija z nizom arabskih držav, ki so opustile postavljanje vprašanja okupacije v ospredje. ZAE sicer poskušajo svoj dogovor z Izraelom predstaviti kot skrb za Palestince, češ da so ga pogojevali z izraelsko opustitvijo uradne priključitve tretjine zasedenega Zahodnega brega, ki je bila sprva napovedana za julij, a šlo naj bi le za priročno pretvarjanje. Takoj po oznanitvi sporazuma je namreč Netanjahu javno priznal, da je privolil le v "preložitev" priključitve in da je načrt zanjo "še na mizi". Dodal je, da se nikoli ne bo odrekel "pravici do naše zemlje". Ob tem poznavalci opozarjajo, da je "nasprotovanje" Združenih arabskih emiratov priključitvi priročno tudi za Netanjahuja, saj mu je ponudila "časten" (začasen) umik od izvedbe priključitve, ki se je izkazala za politično neizvedljivo v tem trenutku. ZDA tudi s povsem proizraelsko vlado, kot je sedanja, po besedah Jareda Kushnerja, svetovalca in zeta predsednika Donalda Trumpa, dovoljenja za priključitev Izraelu namreč "še nekaj časa" ne bodo dale, nasprotovanje pa so poleg arabskih izrazile tudi evropske države, podpornice Izraela.

Uradna priključitev okoli tretjine zasedenega Zahodnega brega, ki v celoti predstavlja okoli 20 odstotkov ozemlja historične Palestine, razmer na terenu sicer ne bi spremenila. Izrael namreč to ozemlje že povsem vojaško nadzira, nezakonite judovske naselbine s pripadajočo infrastrukturo pa so že zdaj povsem vključene v izraelsko državo. Več kot 600.000 naseljencev ima namreč vse državljanske pravice in so prometno povezani z Izraelom, kar ne velja za milijone Palestincev, ki živijo na zasedenih ozemljih. Zanje namreč velja izraelsko vojaško pravo in so od Izraela odrezani, obenem pa so zaradi izraelskih vojaških nadzornih točk ločeni tudi med seboj. A uradna priključitev, ki bi le formalizirala večdesetletno stanje, bi tudi zaveznikom Izraela onemogočila pretvarjanje, da je na zasedenih ozemljih še mogoča vzpostavitev palestinske države.

Medtem ko je tako do zdaj, vsaj deklarativno, veljalo, da bo Izraelu uspelo vzpostaviti normalne odnose z arabskimi državami v regiji in širše šele z rešitvijo palestinskega vprašanja, pa se zdaj ta logika obrača v korist Izraela. Rešitev palestinskega vprašanja (v prevodu popolne palestinske kapitulacije) naj bi torej sledila po širši arabsko-izraelski normalizaciji. Netanjahu je glede sporazuma z ZAE spomnil, da se v zameno zanj Izraelu ni bilo treba umakniti "niti z enega kvadratnega metra", ob tem pa je izrecno poudaril t. i. Trumpov bližnjevzhodni načrt, predstavljen januarja, v skladu s katerim Washington med drugim predvideva tudi omenjeno priključitev tretjine Zahodnega brega. Sporazum z ZAE torej te ideje ni pokopal.

Da je vprašanje okupacije palestinskega ozemlja v odnosih med Izraelom in arabskimi državami tudi uradno porinjeno na stranski tir, kažejo tudi napovedi podobnih sporazumov, kot je ta z ZAE, z drugimi arabskimi državami. Med prvimi se omenjajo še ena zalivska monarhija Bahrajn, Oman, Maroko (ki podobno kot Izrael izvaja okupacijo in kolonizacijo ozemlja Zahodne Sahare), kmalu naj bi Izrael sporazum dosegel tudi s Sudanom, ki si želi odprave ameriških sankcij. Sporazum z ZAE bo odkrito približevanje Izraelu omogočil tudi Savdski Arabiji, največjemu arabskemu gospodarstvu, ki pa je zaradi dveh najsvetejših krajev v islamu v nekoliko kočljivejšem položaju. Kljub temu Riad že leta goji stike s Tel Avivom, od katerega si obeta vlaganja v svoje gospodarstvo.

