Oblikovalke köbenhavnskega dogovora so ZDA, Kitajska, Indija, Južnoafriška republika in Brazilija. Čeprav je pravno neobvezujoč dogovor sprejelo 30 držav, ga je v soboto na plenarnem zasedanju soglasno sprejela konferenca ZN-ja. A svetovni politiki so bili svojih izjavah zadržani.

"Bodimo pošteni, to ni popoln dogovor," je dejal švedski premier Fredrik Reinfeldt. Premier Velike Britanije Gordon Brown je svet prepričeval, da je dogovor "začetek resnih pogajanj". Predsednik evropske komisije Jose Manuel Barroso pa je izrazil resen dvom in razočaranje nad dogodki preteklih dvanajstih dni v danski prestolnici: "Ta dogovor je boljši kot nič, a je pod našimi pričakovanji ... Ne bom skrival razočaranja, predvsem ne glede tega, da dogovor ni pravno zavezujoč."

Kaj vsebuje novi dogovor?
Köbenhavnski dogovor zdaj določa, da je treba globalno segrevanje ozračja omejiti pod dve stopinji Celzija glede na predindustrijsko obdobje. Države so pozvane, da do februarja prihodnje leto naznanijo svoje zaveze za omejitev izpustov do leta 2020, ni pa nobenih številk niti glede srednje- niti glede dolgoročnih ciljev, torej do leta 2050, in sicer zaradi Kitajske in Indije.

Edina razpravljalka, ki se je držala obljube, je bila Evropska unija. Barroso je namreč potrdil, da bo EU prijavila svojo z zakonodajo določeno zavezo, da bo do leta 2020 v primerjavi z letom 1990 zmanjšala izpuste za 20 odstotkov. EU je tudi edina, ki je zavezo že uzakonila.

Tudi glede finančne pomoči državam v razvoju v podnebnem boju v dogovoru ni nič novega. Razvite države se zavezujejo, da bodo prispevale 30 milijard dolarjev (20 milijard evrov) v obdobju 2010-2012, in naznanjajo cilj, da bodo zbrale 100 milijard dolarjev (70 milijard evrov) na leto do leta 2020 iz različnih virov - javnih in zasebnih, dvostranskih in večstranskih, vključno z alternativnimi viri financiranja.

Države v razvoju, ki bodo prejele pomoč, bodo morale posredovati nacionalno poročilo
o svojih zavezah v skladu z metodo, ki bo zagotovila, da je spoštovana nacionalna suverenost.

Znova o apokaliptičnem koncu …
"Zanimivo je, da se črn scenarij okoljevarstvenikov bliža apokaliptičnemu koncu," smo na MMC-ju zapisali dan pred zadnjim dnem razprave v danski prestolnici. Okoljevarstveni protestniki so svetovne voditelje od samega začetka podnebne konference (7. december) opozarjali, da "politiki niso dovolj resni", saj se "ne zavedajo posledic, ki bi jih prinesel nesprejem dogovora".

Organizacija Greenpeace je ob koncu zasedanja izrazila veliko nezadovoljstvo nad Köbenhavnskim dogovorom, saj je EU pokazala nepripravljenost, da v pogajanjih uporabi svojo politično moč. "Köbenhavn je bil največji politični sestanek, ki ga je naš planet kadar koli videl in EU se je odločila, da ga bo spremljala na zadnjem sedežu. EU lahko trdi, da razpolaga s politično močjo, a vendar je bila neuspešna v prepričevanju tako ZDA kot Kitajske, medtem ko tudi sama ni bila pripravljena sprejeti višje cilje zmanjšanja emisij," komentira Joris den Blanken, direktor politik za Greenpeace EU-ja.

Izvršni direktor Greenpeacea International Kumi Naidoo je razultat vrha komentiral takole:
"Danes je mesto Köbenhavn prizorišče zločina, s katerega se krivi moški in ženske hitro umikajo proti letališču. Svetovni voditelji so imeli enkratno priložnost, da za vedno spremenijo svet, da spremenijo tok podnebnih sprememb. Na koncu so pripravili dogovor, poln lukenj, ki so dovolj velike, da bi skoznje lahko poletelo letalo ameriškega predsednika "Air force one". Videli smo leta krize, a danes je jasno, da je največja kriza, s katero se sooča človeštvo, kriza vodenja."

