Da bi zagotovili blaginjo ljudi, zavarovali okolje in ohranili svojo kulturo, so v himalajski kraljevini, stisnjeni med Indijo in Kitajsko, pred tremi leti prvi na svetu popolnoma prepovedali prodajo tobačnih izdelkov.

Ljudem cigarete ne dišijo
Če se zanašamo na podatke oblasti, prepoved niti ni bil velik udarec za ljudi, saj naj bi bilo med 700.000 prebivalci le en odstotek kadilcev, ki lahko zdaj uvozijo cigarete, vendar morajo zaradi visokih dajatev plačati dvojno ceno, pa še dimni užitek si lahko zaradi prepovedi kajenja na javnih mestih privoščijo le doma med štirimi stenami.

Po pričakovanju imajo od prepovedi največ koristi tihotapci in prodajalci, ki pod pultom drago zaračunavajo pretihotapljene cigarete, čeprav lahko izgubijo dovoljenje in morajo plačati velike denarne kazni. 225 dolarjev za kršitev namreč ni tako malo, saj povprečni letni BDP na prebivalca znaša okoli 700 dolarjev.

Dolga tradicija omejevanja kajenja
Prepoved kajenja ni nekaj novega za slikovito gorsko državico, saj ta tradicija sega že v 17. stoletje, ko je ustanovitelj Butana Ngavang Namgjal prepovedal uživanje tobaka v vseh vladnih poslopjih in tako prvi začel omejevati kajenje na javnih mestih. Pri tem se je oprl na budizem in njegovo nenaklonjenost grešnim kadilskim užitkom.

Po svojem predhodniku se je zgledoval kralj Džigme Singje Vangčuk, ki je lani po 24 letih vladanja oblast predal svojemu najstarejšemu sinu. Zmajev kralj, kot je znan Vangčuk, je pred prepovedjo kajenja obljubil, da bo sam zmanjšal število pokajenih cigaret, vendar mediji ne poročajo, ali je svojo obljubo tudi držal.

Počasno odpiranje svetu
Gonja proti tobaku je del politike, s katero si je prizadeval Vangčuk ohraniti bogato in posebno kulturo butanskega naroda, ki jo je dolga stoletja varovala geografska izoliranost države visoko v himalajskem gorovju. Z ukrepi za varstvo svojih podanikov pred tujimi vplivi je šel celo tako daleč, da so ti lahko televizorje kupili šele leta 1999, ko se je država le začela odpirati svetu.

Da pa odpiranje svetu vseeno ne bi bilo prehitro, še vedno velja omejitev števila tujih turistov na nekaj tisoč na leto, pa še posameznik mora za vsak dan v kraljevini plačati 200 dolarjev. Vendar pa se tudi tako visoka cena za obisk splača, saj se država ponaša z bogato budistično kulturo in neokrnjeno naravo, ki ponuja veličastne prizore.

Eden najsrečnejših narodov
Butan je nekaj posebnega tudi zato, ker je Vangčuk lastnik skovanke bruto družbena sreča (GNH), ki naj bi po njegovem mnenju širše kot termin bruto družbeni produkt (BDP) odsevala napredek v družbi.

Njegovo veličanstvo je kljub absolutističnemu vladanju in temu, da je Butan ena najrevnejših držav na svetu po BDP-ju, med prebivalci uživalo veliko spoštovanje in avtoriteto ter z zadovoljstvom med njimi verjetno ni imelo ravno velikih težav, saj je država na visokem osmem mestu svetovne lestvice najsrečnejših narodov, ki so jo sestavili na Univerzi v Leicestru. Butan se ponaša tudi s tem, da je edina nerazvita država med desetimi najsrečnejšimi narodi na svetu.

K sreči Butancev verjetno veliko prispeva to, da sta zdravstvo in šolanje popolnoma brezplačni, prav tako tudi elektrika za prebivalce odročnih predelov.

Čeprav bo Butan decembra praznoval 100 let od oblikovanja moderne države, pa bo verjetno prelomnejši dogodek prihodnje leto, ko bodo uvedli parlamentarno demokracijo in bodo lahko prebivalci prvič odšli na volišča. Mnogi nad tem sicer niso najbolj navdušeni, saj menijo, da bo večstrankarska demokracija načela kolektivni duh, ki vlada v butanski družbi, in počasi odnesla velikodušni socialni sistem.

Gregor Valenčič