Zaradi vse bolj negotovih razmer številne države, tudi Slovenija, pozivajo svoje državljane, da se umaknejo iz države. Zunanje ministrstvo je sicer v stiku s tremi slovenskimi državljani v Libanonu.

O razmerah v državi smo se pogovarjali s Simono Mencinger, ki v Bejrutu živi in dela že štiri leta. V okviru avstrijskega Rdečega križa med drugim skrbi za humanitarno pomoč v tej nemirni regiji.

Kako bi opisali trenutne razmere v Libanonu?

Stanje v Libanonu oziroma v Bejrutu je že najmanj zadnjih pet let zelo tragično zaradi gospodarske in politične krize. Od lanskega oktobra predvsem prebivalce ob južni meji z Izraelom pretresa še konflikt v Gazi. V zadnjih tednih pa se je položaj še bolj zaostril. Skoraj 2000 ljudi je bilo ubitih, 10.000 ranjenih, skoraj milijon in pol ljudi je bilo razseljenih znotraj države. O razmerah veliko pove tudi to, da je že skoraj 200.000 ljudi pobegnilo v sosednjo Sirijo. Libanonsko zdravstvo je seveda trpelo že pred stopnjevanjem nasilja. Več kot 20 odstotkov zdravnikov in drugega zdravstvenega osebja je državo zapustilo zaradi gospodarske krize. Od oktobra lani pa je še huje. Porušenih ali poškodovanih je več kot 50 bolnišnic in zdravstvenih centrov. Zdaj pa te bolnišnice sprejemajo poškodovance, ob zračnih napadih jih v nekaj minutah dobijo na stotine. To pomeni še dodatno breme za že tako oslabljeno infrastrukturo.

Izrael je dal prebivalcem napadenih območij le nekaj ur časa, da se umaknejo na varno. Številni so pobegnili brez vsega. Česa najbolj primanjkuje?

Vsega, od vode, hrane in oblačil do zdravstvene oskrbe. Tudi higienskih pripomočkov, s katerimi bi lahko preprečili širjenje nalezljivih bolezni, ki jih pričakujemo v teh začasnih in prenatrpanih bivališčih.

Kam se zatekajo tisti, ki bežijo pred napadi izraelske vojske?

Iz južnega pa tudi vzhodnega dela Libanona prihajajo v Bejrut, čeprav je tudi glavno mesto vse pogosteje tarča napadov. Začasna bivališča so organizirana predvsem v javnih šolah, tudi nekatere zasebne šole so ljudem ponudile svoje prostore. A razmere niso primerne za družine. Več družin si deli eno učilnico, ki je včasih pregrajena samo z nekaj plastike, ki naj bi jim nudila zasebnost. Oskrba z vodo je slaba. Humanitarne organizacije poskušajo razdeliti čim več pomoči, od hrane in higienskih pripomočkov do odej in žimnic. Avstrijskemu Rdečemu križu, za katerega delam tudi sama, je v zadnjih dveh tednih uspelo obnoviti vodno infrastrukturo in sanitarije v dveh javnih šolah, eni v Bejrutu in ene v Sidonu na južnem delu države, v katerih je zdaj našlo pribežališče že več kot tisoč ljudi.

Kako to doživljajo Libanonci, ki so sicer vajeni vojaških spopadov v soseščini, pa tudi v lastni državi?

Za povprečnega Libanonca ali Libanonko mojih let je trenutni konflikt že peti, ki ga doživljajo, tako da so tega do neke mere navajeni. Seveda je to drugače za ljudi, ki so bili močno travmatizirani v prejšnjih konfliktih. Najtežje je otrokom, starejšim in ljudem z različnimi obolenji, ki zdaj ne morejo priti do zdravstvene oskrbe. Rekla bi, da med prebivalci trenutno vlada en velik strah. In to ne glede na versko ali etnično pripadnost. Ljudje ne vedo več, kam bi lahko pobegnili, kje bo varno. Razmere so nevarne tudi za humanitarne delavce v Libanonu. Ravno včeraj nas je pretresla novica, da je bilo sedem prostovoljcev oziroma reševalcev libanonskega Rdečega križa ranjenih med misijo, na kateri so reševali ranjence. O tem, kako požrtvovalni so, veliko pove to, da so reševalno misijo, čeprav so bili tudi sami ranjeni, izpeljali do konca.