Normalizacija izraelsko-režimskih odnosov

Ko govorimo o arabsko-izraelskem približevanju, pa je treba poudariti, da gre za približevanje zgolj na ravni oblasti. Razkorak med dejanji oblasti v arabskih državah in mnenji njihovih prebivalcev glede odnosov z Izraelom je namreč velikanski. Arabski center za raziskave in študije politik iz Dohe v Katarju je leta 2018 izvedel obsežno javnomnenjsko raziskavo v 11 arabskih državah (Egiptu, Iraku, Jordaniji, Kuvajtu, Libanonu, Mavretaniji, Maroku, Palestini, Savdski Arabiji, Sudanu in Tuniziji), v kateri je sodelovalo 18.830 anketirancev. 90 odstotkov jih meni, da predstavlja Izrael grožnjo varnosti in stabilnosti v regiji, 87 odstotkov jih nasprotuje priznanju Izraela (leta 2011 je bil ta odstotek 84), vzpostavitev diplomatskih odnosov njihove države z Izraelom pa jih podpira le osem odstotkov. Nasprotniki normalizacije odnosov so kot glavni razlog navedli izraelske kolonialistične in ekspanzionistične politike ter protipalestinski rasizem. Polovica tistih, ki bi se strinjali z normalizacijo odnosov, ob tem to pogojuje z vzpostavitvijo neodvisne palestinske države.

Zato lahko Izrael, ki se predstavlja kot edina demokracija na Bližnjem vzhodu, čeprav izvaja protidemokratične politike tako na ozemljih pod njegovo okupacijo kot zoper svoje državljane palestinskega rodu, odnose normalizira le z arabskimi državami, v katerih oblasti niso vzpostavljene demokratično. Prav tak primer so ZAE, zveza sedmih emiratov, v katerih oblasti ne izvolijo njihovi državljani, ampak je ta dedna oziroma dogovorjena. V državi ni političnih strank, volitev pa do začetka 21. stoletja niso imeli. Prvič so jih v državi z okoli 10 milijoni prebivalcev, od katerih je le okoli 1,5 milijona državljanov, izvedli leta 2006, na njih pa je sodelovalo manj kot 7000 izbranih volivcev. Leta 2019 je to število naraslo na okoli 340.000, vključuje pa tudi ženske. A na omenjenih volitvah se ne voli oblasti, ampak se le izbirajo člani svetovalnega organa Zvezni nacionalni svet, in še to zgolj polovico, druga polovica je imenovana. To ni preprečilo Netanjahuju, da je ZAE primerjal z Izraelom in jih označil ne le za "demokracijo", ampak tudi za, kot Izrael, "morda najnaprednejšo družbo na svetu".

Na drugi strani je mednarodna nevladna organizacija za človekove pravice Amnesty International v lanskem poročilu opozorila na nedemokratične prakse v ZAE na področjih svobode izražanja, pravic žensk in migrantskih delavcev, ki predstavljajo več kot 90 odstotkov delovne sile v državi, a je njihov status vezan na delodajalca, zaradi česar so pogosto izkoriščani in zlorabljeni. Sindikati so prepovedani. Svoboda izražanja je močno omejena, kritiziranje vlade ali pripadnikov kraljeve družine ni dovoljeno. Portal Middle East Monitor poroča, da so po oznanitvi sporazuma z Izraelom oblasti v ZAE aretirale številne državljane ter tam živeče Palestince in Jordance zaradi nasprotovanja omenjenemu dogovoru bodisi na zasebnih srečanjih ali na družbenih omrežjih. Portal omenja javnomnenjsko raziskavo, ki jo je izvedel washingtonski inštitut za bližnjevzhodne politike in ki kaže, da 80 odstotkov državljanov ZAE nasprotuje vzpostavitvi odnosov z Izraelom, kar je v skladu s prej omenjeno obsežno raziskavo javnega mnenja v drugih arabskih državah.

Čeprav imajo ZAE, drugo največje arabsko gospodarstvo, le okoli 1,5 milijona državljanov, pa to prestolonasledniku in dejanskemu vladarju Mohamedu bin Zajedu ne preprečuje širših regionalnih vojaških ambicij. ZAE tako skupaj s Savdsko Arabijo vodijo vojaško koalicijo, ki v Jemnu s podporo zahodnih držav že pet let izvaja obsežne napade na hutijevske upornike in je odgovorna za številne vojne zločine in pokole civilistov. Poleg Jemna so ZAE vpleteni tudi v vojno v Libiji, kjer podpirajo generala Kalifo Haftarja.

