Od pomoči humanitarnih organizacij v hrani je odvisno dva milijona ljudi, v šotorskih naseljih za brezdomce pa obupane prebivalce pestijo še različne bolezni, kot so malarija, pljučnice in druge nalezljive bolezni, povezane z nečisto vodo in slabimi higienskimi razmerami.

V najbolj prizadetih državah, Indoneziji, Šrilanki, Indiji in na Tajskem, so gradbena dela, s katerimi bodo obnovili 250 tisoč uničenih domov in več tisoč porušenih šol ter proizvodnih obratov, šele na začetku, zato se begunci nimajo kam vrniti.

Tisti, ki si začenjajo ustvarjati novo življenje, pa imajo težavo z iskanjem zaposlitve zaradi uničene infrastrukture. Strokovnjaki menijo, da bo obnova trajala vsaj 10 let, ovirajo pa jo tudi zapleteni birokratski postopki.

Strahotna katastrofa
Po uradnih podatkih je 26. decembra 2004, ko se je zgodila tragedija, umrlo 232.010 ljudi, od tega več kot polovica v Indoneziji. Smrtonosne 10-metrske cunamije je sprožil potres z magnitudo 9,15, ki je bil po ugotovitvah znanstvenikov najmočnejši v zadnjih 40 letih, tako da je vplival celo na gibanje Zemlje.

Mednarodna skupnost je za žrtve zbrala 11,4 milijarde dolarjev pomoči. Vladne agencije so zbrale 6,9 milijarde dolarjev, iz zasebnih donacij pa je priteklo 4,4 milijarde dolarjev. Največ denarja so prispevale ZDA, prek 2,3 milijarde dolarjev, med velikimi donatoricami pa sta tudi Velika Britanija in Avstralija, ki sta prispevali po okrog milijardo dolarjev.

Ko ostane samo molitev
Očividci poročajo, da deli obale v indonezijskem Acehu kažejo podobo jedrske eksplozije, saj je uničeno vse, kar je mogoče uničiti. Mnogi tamkajšnji prebivalci, ki so izgubili vse, tudi partnerje in otroke, edino uteho lahko najdejo v molitvah in samopomoči lokalnih skupnosti.

Na območje nesreče iz držav vsega sveta prihajajo sorodniki turistov, ki se s počitnic niso nikoli vrnili. Na tajskem turističnem otoku Puketu te dni potekajo številne žalne slovesnosti v družinskih krogih, kjer se najbližji poslavljajo od ljudi, ki so želeli iti na sanjske počitnice, a so prišli v pekel. Z njimi se vračajo tudi turisti, ki so preživeli napad smrtonosnih valov. Želijo najti notranji mir. "Zdaj se počutim veliko mirneje," je dejal 32-letni Šved po ponovnem obisku kraja, kjer je pred pol leta z ženo za las ušel smrti.