Razmere v Srbiji se tudi pol leta po zrušitvi nadstreška v Novem Sadu ne umirjajo. Študenti nadaljujejo proteste, v zadnjih dveh tednih so onemogočili še delovanje srbske radiotelevizije, svoje zahteve pa z različnimi akcijami odnesli v Strasbourg in Bruselj. Do aktualne srbske oblasti je zelo kritičen nekdanji predsednik Boris Tadić, ki se v Ljubljani udeležuje konference o Zahodnem Balkanu v organizaciji zavoda Prijatelji Zahodnega Balkana nekdanjega predsednika republike Boruta Pahorja. V pogovoru za Ob osmih je govoril tudi o svojih napakah, ki so tlakovale pot Aleksandru Vučiću, in o evropski politiki, ki jo vidi kot dvolično in nedoraslo.

Dobrodošli v Ljubljani. S kakšnimi občutki prihajate v Slovenijo?
Vedno mi je v veliko veselje priti v Ljubljano in v Slovenijo, ki je bila nekoč tudi moja država. Kolegom sem skušal pojasniti občutke in spomine ter to, kako se spremeni geometrija našega obstoja, ko se spremenijo države, v katerih se rodiš, v katerih živiš in v katerih umreš. V Sloveniji je danes popolnoma drugače kot nekoč. Skrbi me za Slovenijo, tako kot me skrbi za Evropsko unijo. Bojim se, da se bodo znotraj Unije pojavila velika nesoglasja in da po teh geopolitičnih in vsebinskih premikih ne bo več samo Srbija država nemirov, pač pa morda tudi nekatere evropske države.

Gotovo vas skrbi tudi za Srbijo. Razmere tam so precej nestabilne, še posebej po novembrski nesreči v Novem Sadu. Študenti so po tem dogodku združili ljudi, v Beogradu se je prejšnji mesec na protestih zbralo celo več sto tisoč protestnikov, a za zdaj to ni prineslo večjih sprememb, le rekonstrukcijo vlade in novega premierja. Kako to komentirate?
Prihod novega predsednika vlade je kozmetični popravek. Kar Vučić počne, postaja tragikomično, saj posnema vse, kar počnejo študenti. Ko študenti organizirajo proteste, jih organizira tudi on proti študentom. Ko študenti organizirajo maraton ali kolesarjenje, takoj pridejo Srbi s Kosova, ki tečejo – no, večinoma se peljejo z avtobusom, nato pa, ko se vklopijo kamere, začnejo teči. Ko študenti zahtevajo strokovno vlado, Vučić za premierja postavi strokovnjaka, ki pa nima nobene zveze s politiko. Bistveno je, da potrebujemo politično znanje, kar pomeni poznavanje varnosti, geopolitike, zgodovine, sociologije, psihologije, kulture … Vučić pa je izbral strokovnjaka, ki obvlada policistične jajčnike. Mislim, da je to vrsta specializacije, ki jo najmanj potrebujemo za reševanje težav v Srbiji – čeprav je zelo potrebna v ginekologiji. Tako bomo izgubili zdravnika, ki je pomemben za zdravje žensk, in pridobili "strokovnjaka", ki o politiki ne ve ničesar in ima zelo malo možnosti, da reši ogromne težave, s katerimi se spopada srbska družba.

Kako vidite vlogo srbske radiotelevizije, posebej z vidika blokade zadnjih dveh tednov?
Srbija je postala država absurda. RTS vodijo ljudje, ki so imeli status velikih demokratičnih novinarjev, kritičnih mislecev. Poznal sem jih še iz nekega drugega časa, vendar ima politika to čudno lastnost, da zmelje ljudi in vrednote. Običajno meljemo meso ali rudo, ampak v Srbiji je zdaj vse zmleto. Tudi ljudje so zmleti. Tako danes v primerjavi z obdobjem pred 12 leti, z obobjem mojega mandata, vidimo iste ljudi v novih vlogah. Ti novinarji, ki so takrat opravljali po mojem mnenju častno delo, danes opravljajo delo v korist režima na najbolj brutalen način – čista propaganda. S tem pa uničujejo novinarski poklic, ki mu pripadajo vse življenje. Gospod Dragan Bujošević je bil sodelavec Slavka Ćuruvije, ki je umrl, ker se je uprl diktatu in miselnosti družine Milošević. Bil je eden od urednikov medijev, kjer smo v 90. imeli edino priložnost, da povemo kaj o Miloševićevem režimu. Danes je Bujošević urednik Radiotelevizije Srbije. Nekateri moji nekdanji sodelavci iz stranke, ki sem jo vodil, so postali člani upravnega odbora RTS-a. Njihov način razmišljanja je nepredstavljiv. Nekateri moji nekdanji svetovalci so danes glavni propagandisti in zagovorniki Vučićevega režima. Ljudje me pogosto sprašujejo, kako je taka preobrazba sploh mogoča.

