Stuart Sinclair Smith je bančni svetovalec iz Londona, ki zadnjih 12 let živi v Ljubljani, dela pa večinoma v drugih evropskih državah. Ker je bil nekoč tudi sam mestni svetnik v enem izmed manjših krajev blizu Londona, redno spremlja politično dogajanje na Otoku, ki bo z jutrišnjimi parlamentarnimi volitvami doseglo letošnji vrhunec.

Britanski politiki danes končujejo svoje politične dejavnosti, v upanju, da bodo na svoj stran pridobili še koga izmed neodločenih volivcev, ki naj bi jih bilo po nekaterih podatkih še kar 40 odstotkov. "Tako laburisti kot konservativci se pri izvajanju kampanj močno zgledujejo po ameriških demokratih in republikancih, predvsem ko govorimo o stikih z javnostmi, soočenju stališč in sami strategiji volitev," meni Stuart, ki je med drugim tudi povedal, kako so se do strank že opredelili tudi britanski mediji.

Kaže, da bodo letošnje volitve ene izmed zgodovinskih: javnomnenjske raziskave kažejo, da jasnega zmagovalca ne bo, kar pomeni, da bo nova vlada koalicijska, okoli 40 odstotkov volivcev pa je še vedno neodločenih. To je za Britance zelo netipično, kajne?

Britanski sistem je jasen: tisti, ki dobi večino glasov, oblikuje vlado, torej izbereš eno stran in glasuješ zanjo. V preteklosti je to vedno privedlo do zelo močnih vlad. V primerjavi z drugimi evropskimi državami, kjer se pogosto dogaja, da je vlada na oblasti le leto ali dve, stranke pa morajo oblikovati koalicijo, britansko vlado načeloma oblikuje le ena stranka. Pred 60 leti je 95 odstotkov britanskih volivcev svoj glas oddalo bodisi laburistom bodisi konservativcem. Zdaj pa se je ta delež kar za tretjino zmanjšal. Na drugi strani so se pojavile nove manjše stranke, kot sta Zeleni ali Škotska nacionalna stranka, ki imajo v svoji agendi v osnovi eno ključno temo.

V parlament bo izvoljenih 630 članov, za oblikovanje vlade pa bo potrebnih 326 sedežev. Katera koalicija je najverjetnejša?

To je težko vprašanje. Upoštevaje javnomnenjske raziskave in ocene komentatorjev, bo največ sedežev osvojila konservativna stranka. "Največ" v letošnjem primeru pomeni zelo tesno večino: razlika med laburisti in konservativci bo le nekaj sedežev.

Večina britanskih strank je levih oz. levosredinskih, kar pomeni, da konservativci, z izjemo Liberalnih demokratov, nimajo "naravnega" koalicijskega partnerja. Liberalnim demokratom pa javnomnenjske raziskave napovedujejo padec podpore, kar pomeni, da bi lahko bila vlada s konservativci dejansko manjšinska. Drug morebitni koalicijski partner konservativcev bi lahko bil DUP, stranka Severne Škotske, na katero ljudje običajno kar nekoliko pozabijo.

Raziskave kažejo, da je Britancem dovolj koalicijske politike in da ne želijo še ene koalicijske vlade. Ironija pa je, da vse kaže, da bo tudi prihodnja vlada koalicijska, in to še bolj kompleksno sestavljena kot zdajšnja.

Mogoče se sliši čudno, vendar so to volitve, ki jih ne bi bilo slabo izgubiti. Da pojasnim: seveda ne mislim, da bi kateri koli voditelj stranke želel izgubiti volitve, lahko pa si predstavljam, da je to misel strankarskih strategov in morebitnih prihodnjih vodij strank. Koalicijska vlada bo ne glede na to, kdo jo bo sestavljal, kaotična in zapletena ter bo težko sprejemala zakone. Zna se celo zgoditi, da vlada ne bo dokončala petletnega mandata. In kdor koli bo zdaj oblikoval vlado, bo verjetno pri volivcih v prihodnjih letih zelo nepriljubljen in najverjetneje ne bo oblikoval naslednje vlade, ker bodo takrat volivci odločili, da imajo dovolj in bodo glasovali za opozicijo. Naslednja vlada bo tako verjetno imela veliko večjo večino, kar ji bo omogočilo lažje delovanje in izvajanje reform.

Velika Britanija je bila lani v središču svetovne pozornosti, ko je na Škotskem potekal referendum o neodvisnosti. Ali padec referenduma lahko koristi konservativcem tudi na zdajšnjih volitvah?