Tudi v Libanonu je torej kršeno mednarodno humanitarno pravo?

Rada bi poudarila, da je mednarodno humanitarno pravo treba spoštovati. Civilisti pod nobenim pogojem ne smejo postati žrtve konflikta, prav tako tudi ne humanitarni delavci, naša vozila, naše stavbe.

O umiku verjetno ne razmišljate?

Za Rdeči križ je pravzaprav ravno zdaj čas, ko imamo največ dela in je za ljudi najpomembnejše, da ostanemo, saj potrebujejo našo pomoč. Dobro sodelujemo tudi z libanonskim Rdečim križem. Njegovi uslužbenci in prostovoljci opravljajo čudovito delo. Na njih slonita reševanje in krvodajalstvo v državi. Kar 80 odstotkov nujnih prevozov v državi opravi prav libanonski Rdeči križ, njihove ekipe rešujejo ljudi izpod ruševin po zračnih napadih. A za opravljanje našega dela moramo biti tudi sami zaščiteni. Veliko se ukvarjamo z varnostjo, navsezadnje smo odgovorni za naše sodelavce. Pripravljene imamo tudi različne scenarije za evakuacijo ali relokacijo.

Pred bombami niso varni niti otroci, Unicef je sporočil, da jih je v zadnjih tednih umrlo več kot v vojni leta 2006. Kako se spopadajo z novo realnostjo?

Da, za otroke je to, kar se trenutno dogaja, nekaj novega. Zvok vojnih letal, ki naj njihovimi glavami prebijajo zvočni zid ali pa zvok eksplozij, vse to je nekaj novega. Starše sprašujejo, zakaj ne morejo domov, zakaj so ostali brez osebnih predmetov, zakaj se je pouk, ki se je ravno začel, po enem tednu spet končal. Hkrati bi rekla tudi, da trenutni položaj otrokom jemlje vero v človeštvo. Je zelo žalostno, ko otroci sprašujejo odrasle, kako je možno, da je človek lahko tako hudoben, da je zmožen ubiti ali raniti drugega sočloveka.

Kako je, ko se oglasijo sirene, ki naznanijo nov napad?

Na žalost nacionalnega sistema opozarjanja v Libanonu ni. Država tudi nima zaklonišč, tako se morajo družine in tudi mi znajti po svoje. Sicer pa vsak Libanonec ali Libanonka ob napadih naredi enako. Vsaj malo odprejo vsa okna v hišah, v stanovanjih, pisarnah, zato da je potem učinek eksplozije manjši, oziroma jih ne poškoduje še razbito steklo ob morebitni eksploziji. Večina ljudi ima tudi pripravljeno prtljago, recimo potni list, denar, najpomembnejše dokumente in nekaj oblačil ter osebnih predmetov. To hranijo v hišah ali avtomobilih, da lahko čim prej pobegnejo. Sploh ponoči je bombardiranje zelo intenzivno. Mene osebno ni strah, ker vem, da sem trenutno v predelu, ki je relativno varen, čeprav je varnost v teh razmerah vedno relativna. A še vseeno je veliko huje ljudem, ki nimajo alternative, ki se nimajo kam umakniti. Si predstavljate otroke, ki morajo s svojo družino spati v avtomobilu, ker nimajo kam? Ljudje, ki so imeli prej relativno normalen življenjski standard, so se zdaj znašli v situaciji, ki je za njih zelo težka. Številni so bili tudi ranjeni. Izgubili so roke, noge … amputacij je res veliko. Situacija pa se iz dneva v dan še zaostruje.