9. november bo za Španijo in Katalonijo pomemben datum. Takrat se bodo lahko vsi Katalonci, starejši od 16 let, podali na volišča, kjer se bodo na posvetovalnem glasovanju odločali o tem, ali si želijo še naprej ostati v Španiji ali hočejo svojo državo. Glasovanje je bilo sprva mišljeno kot referendum, a se je zaradi odločitve ustavnega sodišča, ki je na zahtevo španske vlade po presoji ustavnosti ustavilo izvajanje referenduma, katalonska vlada odločila "zgolj" za posvetovalno glasovanje. A tudi to neobvezujoče glasovanje ne bo brez političnih posledic. Predsednik katalonske vlade Artur Mas je namreč napovedal, da izid sicer ne bo dokončen, a da bo odprl pot predčasnim volitvam plebiscitarne narave. Na teh volitvah bi skupina strank, ki zagovarjajo neodvisnost, nastopila z enotno listo in skupnim programom: neodvisnost.

Katalonija je ena najbogatejših pokrajin v Španiji in predstavlja več kot petino španskega gospodarstva. Ima svoj jezik in kulturno dediščino ter se že več let bojuje za večjo avtonomijo znotraj Španije. Do pred kratkim je polno neodvisnost želel le manjši delež Kataloncev, a so boleče posledice krize s sabo prinesle tudi višjo podporo separatističnim težnjam. Madrid vsem težnjam po neodvisnosti nasprotuje, saj pravi, da se ena sama skupina Špancev ne more odločati o suverenosti celotne države. A kot pravi naš sogovornik, bi Madrid moral izkazati pripravljenost sprejeti demokratično razpravo in skušati prilagoditi se novim časom, saj bi le tako Katalonci še želeli ostati v Španiji.

Joan Marc Simon je strokovnjak za evropske politike in ekonomijo, ki je deloval v številnih nacionalnih in mednarodnih nevladnih organizacijah, trenutno pa je direktor organizacije Zero Waste Europe. Sam zase pravi, da se ne dojema kot strastnega privrženca neodvisnosti, saj je prepričan, da je neodvisnost le sredstvo za dosego določenega cilja, a da je vse bolj prepričan, da bi Katalonija cilje, h katerim stremi, lažje dosegla, če bi bila samostojna država. Kaj vse mi je o prihajajočem posvetovanju ter o razmerah v Kataloniji in Španiji še povedal Simon, si lahko preberete v spodnjem intervjuju.

Ste za neodvisnost Katalonije ali proti njej in zakaj?
Glede na trenutne razmere in alternative, ki so na mizi, bi, če bi imel to možnost, glasoval za neodvisnost Katalonije. A bi vseeno rad povedal, da sam sebe ne dojemam kot strastnega privrženca neodvisnosti, saj mislim, da je neodvisnost le sredstvo za dosego določenega cilja. Sem pa danes prepričan, da bi Katalonija vse svoje cilje, h katerim stremi, lažje dosegla, če bi bila samostojna država.

Kakšne so po vašem mnenju prednosti katalonske neodvisnosti? Kaj pa slabosti?
Mislim, da so prednosti na področju fleksibilnosti, prilagodljivosti, tesnejše povezave med vlado in vladanimi ter tako večje odgovornosti vlade. V konkretnem primeru Španije lahko govorimo o državi, ki že desetletja živi v zastoju in noče spremeniti volilnega zakona ali razmisliti o kakršni koli spremembi ustave. Ta togost in nepripravljenost na spremembe je slaba, zato bi Katalonija, in z njo tudi Španija, lahko ustvarila nov sistem vladanja, ki bi lahko bil boljši, kot je sedanji.

Slabosti vidim v polju negotovosti in nepoznanega. Vsaka odcepitev, ki posledično vodi v oblikovanje novih entitet, vedno prinese veliko negotovosti, ki se lahko v primeru neprimernega upravljanja izkažejo za nevarne. Ne verjamem, da je argument izključitve Katalonije iz Evropske unije in Nata realen in mislim, da je njegov namen le prestrašiti ljudi, saj bi bila tovrstna izključitev škodljiva za Španijo, za Katalonijo in za Evropo.