Koristi sporazuma med Izraelom in ZAE pod pokroviteljstvom ZDA si obetajo oblastniki v vseh treh državah. Trump se bo lahko ponašal z "zgodovinskim" sporazumom med Izraelom in Arabci, pri čemer ne bo naletel na nasprotovanje demokratov. Njihov predsedniški kandidat Joe Biden je sporazum že označil za "dobrodošlo, pogumno in nujno potrebno državniško dejanje". ZAE si bodo z zbližanjem z Izraelom zagotovili še tesnejšo podporo ZDA, morda tudi naprednejše ameriško orožje, ki ga je bil do zdaj na Bližnjem vzhodu deležen le Izrael. Izraelski mediji so tako že poročali, da naj bi Trumpova vlada odobrila prodajo letal F35 emiratom. Izrael, ki ta letala že ima, je sporočil, da bi takšni prodaji nasprotoval, češ da mora ohraniti vojaško premoč v regiji.

Izraelski minister za energijo Juval Štajnic je po poročanju Reutersa sicer dejal, da tudi če bi bila prodaja omenjenih letal emiratom izvedena, to Izraela ne bi ogrožalo, saj je razdalja med državama več kot dvakrat večja od dometa letal brez dodatnega polnjenja rezervoarjev, in da bi bil veliko bolj ogrožen Iran. Prav Iran pa naj bi bil pomemben razlog za dodatno zbliževanje zalivskih monarhij in Izraela (ter ZDA), pri čemer so sicer ZAE do Irana manj antagonistični kot Savdska Arabija. A zalivske sunitske monarhije, v katerih živijo pomembne šiitske manjšine ali pa so šiitski muslimani celo večinski prebivalci, naj bi z Izraelom vzpostavile nov regionalni red, ki naj bi osamil pretežno šiitski Iran. Ta podpira hutijevske upornike v Jemnu, palestinsko gibanje Hamas v Gazi, libanonsko gibanje Hezbolah in sirskega predsednika Bašarja Al Asada. Iranski zunanji minister Džavad Zarif je odločitev emiratov označil za "sramotno" in dodal, da ZAE "sionističnega režima ne vidijo kot sovražnika, ampak kot zaveznika, namen tega, kar se dogaja zdaj, pa je pomagati Trumpu na volitvah".

"Mirovni" sporazum na eni in mir na drugi strani

Ustvarja se vtis, da je Izrael s sporazumom s pomembno arabsko državo, ki mu bodo gotovo sledili novi, Palestince pod njegovo okupacijo dodatno osamil in stisnil v kot in da z uradno potrditvijo že obstoječih odnosov nastaja neki nov Bližnji vzhod. A medtem ko je Izrael do zdaj ponavljal, da se mora boriti za preživetje v sovražnem okolju, polnem diktatorstev, ga zadnji sporazum, kot piše urednik portala Middle East Eye David Hearst, tesno veže na regionalno avtokracijo in spremljajočo represijo, katere podpornik je. Da sporazum ne pomeni preloma z dosedanjo dinamiko v regiji, medtem kažejo poročila, da so izraelske oblasti odobrile več obsežnih infrastrukturnih projektov na zasedenih ozemljih, s katerimi se bodo krepile povezave med nezakonitimi judovskimi naselbinami, v izraelskem mestu Har Homa na Zahodnem bregu z več kot 20.000 naseljenci pa bodo gradili dodatnih 560 stanovanj.

Medtem ko mediji sporazum med Izraelom in ZAE označujejo za "mirovnega", pa so, kot je za Al Džaziro poudaril analitik Marvan Bišara, pogoj za resnični mir izraelski umik z zasedenih ozemelj, njegova opustitev jedrskega orožja in svoboda za Palestince ter njihova pravica do samoodločbe. To bi namreč šele omogočilo normalizacijo odnosov med Izraelom in arabskimi državami v polnem pomenu te besede, torej vključno s prebivalstvom, ne zgolj z njihovimi nedemokratičnimi monarhi.