(Moderni) Izrael se vse od ustanovitve leta 1948 bori za obstanek in preživetje v nemirnem in velikokrat surovem okolju Bližnjega vzhoda. Potem ko je dobil vse vojne z arabskimi sosedami, se je v zadnjih letih kot največja varnostna grožnja judovski državi vzpostavil Iran, ki ji odkrito grozi z uničenjem.

Hamenej: Izrael je rakavi tumor
"Naš odnos do Izraela je enak, kot je vedno bil. Izrael je razsevajoči rakavi tumor v zahodnoazijski regiji, ki mora biti odstranjen in izkoreninjen. To je mogoče in to se bo zgodilo," je junija letos tvitnil vrhovni iranski verski vodja ajatola Ali Hamenej. Podobne grožnje Izraelu so v zadnjih letih izrekli tudi drugi visoki politični in vojaški predstavniki Irana.

Mednarodna skupnost je iranske ambicije po jedrskem orožju obrzdala s sankcijami in t. i. iranskim jedrskim sporazumom, ki pa mu Izrael odločno nasprotuje, saj meni, da sporazum Iranu ne bo preprečil razvitja jedrskega orožja. Usoda sporazuma je po nedavnem izstopu ZDA negotova.

Izraelsko-iranske napetosti so se še okrepile s sirsko državljansko vojno, v kateri je Iran z vojaki in opremo pomembno prispeval k (skorajšnji) zmagi sirskega predsednika Bašarja Al Asada, hkrati pa se je fizično približal izraelskim mejam, s čimer se je geopolitični položaj v tem delu sveta še dodatno zapletel.

Kako bo Izrael (najverjetneje) rešil "problem" z Iranom, je v intervjuju za MMC skušala odgovoriti Or Rabinowitz, profesorica na oddelku za mednarodne odnose Fakultete za družbene vede Hebrejske univerze v Jeruzalemu. Rabinowitzeva je v intervjuju tudi kritična do zdajšnje izraelske vlade pod vodstvom premierja Benjamina Netanjahuja, ki mu očita poskuse "spodkopavanja demokracije".

Začniva s preprostim, a verjetno po drugi strani najtežjim vprašanjem. Zakaj Iran (tako) sovraži Izrael? V zadnjih letih smo namreč priča, kako najvišji iranski verski, politični in vojaški voditelji Izraelu odkrito grozijo z uničenjem. Tako sovraštvo je kar težko razumeti, sploh ob upoštevanju dejstva, da državi nista bili nikoli neposredno v vojni, nista sosedi, njuni meji pa loči približno 1.000 kilometrov. Kakšen je torej izraelski, judovski pogled na "težke besede", kar nekoliko čudaške za mednarodno skupnost 21. stoletja, ki prihajajo iz Teherana?

Mislim, da je bolj ustrezno reči, da Iranci ne sovražijo Izraela in da se večina Irancev niti ne ukvarja pretirano z Izraelom. Nekateri mu sicer nasprotujejo, a po drugi strani je zelo verjetno, da nekateri z Izraelom tudi simpatizirajo. Sovraštvo proti Izraelu podpihuje trenutni iranski režim zaradi čisto političnih nagibov, tako domačih kot tudi zunanjepolitičnih oziroma regionalnih. Gre namreč za del strategije iranskega vodstva, kako doseči primat oziroma prevlado znotraj muslimanskega sveta, in sicer kot tisti, ki so na čelu boja za t. i. palestinsko stvar, medtem ko je Savdska Arabija prvenstvo v tem boju opustila.

Izrael iranski jedrski program ocenjuje kot največjo srednje- in dolgoročno grožnjo svoji varnosti, saj trdi, da je končni cilj Irana razvitje jedrske bombe, ki bi bila lahko – v najslabšem primeru – uporabljena proti Izraelu. Zato je Izrael že od vsega začetka velik nasprotnik t. i. iranskega jedrskega sporazuma med Iranom in velikimi silami, ki je bil podpisan julija 2015. Izrael namreč trdi, da sporazum Iranu ne bo preprečil razvoj jedrskega orožja. ZDA so pod administracijo Donalda Trumpa odstopile od sporazuma in znova uvedle sankcije, medtem ko ostale podpisnice vztrajajo pri sporazumu. Tako imamo na eni strani Izrael in ZDA, na drugi pa Rusijo, Kitajsko, Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske, Nemčijo, Francijo, Evropsko unijo in Iran. Kakšna je zdaj najverjetnejša usoda tega sporazuma?