Se boste 9. novembra udeležili glasovanja?
Če bom lahko volil, da.

Katalonski predsednik Artur Mas se je odločil, da bo spoštoval pravila, dejal je, da je Španija demokratična država in da je treba spoštovati zakone, zato se je naslonil na drugi zakon, ki dovoljuje katalonski vladi pravico do javnega posveta. Kako so Katalonci sprejeli to odločitev? So ljudje razočarani zaradi njegove odločitve?
Zdi se mi, da je bil kar velik delež Kataloncev precej razočaran, je pa tudi drugi del volivcev, ki so sicer manj glasni, zadovoljen, da čeprav zagovarjajo neodvisnost, še vedno ostajajo v okviru legalnosti.

Kakšen bo po vašem mnenju izid nezavezujočega glasovanja?
Zelo verjetno se bodo ljudje izrekli za neodvisnost, saj so tisti, ki bodo šli na volišča, v večini za neodvisnost. Ključni dejavnik za interpretacijo izidov pa bo po mojem mnenju volilna udeležba.

Izid glasovanja ne bo imel nobenega političnega vpliva, saj gre za posvetovalno glasovanje. Mislite, da bo zato na volišča prišlo še več ljudi in izrazilo svoje mnenje, kot bi če bi res šlo za obvezujoči referendum?
Mislim, da bo imel izid glasovanja, čeprav ne bo zavezujoč, pomemben politični vpliv. Če bo volilna udeležba visoka ali najmanj primerljiva z običajnimi volitvami in če bodo ljudje izrekli jasen "da", bodo vladajoče stranke v Kataloniji primorane sklicati plebiscitarne volitve, saj bodo le tako lahko enostransko razglasile neodvisnost.

Tiskovni predstavnik vladajoče španske Ljudske stranke (PP) je načrte katalonske vlade po odločitvi za posvetovalno glasovanje opisal kot nesmisel in pravno prevaro. Kako se je katalonska vlada odzvala na te obtožbe?
Odločili so se, da jih ne bodo upoštevali in da bodo izpeljali glasovanje. Pripravljeni so iti do konca, vse dokler glasovanje ne bi bilo označeno kot nelegalno.

Artur Mas je napovedal, da bodo glasovanju 9. novembra sledile predčasne volitve, ki bodo plebiscitarne narave in bi lahko prinesle neodvisnost Katalonije. Kako se bo vlada v Madridu, ki odločno zavrača vse poskuse katalonskega osamosvajanja, odzvala, če se bo to res zgodilo?
Do zdaj španska vlada ni predlagala nobene politične rešitve ali ponudila alternative, na podlagi katere bi lahko dosegli dogovor. Namesto tega izrablja pravna sredstva, da bi ustavila proces. Zato je zelo verjetno, da bo katalonski primer še naprej v presojo dajala ustavnemu sodišču, ki bi lahko na koncu odločilo, da ta ni v skladu z ustavo. A v pristojnosti regij je, da lahko regionalni predsednik skliče regionalne volitve. Neustavnost te odločitve pa ni jasna.