Korist?
Mislim, da gre za korist, pa tudi za bližino oblasti. Oblast je toksična.

Je bila tudi za vas?
Za vsakogar je toksična. Imeti moraš sposobnost upora, to prineseš s seboj od doma. Ko si na oblasti, si v prisotnosti moči. Ko si na oblasti, se okrog tebe gibljejo denar, ogromen kapital, moč in denar ... ter vpliv. To povzroča strašanske spremembe pri ljudeh, in če nimaš notranjih zavor, potem postaneš nevaren za družbo.

Napisali ste pismo študentom in se zavzeli za združitev opozicijskih sil. Ali to pomeni, da prevzemate pobudo, da bi protesti postali politično gibanje? Na kakšen odziv študentov ste naleteli? Bi bili pripravljeni postati politični obraz odpora?
Za proteste v Srbiji je zdaj ključen trenutek. Študenti so opravili ogromno delo. Pregnali so strah iz srbske družbe. Postavili so zahteve, naj institucije opravijo svoje delo, naj se politiki ne vmešavajo v pristojnosti stroke. Postavili so zahtevo po življenju v normalni državi. Od Vučićeve oblasti zahtevajo, naj ne laže, naj ne zavaja državljanov. To je boj proti korupciji, za zaščito človeških življenj, boj za osnovno pravičnost. Vendar so študenti v Srbiji ideološko zelo razdeljeni, med njimi so radikalni desničarji, radikalni levičarji in liberalci. Našli so najmanjši skupni imenovalec, a zdaj prihaja trenutek, ko bo moralo študentsko gibanje dobiti politično razsežnost ali pa ne bo več smiselno. Režim bo začel manipulirati z njim.

Ali bodo zdržali, to je zdaj vprašanje. Verjamem, da bodo. Toda kako se bodo transformirali iz čistih, moralnih študentskih gibanj, ki iščejo osnovno pravico, v študentsko gibanje, ki ima političen vpliv? Zdaj je ključen trenutek. Pravijo, da v svojih vrstah ne želijo ljudi s političnimi izkušnjami, ne želijo predstavnikov nekdanjih ali zdajšnje oblasti. V politiki pa je mogoče vse, le ne brez izkušenj. To so že davno govorili veliki politični filozofi, sam pa sem to izkusil na lastni koži. Če bi imel več izkušenj, na položaju srbskega predsednika ne bi naredil določenih napak.

Tudi v pismu ste zapisali, da ste delali napake. Na kaj ste mislili, česa v delovanju družbe leta 2012, ko ste izgubili volitve, niste razumeli?
Delal sem napake, ker sem v letih 2011 in 2012 odpiral fronte na vseh straneh. Odprl sem fronto s srbskimi nacionalisti, s tako imenovanimi skrajnimi državljanskimi krogi, ki so brezpogojno zagovarjali Evropo, tudi za ceno izgube nacionalnega dostojanstva. Odprl sem fronto s srbskimi tajkuni, ki jim nisem dovolil prevzema popolnega nadzora nad srbskim gospodarstvom. Nisem jim dovolil, da plačujejo davke na Cipru, ko so prodajali podjetja.
Odprl sem fronto z zahodnimi državami, ki so brutalno kršile mednarodno pravo s priznanjem Kosova. Kosovo je na koncu postalo nevarna grožnja za celotno Srbijo zaradi trgovine s heroinom in kriminalizacije srbskega družbenega prostora – v to so bili vpleteni tako srbski kot albanski kriminalci na Kosovu.