Za prihodnost t. i. JCPOA (angl. Joint Comprehensive Plan of Action) oziroma iranskega jedrskega sporazuma obstajajo tri možnosti. Prva je, da bo sporazum preživel v prvotni obliki, saj bodo tisti, ki ga v Iranu podpirajo, prevladali nad njegovimi nasprotniki. Seveda ob podpori držav Evropske unije, Rusije in Kitajske. Iransko gospodarstvo bo sicer trpelo nekaj škode, a bo nekako preživelo sankcije. Mislim, da je ta možnost najbolj realna. Po drugem scenariju bodo države članice EU-ja uspešno prepričale Iran, naj privoli v dodatek k sporazumu, ki bi vključeval izraelske in ameriške zahteve oziroma "skrbi" glede razvoja balističnih raket, na katere bi lahko namestili jedrske konice. Sporazum bo ostal nedotaknjen, ZDA pa ga bodo podprle bodisi z uradnim pristopom ali pa po tiho. V tretjem scenariju bi Iranci zapustili sporazum. Lahko bi znova začeli z nekaterimi aktivnostmi, ki so po obstoječem sporazumu prepovedane. Države EU-ja bi obnovile sankcije, medtem ko Rusija in Kitajska najverjetneje ne.

Iran trdi, da njegov cilj nikoli ni bil razvoj jedrskega orožja. Mu verjamete? In ali menite, da Iran kljub sporazumu še vedno poskuša priti do jedrskega orožja?

Trditve Irancev o tem, da nikoli niso poskušali razviti jedrskega orožja, so dejansko lažne oziroma ne ustrezajo znanim dejstvom. Iranci so namreč v okviru projekta Amad med letom 1999 in 2003 o tem razmišljali. Do relevantnih dokumentov, ki kažejo na njihove ambicije po jedrski bombi, je prišel Mosad. Nameravali so razviti pet implozijskih bomb. Če pogledamo naprej, bo vsakršna prihodnja politična odločitev o tem, ali nadaljevati program razvoja jedrskega orožja, odvisna od notranjih političnih razmer v Iranu, mednarodnih okoliščin in nagibov relevantnih iranskih odločevalcev.

Najkasneje od razkritja Mordechaia Vanunuja leta 1986 je jasno, da je Izrael edina jedrska sila na Bližnjem vzhodu, čeprav tega uradno ne prizna, ampak vodi t. i. politiko jedrske dvoumnosti (angl. nuclear ambiguity), kar pomeni, da niti ne prizna niti ne zanika posedovanja jedrskega orožja. V začetku 60. let prejšnjega stoletja je Izrael z navidezno kontrolno sobo zavedel inšpektorje, ki so prišli na ogled jedrskega reaktorja v Dimoni. Ali lahko podobne trike izvaja tudi Iran in prevara inšpektorje Mednarodne atomske agencije (IAEA), ki izvajajo redne preglede?
Kar se tiče Dimone, je res, da mednarodna skupnost meni, da je Izrael tam razvil jedrsko orožje. Trenutne ocene so, da ima Izrael med 80 in 200 jedrskih konic (bomb). Izrael nikoli ni priznal svojega statusa jedrske sile, čeprav je informacij, ki to potrjujejo, pa ne samo od Vanunuja, dovolj. Kar se tiče zavajanj iz 60. let, pa naslednje. Glede na vsebino ameriških dokumentov se je nekaj podobnega res zgodilo. Glede na poročilo je prevara med drugim vsebovala lažno steno, skrito dvigalo ipd. Pomembno pa je dodati, da gostujoči znanstveniki niso bili inšpektorji v današnjem pomenu besede. Izrael je namreč privolil, da gosti ameriške znanstvenike kot goste oziroma obiskovalce in tako jih je tudi obravnaval. Njihovi obiski torej niso bili del pogodbenih obveznosti. Medtem ko so inšpekcije IAEA-ja, ki pridejo v državo podpisnico pogodbe o neširjenju jedrskega orožja (NPT), kar Iran je (Izrael ni, op. a.), druga zadeva. Seveda, prevara se tudi pri Iranu vedno lahko zgodi. A boljše kot so varovalke, manj je možnosti, da bo uspešna.

Izraelski minister za promet in varnostne službe Israel Kac je avgusta na Twitterju zapisal, da bo moral Iran zaradi ameriških sankcij sprejeti ameriške zahteve glede jedrskega programa in podpiranja terorizma ali pa bo tvegal propad režima. Kac je dodal, da je prva možnost dobra, druga pa odlična. Ali se lahko torej zgodi, da bi teokratski režim v Teheranu v bližnji prihodnosti padel?