Ob objavi odločitve za posvetovalno glasovanje je Mas priznal tudi, da znotraj tabora neodvisnosti obstajajo veliki razkoli, saj nekatere stranke, predvsem separatistična Republikanska levica Katalonije (Esquerra Republicana de Catalunya - ERC) vztrajajo pri referendumu, ne glede na pravne omejitve. Kaj ti razkoli pomenijo za gibanje neodvisnosti in njegovo enotnost?
Tudi ko govorimo o posvetovalnem glasovanju, ne moremo več govoriti o enotnosti. Katalonski zeleni (Iniciativa per Catalunya Verds - ICV) ne bodo podprli glasovalne vaje, če se lahko tako izrazim, napovedane za 9. november, medtem ko so druge stranke napovedale, da bodo izvajale volilno kampanjo. Razlike obstajajo tudi pri vprašanju, kdaj sklicati plebiscitarne volitve. ERC in CUP (Candidatura d'Unitat Popular) si želita volitve sklicati kar takoj, medtem ko bi katalonska desnica raje počakala na izid posvetovalnega glasovanja. Popolnoma mogoče pa je, da se bo enotnost vrnila po 9. novembru, če se bodo volivci večinsko izrekli za neodvisnost in če bodo stranke razpisale enostransko možnost za neodvisnost.

Brala sem, da je najverjetnejša zmagovalka volitev, ko bo do njih prišlo, stranka ERC, ki podpira le neodvisnost in ni pripravljena na kompromise, ter da bi stranka vodila regionalno vlado, ki bi spodbujala ljudsko nepokorščino, če ne bi prišlo do razglasitve neodvisnosti. Je to realistična napoved?
Da, trenutno vse javnomnenjske raziskave napovedujejo zmago ERC-ja in napovedujejo, da bodo stranke, ki podpirajo odcepitev, dobile absolutno večino v katalonskem parlamentu.

Ustavno sodišče še vedno odloča o ustavnosti napovedanega referenduma. Bo na odločitev treba čakati vseh pet mesecev, kot je skrajni rok za odločitev? Kakšna bo po vašem mnenju ta odločitev in ali bo imelo nezavezujoče glasovanje kakšen vpliv na odločitev sodišča?
Ustavno sodišče se je v preteklosti že pokazalo kot precej nezanesljivo. Če bo odločitev res sprejelo tako pozno, v petih mesecih, je jasno, da bo tako storilo iz političnih razlogov. Politični razlogi so namreč že večkrat pogojevali hitrost odziva tega, na papirju, neodvisnega sodišča.

Katalonci v Španiji nimajo tega, kar so imeli Škotje v Veliki Britaniji. Ni uravnotežene razprave in izmenjave mnenj zagovornikov in nasprotnikov neodvisnosti, zdi se, da se vse vrti le okoli vprašanja voliti ali ne voliti. Če bi vlada v Madridu ubrala drugačen pristop, bi bila razprava po vašem mnenju bolj produktivna? Bi ljudje v tem primeru sprejeli vladne argumente?
Zagotovo. Velja široko prepričanje, da če bi bil Madrid pripravljen na odprta pogajanja, bi skušal razumeti, zakaj so Katalonci tako razočarani nad Španijo, in bi pokazal spoštovanje in občutek pripadnosti, namesto da je izključujoč in pokroviteljski do podpore neodvisnosti, nikoli ne bi prišli do točke, kjer smo zdaj. Prepričan sem, da bi celo danes, če bi bil Madrid pripravljen sprejeti demokratično razpravo, če bi se vključil v iskanje prednosti in slabosti trenutne ureditve ter če bi se skušal prilagoditi novim časom, številni Katalonci želeli ostati v Španiji.

A ne smemo pozabiti, da za večino Kataloncev glavno vprašanje ni več politično ali gospodarsko, ampak gre za vprašanje dostojanstva. Katalonci čutijo, da jih je vlada v Madridu užalila in se do njih obnašala nespoštljivo. In to še vedno počne. Zato pravna rešitev političnega vprašanja ne bo sprejeta. Takšen občutek je mogoče zaznati tudi pri delu nasprotnikov odcepitve Katalonije.

Kako bi se ljudje odzvali, če bi španska vlada sprejela katalonsko prošnjo za referendum in ne bi problematizirala pravice katalonskega ljudstva do odločitve, čeprav si želi, da bi Katalonija ostala v Španiji? Bi neodvisnost podpiralo manj ljudi? Razprava bi bila zagotovo bolj uravnotežena ...
Predvsem bi to omogočilo, da bi se razprava razdelila med dve strani in bi bila tako seveda bolj uravnotežena. Do zdaj je bil edini argument nasprotnikov neodvisnosti ta, da je odcepitev nelegalna, medtem ko je stran zagovornikov neodvisnosti predstavila veliko bolj raznovrstne in prepričljive argumente.