Kje se je zataknilo?
Glavni kamen spotike sta bili v grobem predvsem dve točki. Višina finančne pomoči bogatih držav za reševanje podnebnega vprašanja, ki bi ga namenili državam v razvoju. Te bi finančno injekcijo usmerile v, recimo temu bolj ekološko onesnaževanje okolja, saj bi zamenjali stare industrijske stroje, kupili čistilne naprave in začeli vlagati v ekološki razvoj.

"Brez tega denarja nam ne bo uspelo," so zatrjevali afriški predstavniki. Na vrhu držav članic EU-ja so se komisarji sprva odločili za pomoč 7,2 milijarde evrov, Slovenija bi prispevala osem milijon evrov. A ni bilo dovolj. Z obljubo pomoči pri zbiranju 100 milijard dolarjev (70 milijard evrov) letno je v četrtek svetovno javnost presenetila Ameriška državna sekretarka za zunanje zadeve Hillary Clinton, pri čemer je pozabila omeniti, kolikšen znesek bi pri tem prispevale ZDA. Je bila pa zato bolj jasna Japonska, ki je državam v razvoju iz svojega proračuna obljubila 19,5 milijarde dolarjev pomoči.

Čeprav se svetovni politiki zagotovo dobro spoznajo na seštevanje in odštevanje številk, jim je matematična enigma povzročila sive lase pri dogovoru, za koliko odstotkov bi morali zmanjšati izpuste toplogrednih plinov v ozračje in za koliko stopinj bi omejili dvig temperature.

Obamova grenka zmaga
Ameriški predsednik Barack Obama se je petkove podnebne konference v Köbenhavnu res udeležil. V enem dnevu mu je res uspelo, kar razpravljalcem ni v enajstih dneh. V samo enem dnevu "so ZDA dosegle dogovor s Kitajsko, Indijo, Južnoafriško republiko in Brazilijo, ki so oblikovale ta politični dogovor," je poročal Radio Slovenija. Če je Obama prišel in videl, zagotovo ni zmagal.

Erjavec: Nezadovoljen z dogovorom
Zasedanja v Köbenhavnu se je udeležil tudi slovenski minister za okolje Karl Erjavec, ki je dejal, da so na podnebno konferenco prišli z večjimi ambicijami, da pa je Slovenija lahko zadovoljna. "Dokument, ki je bil sprejet, je premalo ambiciozen in ni zadosti pravno zavezujoč. Praktično ni nobenih pravnih zavez, razen, da se bodo vse države trudile, da ne bi presegli dveh stopinj Celzija globalnega segrevanja." Vsebino dokumenta, v kateri piše, da se globalne temperature ne bodo smele dvigniti za dve stopinji, je Erajvec komentiral: "To se lahko dobro namerno interpretira, da bodo res vse države to počele, ampak vemo, da če se še dogovoriti ne morejo, kako šele bi zmanjševali v tem duhu."

Slovenski minister za okolje je še dejal, da bo EU izvajala zaveze iz podnebno energetskega paketa, ki je bil sprejet lani decembra v Evropskem parlamentu.

Premier Borut Pahor pa je ob robu vrha povedal, da je ključno politično vprašanje v podnebnih pogajanjih pravičnost razdelitve bremen za trajnostni razvoj vseh. Ob tem je podal svojo oceno, da podnebne spremembe in boj proti njim postajajo eno najbolj občutljivih vprašanj tega stoletja ali morda celo tisočletja.

Jordan Cizelj: Dogovor ni korak nazaj
Dogovor je manj ambiciozen in zavezujoč kot smo pričakovali, ni pa korak nazaj, meni Romana Jordan Cizelj. Evropska poslanka iz vrst SDS-a ob tem izpostavlja, da bi morala pogajanja potekati drugače in da bo treba razmisliti o delovnih metodah pogajanj, če želijo biti pogajalci v nadaljevanju uspešnejši.

"Realisti nismo pričakovali veliko"
Vsi, ki smo realisti, nismo pričakovali nič bistveno drugačnega na podnebni konferenci, se je po sklepu dogajanja v Köbenhavnu odzval poslanec LDS-a Borut Sajovic. Da so razlike v pristopu k podnebnim spremembam med razvitimi in nerazvitimi prevelike ter da podnebnega dogovora ne bo mogoče doseči niti v letu 2010, pa je prepričan Pavel Gantar, predsednik državnega zbora in poslanec Zaresa.