Ne, z referendumom je, čeprav je padel, največ pridobila Škotska nacionalna stranka. Izgubila je, toda pravzaprav hkrati zmagala. Na Škotskem konservativci v nasprotju z laburisti že tradicionalno nimajo vpliva. Kar pa se je zgodilo pred referendumom, je bil občuten porast podpore Škotske nacionalne stranke, kar se je zgodilo tudi na račun tega, da so številni laburisti prestopili na stran podpornikov neodvisnosti Škotske. In zdi se, da so na strani Škotske nacionalne stranke tudi ostali, saj stranki na tokratnih volitvah kaže občutno bolje, uvrščajo jo na tretje mesto. Na drugi strani pa izid referenduma ni nič vplival na podporo konservativcem.

Britanski mediji so pisali tudi, da je prihod kraljevskega potomca tik pred volitvami voda na mlin konservativcem? Je v tem kaj resnice?

Odkrito rečeno, močno dvomim, da ima velik učinek, je pa rojstvo princese gotovo pozitivno vplivalo. Škodi pač ne. Dejstvo je, da se ob taki novici ljudje počutijo dobro, dvigne se raven nacionalnega ponosa, kar pozitivno vpliva na položaj kogar koli, ki je takrat na oblasti.

Precej visoko podporo med volivci uživa tudi stranka UKIP, katere glavni cilj je doseči odhod Velike Britanije iz Evropske unije.

Največja podpora UKIP-a je bila okoli 16 odstotkov, zadnje raziskave pa jih napovedujejo okoli 12-13 odstotkov. V najboljšem primeru bo imela stranka sedež ali dva v parlamentu, zlahka pa se bo zgodilo, da ne bo imela nobenega. Večina volivcev UKIP-a bi sicer glasovala za konservativno stranko, kar pomeni, da bi ta imela okoli 43 odstotkov glasov, kar bi ji olajšalo oblikovanje vlade.

Moje osebno mnenje je, da bodo volivci, ki bodo glasovali za UKIP, to pozneje prav zaradi prej omenjenega lažjega oblikovanja vlade obžalovali. Zna se torej zgoditi, da bo vlado oblikovala levousmerjena koalicija, kar pomeni, da bi glavni cilj UKIP-a - referendum o članstvu v EU-ju - padel v vodo.

Upoštevaje matematične napovedi o morebitnih koalicijah se poraja logično vprašanje: zakaj volivci UKIP-a ne glasujejo za konservativce, čeprav le zato, da ne bodo zmagali laburisti? Tako bi dejansko odprli pot do referenduma, kar je njihov cilj.

Človek bi pričakoval, da bo prevladal zdrav razum. Pred kratkim sem se pogovarjal z rojakom, ki je na prejšnjih volitvah glasoval za UKIP, in ko sem ga pobaral, ali bo tudi zdaj glasoval enako, je odgovoril, da nikakor ne, da bo glas namenil konservativcem - prav iz prej omenjenih razlogov. UKIP velja za stranko, za katero so volivci glasovali kot izraz upora proti vladajoči vladi, to je tudi glavni razlog, da je lani zmagala na evropskih volitvah, ki pa jih Britanci ne označujejo za pomembne.

Med ključnimi temami letošnje kampanje je NHS (britanski zdravstveni sistem), ki je pri vseh strankah med ključnimi prioritetami. Kakšen je pomen britanskega zdravstvenega sistema?

Tako kot večina Britancev menim, da je NHS krasen sistem: da dobiš brezplačno zdravstveno pomoč, ko jo potrebuješ, kar je osnovna paradigma zdravstva sploh. Do zdravja imajo Britanci, kot vsi drugi, zelo oseben odnos, zato mislim, da nobena izmed strank ne bo privolila v privatizacijo NHS-a. Ključna težava NHS-a pa je, da ljudje živijo dlje, kar pomeni, da so stroški zdravstvene oskrbe vse večji. Dobivamo boljšo oskrbo, zaradi česar med drugim živimo dlje, to pa hkrati pomeni tudi večje stroške.

Druga stvar je tudi, da se povečuje število Britancev, delno tudi zaradi priseljencev. Vse to pomeni večji pritisk na delovanje NHS-a. Do določene mere javna poraba za NHS ni enaka kot recimo gradnja avtoceste, ki ima neko gospodarsko vrednost, saj recimo z novimi cestami pridejo turisti in se denar obrača. Ko zdraviš človeka, denar izgine, to je enosmerna cesta. Zato je razumljivo, da se do določene mere spodbuja tudi sistem zasebnih zdravstvenih storitev.

Če politiki na eni strani pričakovano kalkulirajo, pa je na drugi strani precej presenetljivo, da je tako velik odstotek britanskih volivcev še vedno neodločen?