Kakšen vpliv na dogajanje v Kataloniji bi imel po vašem mnenju referendum na Škotskem, če bi uspel?
Zagotovo bi imel pozitiven vpliv, saj bi predstavljal neki presedens, na katerega bi se lahko sklicevali. A moram reči, da referendum na Škotskem nikakor ne vpliva na razpravo v Kataloniji.

Španski premier Mariano Rajoy ves čas poudarja, da se želi pogovarjati s katalonsko vlado, a to se zdijo le prazne obljube, saj je popolnoma neverjetno, da bi vlada podprla katalonske želje po neodvisnosti. Je dialog med vlado v Madridu in katalonsko vlado v danih razmerah sploh mogoč?
Ko Rajoy govori o želji, da bi se pogajal, je to samo predstava za javnost. Vse, odkar je špansko ustavno sodišče, ki ga je spodbudila takrat še opozicijska Rajoyeva stranka, za neustavno razglasilo katalonski statut neodvisnosti (Catalan Estatut d’Autonomia), ki je pravni dokument, ki opredeljuje pristojnosti vsake avtonomne pokrajine v Španiji, so Katalonci prosili za začetek političnih pogajanj. Večina Kataloncev in katalonskih strank si je želela zvezno Španijo, a nobena od velikih strank ni hotela poslušati. Od takrat dalje je Madrid sam dopustil, da se je problem stopnjeval, saj je vztrajal pri stališču, da nič, kar se ne sklada s špansko ustavo iz leta 1978, ne more biti predmet pogajanj. Dejstvo je, da pogajanja ne bodo mogoča, dokler Rajoy ne bo pripravljen sprejeti možnosti, ki presega okvire trenutne ustave. In v stranki, ki z absolutno večino vlada Španiji, obstaja soglasje, da se taka pogajanja ne bodo zgodila.

Rajoyeva Ljudska stranka vztraja, da ne bo dopustila razpada Španije in izgube 17 odstotkov populacije, nasprotuje celo t. i. "tretji poti", kompromisnemu predlogu socialistične stranke, kjer bi ustavna reforma Kataloniji podelila še več moči in bi uvedla zvezno Španijo. Se vam zdi, da bi trenutna vlada lahko sprejela ta kompromis?
Mislim, da ne, a sem obenem prepričan, da je to edini način za obstoj združene Španije. Na točki, kjer smo, je skoraj nemogoče, da ne bi Kataloncem pustili glasovati o tem, ali želijo ostati v Španiji ali ne, pa naj bo to na nezakonitem referendumu, posvetovalnem glasovanju ali na plebiscitarnih volitvah.

Bi Katalonci, ki že zdaj uživajo veliko stopnjo samostojnosti z nadzorom nad šolstvom, zdravstvom, regionalno politiko in drugimi področji, sprejeli to "tretjo pot"? Raziskave javnega mnenja kažejo, da bi tak pristop podporo neodvisnosti precej zmanjšal ...
Zelo mogoče je, da bi večina Kataloncev sprejela tako rešitev, če bi to pomenilo tudi bolj pošteno pobiranje in prerazporeditev davkov. A če se bomo odločili za to pot, bo to pomenilo odpiranje Pandorine skrinjice španskih nerešenih sporov in dogovorov zadnjih stoletij. Lahko bi rekli, da se bo to v vsakem primeru zgodilo, če se bo Katalonija odcepila, in bi bilo veliko bolj smiselno ta proces opraviti skupaj s Katalonijo in jo tako ohraniti v Španiji, kot pa da bi čakali predolgo in bi bilo prepozno. A zdravi razum je najmanj zdrav od vseh razumov.