Odprl sem fronto tudi z Đukanovićevo oblastjo v Črni gori, ker nismo vzpostavili sodelovanja v boju proti kokainu. Odprl sem fronto z Rusijo, ki je vztrajala pri tesnejšem sodelovanju. Fronto sem odprl celo znotraj lastne Demokratske stranke, z ljudmi, ki so delali proti meni, ki so želeli, da čim prej izgubim volitve, da bi sami prevzeli oblast v stranki. Če vsaj z enim od teh subjektov ne bi odprl fronte, bi na volitvah zmagal. Na koncu pa nisem imel sreče niti z vremenom. Bilo je prekrasno vreme in Beograjčani so šli na Ado Ciganlijo. To so bili večinoma moji volivci, izgubil sem za samo 1,7 odstotka. No, to je bila velika napaka – bilo jih je še več, a ta je bila tik pred volitvami.

Kako komentirate dejanja Evropske unije, ko ne obsodijo odločno potez oblasti v Srbiji, ampak prisegajo na tiho podporo civilni družbi. Kot je za našo oddajo povedala Evropska komisarka za širitev Marta Kos, se v Srbiji, razen z Vučićem, nimajo s kom pogovarjati. Kako vidite te izjave?
Ne razumem politike Evropske unije in njihovega odnosa do Vučićevega režima v Srbiji. Ne govorimo o Srbiji kot taki, temveč o režimu v Srbiji, ki izdaja evropske vrednote. Napisal sem pismo evropskim politikom in francoskemu predsedniku Macronu o tem, da evropski politiki brezpogojno podpirajo režim v Srbiji, ker imajo njihove države interese v Srbiji.

Mislite, da je to glavni razlog?
Seveda. Nekateri želijo litij, da bi ohranili konkurenčnost svoje avtomobilske industrije v primerjavi s kitajskimi električnimi avtomobili, kajti Nemčija zamuja v tej tekmi. Macron to počne, ker je Francija kupila letališče v Beogradu, ker Francija gradi beograjski metro in ker je Srbija kupila njihova letala rafale za več milijard evrov. Sicer brez orožja, kar je tako, kot če bi za nekaj milijard evrov kupili hladilnike. Skratka, to so sami absurdi. In zdaj zaradi brutalnih interesov svojih gospodarstev in podjetij vsi pozabljajo na temeljne vrednote, medtem ko Vučić nedvomno krši temeljne vrednote v srbski družbi. Uporabil je zvočno orožje proti državljanom Srbije – na nenadzorovan način. Trdi, da ni bil uporabljen zvočni top. Kdor koli kaj ve o tem, ve, da je šlo za neko vrsto vorteksa. Vsi, ki so bili tam, so občutili zvočni udar – kaj natančno je bilo sproženo skozi ta vorteks, to ve le Bog, medtem ko francoski, nemški in evropski politiki o tem ne rečejo nič.

Bi podprli zamrznitev pogajanj z EU-jem, dokler se razmere ne uredijo, dokler se ne preneha nasilje nad protestniki in dokler se ne zagotovi svoboda medijev?
Prehajamo v absurden položaj. Ideja je, da se proces pridruževanja pospeši. Vendar evropski politiki, ki imajo svoje notranje težave, komaj čakajo, da ta proces ustavijo. Ne razumejo pa, da s tem uničujejo svetovni vpliv Evropske unije. Evropski politiki nimajo moči in poguma, da bi svojim državljanom razložili, da širitev na Zahodni Balkan ne bo ogrozila višine njihovih plač ali socialnih pravic, pač pa pomeni strateški vpliv, ki bo dolgoročno zagotovil boljše življenje tako njim kot njihovim otrokom, in večji vpliv Evropske unije. Danes pa odpiramo možnost širitve, ko gre za Ukrajino, kar nikomur v Evropski uniji ni padlo na pamet, dokler ni prišla vojna.