Menim, da se to v bližnji prihodnosti ne bo zgodilo. Spomnimo se, da je režim v preteklosti preživel že težje čase. Kac se je verjetno zmotil, tako kot se moti, po mojem skromnem mnenju, pri nekaterih drugih vprašanjih. Torej, sprememba režima v Iranu ni verjetna.

Leta 1981 je Izrael bombardiral iraški jedrski reaktor Osirak in končal načrte Sadama Huseina o jedrski bombi. Ali je podoben vojaški napad Izraela na iranske jedrske zmogljivosti realna možnost? Zdi se, da bi bila to misija nemogoče, saj je Iran vojaško močnejši in predvsem bolj oddaljen od Izraela kot Irak?
Izrael z napadom na Osirak ni končal jedrskih ambicij Sadama Huseina. Napad je Huseina le prisilil, da razvoj odkritega programa, ki je temeljil na plutoniju, zamenja s skritim, temelječim na obogatenem uranu, ki je bil odkrit šele leta 1991. V nasprotju z iraškim programom iz leta 1981, ki je temeljil na enem reaktorju, zdajšnji iranski program poteka na več lokacijah, nekatere od njih, kot je Fordo, so močno utrjene. Ni jasno, ali lahko Izrael samostojno uniči oziroma nevtralizira vse znane iranske jedrske zmogljivosti (objekte). Zagotovo pa nekatere lahko. A s strateškega vidika bi bil takšen napad resna grožnja Izraelu, saj bi Iran lahko ukazal svojim podrejenim silam v regiji (Hezbolah, iranske sile v Siriji), da se maščujejo Izraelu in ga obstreljujejo. Tudi Iran bi lahko proti Izraelu usmeril svoje rakete.

Izraelski premier Benjamin Netanjahu je nedavno dejal, da je grožnja Irana zbližala Izrael in arabske države. Lani novembra pa je načelnik generalštaba izraelske vojske Gadi Eizenkot za arabski spletni časopis Elaph izjavil, da je Izrael pripravljen deliti obveščevalne informacije in znanje s Savdsko Arabijo, saj imata obe državi enak cilj – ustaviti oziroma omejiti vpliv in dejanja Irana. Ali lahko torej govorimo o protiiranski osi Jeruzalem-Riad? Kako močno je to povezovanje?

Celoten obseg izraelskega sodelovanja s savdskim režimom ni javno znan. A jasno je, da določene sodelovanje poteka. Zagotovo lahko govorimo o določeni izraelsko-savdski osi sodelovanja, čeprav se o tem javno ne govori (veliko).

Ne samo potencialna iranska jedrska bomba, Iran se je z udeležbo v sirski državljanski vojni, kjer je skupaj z Rusijo, Hezbolahom in drugimi šiitskimi milicami pomagal do zmage Bašarju Al Asadu, fizično približal izraelskim mejam. Izrael je že večkrat napadel iranske cilje v Siriji in napovedal, da tam ne bo dovolil vzpostavitve iranskih vojaških oporišč. Ali lahko Izrael zgolj z letalskimi napadi prežene iranske sile iz Sirije?

Dolgoročno verjetno ne. Zračni napadi so pomembno orodje pri upočasnjevanju iranskega utrjevanja v Siriji. A na dolgi rok ne morejo preprečiti krepitve iranske prisotnosti v Siriji. Ključni igralec, ki vodi igro v Siriji, je ruski predsednik Vladimir Putin. Putin pa trenutno ni najbolj zainteresiran, da bi podil Irance stran od sirske meje z Izraelom.

Prav na vlogo Rusije v Siriji se nanaša moje naslednje vprašanje. Omenili ste že, da so Rusi odločilen igralec. Od začetka ruskih zračnih napadov v Siriji septembra 2015 se je Netanjahu s Putinom srečal vsaj šestkrat. Ali lahko Rusija pomaga Izraelu pri "odstranitvi" Irancev iz Sirije? Bi lahko zadnji incident, v katerem je sirska protiletalska obramba z ruskim orožjem sestrelila rusko transportno letalo, za nesrečo, v kateri je umrlo 15 ruskih vojakov, pa sta nato obe državi obtožili Izrael, pomembno poslabšala izraelsko-ruske odnose, ki so na splošno dobri?
Putin ni nasprotnik Izraela, a se hkrati ne ukvarja z izraelskimi skrbmi in interesi. Po pripovedovanju določenih virov uživa v dobrem delovnem odnosu z Netanjahujem. A Izrael ne more računati, da bo zato Putin pomagal Izraelu pri njegovih naporih za odstranitev Irancev iz Sirije. Epizoda s sestreljenim ruskim letalom pa je bila cinično uporabljena pri ruskih prosirskih častnikih za obračunavanje z Izraelom.