Mislim, da je to predvsem posledica dogajanja v preteklih letih in desetletjih. Dejstvo je, da so se meje med družbenimi razredi v preteklih desetletjih precej zabrisale. Nekoč je bila jasna delitev na tri razrede in tudi politične stranke so bile jasno razdeljene: delavski razred je volil laburiste, višji pa konservativce. Razredi obstajajo še danes, vendar pa so meje med njimi veliko bolj zabrisane, kar je posledica predvsem dogajanja v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja. Margaret Thatcher je z deregulacijo, nižjimi davki in drugimi ukrepi na stran konservativcev privabila veliko volivcev iz delavskih vrst, Tony Blair pa je pozneje laburiste veliko bolj približal višjemu sloju s tem, ko je obljubil, da ne bo podržavljenja premoženja in dviga davkov.

Še en dejavnik pri spremembi volilnega telesa je sprememba življenjskega sloga in tudi tehnologije. Nekoč so se ljudje pridružili političnim strankam, ker je bil to tudi način družabnega druženja, zdaj pa potujejo, komunicirajo prek družbenih omrežij, načeloma pa tudi več delajo, predvsem pa imajo različne interese. Pri tem je treba omeniti tudi to, da je politika veliko manj zanimiva kot v preteklosti.

Omenili ste spremembe načina življenja, ki so navsezadnje vplivale tudi na to, kako stranke vodijo politične kampanje. Včasih sta bili recimo dve veliki stranki, nekaj časopisov, ki so spremljali politično dogajanje, danes pa je nešteto različnih virov komuniciranja, povečalo se je tudi število strank, recimo manjše stranke zdaj lahko kljub manjšemu proračunu učinkovito delujejo tudi prek družbenih omrežij. Skratka, tudi politiki so se morali prilagoditi tovrstnim spremembam, tudi s tem, da volivce nagovarjajo v televizijskih debatah, prek družbenih omrežij ...

Kar zadeva medije, je to gotovo res. Tako laburisti kot konservativci se pri izvajanju kampanj močno zgledujejo po ameriških demokratih in republikancih, predvsem ko govorimo o stikih z javnostmi, soočenju stališč in sami strategiji volitev.

Kar pa zadeva vzpon manjših strank, bi rekel, da to ni v veliki meri povezano z mediji, čeprav je res, da zdaj veliko lažje svoja stališča volivcem sporočajo prek družbenih omrežij, medtem ko si v preteklosti za medijsko udejstvovanje potreboval precej večji proračun. Mislim, da je vzpon manjših strank, ki imajo eno ključno politično stališče, posledica predvsem splošnih frustracij, ki se na tak način izražajo tudi v številnih evropskih državah.

Osebno ne verjamem v populizem. Politiki bi volivce radi prepričali, da imajo zahtevna vprašanja preproste rešitve. To ni res. Če bi jih imela, bi tudi velike stranke te rešitve že poiskale, saj niso neumne. Mogoče počnejo kakšne neumnosti, a neumne niso.

Kakšna pa je vloga medijev v kampanji?

Ko govorimo o medijih, lahko rečem, da ima Velika Britanija eno najdejavnejših novinarskih srenj, ko govorimo o iskanju različnih zgodb, ne le doma, temveč tudi drugje po svetu. Nekateri pravijo, da celo preveč. V preteklosti je veljalo, da je predvsem Sun, ki je veljal časopis delavskega razreda, vedno jasno podprl zmagovalca volitev, pri čemer pa ni bila to vedno ista stranka. Letos so podprli konservativno stranko, ki so jo podprli tudi številni drugi mediji (Daily Mail, Daily Telegraph, Independent). The Mirror že od nekdaj podpira laburiste, ki jih podpira tudi Guardian, ki nagovarja levousmerjene intelektualce. BBC pa ostaja povsem nevtralen, poskušajo predstaviti vse strani in ne izbirati strani.

12 let se v Veliko Britanijo vračate občasno. Kako vidite spremembo življenja na Otoku? Se vam zdi kaj drugače?

V osnovi je bila Velika Britanija že od nekdaj usmerjena navzven. Hkrati pa je bila že nekdaj tudi država, kamor so se zatekli tujci, naj omenim le francoske hugenóte med francosko revolucijo. Kot Britanec sem zelo ponosen na to, da je Velika Britanija država, kjer se ljudje počutijo varne. Jasno je, da je veliko Britancev zafrustriranih zaradi velikega števila priseljencev. Med pozitivnimi razlogi, da pridejo na Otok, so gospodarska rast, nizka stopnja brezposelnosti, dobra infrastruktura in kreativno okolje. Veliko teh možnosti je posledica prav tega, da smo odprta družba: v Londonu lahko srečaš prebivalce prav vseh držav in religij, kar odpira vrata gospodarskemu povezovanju vsega sveta. Moti pa me, da se je v zadnjih letih močno povečala regulacija na različnih področjih, včasih si lahko nekatere stvari naredil veliko lažje kot zdaj.