Kaj je po vašem mnenju večja iluzija – srbska demokracija ali evropska podpora človekovim pravicam, ki so ogrožene zaradi njihovih ekonomskih interesov v Srbiji, kot ste že omenili?
Ne vem, kaj je večja iluzija – ampak iluzije so na vseh straneh. Srbska demokracija je pod Vučićevim režimom zelo bolna. Če bi Evropska unija dejansko zagovarjala svoje vrednote v Srbiji, bi moral Vučić spremeniti svojo politiko. A Evropska unija v Srbiji vidi večji interes v trgovanju z litijem, v gradnji podzemne železnice in prodaji bojnih letal kot pa v uveljavljanju osnovnih demokratičnih vrednot. Kaj to sporoča ljudem, ki se v Srbiji ukvarjajo s politiko? Da Evropska unija v resnici sploh ne želi Srbije. Na koncu se bo zgodilo tudi to, da bo Evropska unija Srbiji rekla: "Ampak vi nimate demokracije." A Srbija nima demokracije prav zato, ker je Evropska unija podpirala nedemokratične procese zaradi posameznih interesov ključnih evropskih držav. To je sramotno in sam ne bom prenehal kritizirati svojih evropskih kolegov.

Obstaja rek: Srbija se pretvarja, da si želi v Evropsko unijo, Evropska unija pa se pretvarja, da jo želi sprejeti.
Mislim, da ta rek drži. Se spomnite začetka vojne v Sloveniji, ko je tisti mladi vojak JLA iz Bosne na vprašanje, kaj delate, odgovoril: 'Oni se delajo, da se hočejo odcepiti, mi pa se delamo, da jim tega ne dovolimo.' No, ravno takšna situacija je zdaj. In vsi se gredo to igro, a vsi bodo plačali ceno. Evropska unija nima nobenih možnosti – niti vsaka posamezna evropska država –, da bi bila konkurenčna v svetovnem kontekstu v prihodnjih 10 ali 50 letih.

Evropska unija je – zdaj vam dam še en primer – neverjetna. Večina evropskih držav je priznala neodvisnost Kosova. Ko pa so ZDA pokazale namero, da prevzamejo Grenlandijo, so vsi skočili in rekli: 'Branimo meje Evropske unije in mednarodno pravo.' Zakaj? Evropska unija tam nima ničesar, kajti z Grenlandije ne prihaja noben preprodajalec drog, medtem ko evropskim državam in državljanom preti heroin s Kosova. Vsi vemo, da je Kosovo postalo ena od baz za uvoz heroina v Evropo. Neverjetno, koliko absurda, hinavščine in dvoličnosti je v evropski politiki, in prav tu se mora zgoditi reforma Evropske unije.

Bi vi podpisali bruseljski sporazum o Kosovu, ki ga je podpisal Aleksandar Vučić?
Nikoli, seveda ne! Angeli Merkel sem na njeno zahtevo, da podpišem bruseljski sporazum, povedal, da tako ne more govoriti s predsednikom Srbije. A sem hkrati tudi sam predlagal kompromisno rešitev. Še danes menim, da moramo za Kosovo najti kompromis, ki spoštuje integriteto evropskih držav, a hkrati omogoča vzdržno življenje na tem zelo občutljivem območju – ne samo za Srbijo, temveč tudi za Evropo.

V zdajšnjih okoliščinah vojn na Bližnjem vzhodu, v Ukrajini, ki so kot prižgane vžigalice, lahko kjer koli na evropski celini izbruhne vojna. Tega evropski politiki pogosto ne razumejo. Mislijo, da je Evropska unija največji mirovni projekt na svetu, kar tudi je, vendar to še ni jamstvo za mir v prihodnosti. Vojna se lahko vedno zgodi in v Evropi smo pred kratkim imeli tri take brutalne lekcije. Zdi se mi, da v svetu ni več velikih političnih filozofov. Morda je Slavoj Žižek eden zadnjih, ki nosi to zastavo – čeprav se mi zdi, da ga bolj zanima lastna priljubljenost kot učinkovitost njegovih idej. A tudi to je nekaj. Zelo sem zaskrbljen. Brez filozofije ni politike. Brez politike ni prihodnosti. Politika je vrhunska ekspertiza. Tega ni več.

Pogovoru z Borisom Tadićem lahko prisluhnete v današnji epizodi podkasta Ob osmih.