Vojna v Siriji ni le državljanska, ampak je nadomestno (proxy) bojišče tudi za nekatere druge države, ki bolj ali manj odkrito podpirajo različne vojskujoče se skupine. Tako neposredno ali posredno v vojni sodelujejo Iran, Rusija, Savdska Arabija, Zalivske države, ZDA, Turčija, če omenim le najpomembnejše. Sirski predsednik Bašar Al Asad je s pomočjo Rusije, Irana, Hezbolaha in drugih šiitskih milic tako rekoč zmagal v vojni. Kaj zmaga Asada in posledično krepitev Irana v Siriji pomeni za Izrael? Je to zanj "optimalni" razplet?
Za Izrael je bolje, da v Siriji vlada šibki Asad pod ruskim nadzorom kot pa radikalne sunitske milice. A to velja le pod pogojem, da Iran ne dobi prevelikega vpliva, za kar si vseskozi močno prizadeva.

Kakšen razvoj dogodkov v Siriji lahko pričakujemo v naslednjih letih? Zdi se, da je pot do trajnega miru še dolga in težka.

Zelo verjetno je, da bo Rusom na neki točki v prihodnosti uspelo, da se bodo vse vpletene strani na območju strinjale s premirjem in da bodo igrale po njihovih, torej ruskih, pravilih. Jasno je, da bodo Rusi v regiji ostali in da utrjujejo svojo prisotnost v Siriji. Veliko vprašanje za Izrael pa je, kakšno iransko navzočnost v Siriji lahko pričakujemo?

Zaključiva z zgodbo iz Tanaha, svete knjige Judov. Ko je lani marca Netanjahu obiskal Moskvo, je ruskemu predsedniku Putinu omenil zgodbo o Esteri, ki je po zapisu v Tanahu in judovskem izročilu pred približno 2.500 let rešila Jude pred načrtovanim perzijskim pokolom. Netanjahu je potegnil vzporednico z Iranom kot dedičem antične Perzije, ki zdaj skuša uničiti Izrael, državo Judov. Putin mu je odgovoril, da zdaj živimo v drugačnem svetu in da naj se pogovarjata o sedanjosti. A kljub temu. Kako bo Izrael najverjetneje rešil "problem" z Iranom in kdo bo "nova" judovska Estera?

Strinjam se s Putinom. Položaj se je od dnevov antične Perzije spremenil. Izrael ima veliko zmogljivosti, da se brani sam, poleg tega ima določeno podporo pri ključnih svetovnih akterjih. Izraelci ne živijo več pod vladavino perzijskega šaha, tako kot v obdobju Estere, čeprav Netanjahu očitno poskuša oslabiti izraelsko demokracijo in nas pripeljati v režim, podoben perzijskemu. Sicer pa je glavni problem Izraela pomanjkanje dobrih vodij, globoka korupcija in zastoj pri pogajanjih s Palestinci, ne pa iranski jedrski program.

Zelo ste kritični do trenutne izraelske vlade, ki jo vodi Netanjahu. Vaši očitki so težki: spodkopavanje demokracije, pomanjkanje vodstvenih sposobnosti, korupcija, stagnacija v mirovnem procesu s Palestinci ... Bi torej lahko naslednje parlamentarne volitve v kneset, ki so predvidene za drugo leto, prinesle spremembo na čelu izraelske vlade? Lahko Netanjahu izgubi volitve?

Trenutno javnomnenjske ankete kažejo Netanjahuju zelo dobro. Zdi se, da če bi bile volitve jutri, bi verjetno Netanjahu gladko zmagal. Netanjahu je sicer v več policijskih preiskavah, grozi mu nekaj obtožnic glede korupcije. Če se bo tožilec odločil, da proti njemu vloži obtožnico, bi to lahko vplivalo na njegovo priljubljenost. Morda bi odstopil ali pa bi se celo povsem umaknil iz javnega življenja v zameno za neki dogovor s tožilstvom (o potencialno milejši kazni).