Imenovanje Abrahama na žalost ne rešuje temeljnega problema, ki ga je povzročilo slovensko kršenje arbitražnega sporazuma, meni Lapaš. Problem je namreč večji od enega sodnika, je dejal profesor mednarodnega prava na Pravni fakulteti v Zagrebu. Arbitražni sporazum je bil namreč kršen tako formalno kot materialno, opozarja.

Da je Slovenija imenovala Abrahama, po njegovem mnenju tudi ne preprečuje potencialnega reševanja mejnega spora pred Mednarodnim sodiščem. Lapaš sicer izpostavlja, da je kršitev postopka pač kršitev postopka in da bi Slovenija ravnala tako kot Hrvaška, če bi se znašla v njenem položaju. S hrvaškim strokovnjakom smo med drugim tako spregovorili o slovenskem imenovanju Abrahama, argumentih Hrvaške za odstop od sporazuma in "navijaštvu" slovenskih in hrvaških pravnikov.

Kako komentirate odločitev Slovenije, da za novega arbitra imenuje predsednika Mednarodnega sodišča v Haagu, Ronnyja Abrahama?
To je povsem pričakovana odločitev Slovenije. Imenovanje je izvedeno v roku in jasno je, da ni nujno, da nacionalni arbiter prihaja iz države, ki ga imenuje. V tem ni torej nič spornega. Kar pa je malo neobičajno - ni pa prepovedano - pa je, da sta v sodišču zdaj dva francoska sodnika. Običajno se v mednarodnih sodiščih zaradi objektivnosti namreč izogiba temu, da dva sodnika prihajata iz iste države. Pri tem predpostavljam, da je sodnik Abraham razrešil oviro, ki jo predstavlja 16. člen statuta Mednarodnega sodišča (ICJ), ki sodnikom preprečuje opravljanje katere koli druge profesionalne dejavnosti. Če bi se glede na usodo arbitražnega sodišča in postopka in seveda ob privolitvi obeh strani spor reševal pred Mednarodnim sodiščem, pa je gotovo, da bi se moral sodnik Abraham izločiti.

Ta poteza Slovenija torej nikakor ne preprečuje potencialnega reševanja vprašanje meje na Mednarodnem sodišču?
Nikakor, preprečuje le sodniku Abrahamu, da bi sodil v tem konkretnem primeru.

Slovenski zunanji minister Karl Erjavec je dejal, da je imenovanje Abrahama "velika zmaga slovenske diplomacije". Tudi vi to tako razumete in ali to imenovanje na kakršen koli način otežuje položaj hrvaške vlade, ki je napovedala odstop od sporazuma?
Glede tega, ali to razumem kot zmago slovenske diplomacije, sodnik Abraham je vsekakor cenjen sodnik in predsednik ICJ-ja, a to na žalost na noben način ne vpliva na celotno zgodbo. Problem, ki ga Hrvaška izpostavlja, sploh ni vezan na sodnika, ki ga imenuje Slovenija. Če bi ostala komunikacija med nekdanjim sodnikom Sekolcem in slovenskim pravnim timom le na ravni nedovoljenega stika, bi šlo za kršenje pravila o postopku oziroma kršenje sporazuma o arbitraži, ki predvideva zaupnost postopka. A problem je precej globlji od enega sodnika. Na podlagi vsebine transkriptov - ki jim moramo verjeti, saj do zdaj niso bili zanikani – pravzaprav ne moremo vedeti, koliko se je izvajalo kompromitirajoče delovanje nekdanjega slovenskega arbitra v odnosu do drugih sodnikov, ki so v transkriptih imenovani poimensko. Prišlo je do kompromitiranja celotnega postopka in nekaterih drugih sodnikov, tako da na žalost ne gre samo za enega sodnika.

Verjamete torej, da sodišče v takšni sestavi ni več nepristransko?
Komentiram lahko kot vsak povprečen človek, ki je prebral transkripte ali poslušal avdiozapis. Iz njih pa izhaja dvom o pristranskosti nekaterih sodnikov v korist Sloveniji. Iz tega razloga ne verjamem, da bi katera koli država, ki bi se soočila s takšnim izzivom neverodostojnosti arbitražnega sodišča - tudi Slovenija , če bi se znašla v obratnem položaju - imela zaupanje v nadaljevanje postopka in ravnala drugače kot Hrvaška.

So hrvaški razlogi za odstop od sporazuma izključno pravne narave ali tudi politične, glede na navedbe medijev, da naj bi sodišče sprejelo odločitev, ki bi bila bolj v korist Sloveniji kot Hrvaški?
Če se ta afera, ki je omajala zaupanje v postopek sprejemanja odločitve, ne bi pojavila, sem prepričan, da se Hrvaška nikoli ne bi odločila za nepriznanje odločitve arbitražnega sodišča, kakršna koli bi ta že bila. Hrvaška mogoče ne bi bila srečna, a nikoli ne bi postavila pod vprašaj odločitve. Problem je v tem, da je očitno način sprejemanja odločitve – ponavljam, govorim na podlagi vsebine objavljenih transkriptov – nekaj, kar je največji problem, oziroma kar je v očeh Hrvaške kompromitiralo sodišče.

Naslednje vprašanje bo sicer malce špekulativno, pa vendar. Si lahko predstavljate, da bi imela hrvaška vlada ali hrvaški strokovnjaki za mednarodno pravo enako stališče, če bi v javnost prišle informacije, da bi lahko Hrvaška z arbitražo uspela?
Kot pravnik moram reči, da je pravo po definiciji neosebno, kar pomeni, da je kršenje postopka pač kršenje postopka. Sodba, ki bi bila že v osnovi kompromitirana ne glede na njeno vsebino, ne bi bila dobra rešitev za nobeno stran. Izkušnje v mednarodnem pravu kažejo, da takšne sodbe, do katerih je prišlo na način, ki ne ustrezajo merilom nepristranskosti in objektivnosti, ne rešujejo sporov, saj ti še naprej povzročajo nezadovoljstvo ene ali druge strani. Mislim, da bi bili torej odzivi enaki. Nekdo bi bil morda bolj srečen, drug pa manj, a gre za načelno vprašanje. Ko države reševanje sporov prenesejo na arbitražno ali drugo sodišče, je odgovornost sodišča precej večja kot v notranjih pravnih redih, saj na odločitve mednarodnih pravosodnih organov ni pritožb.

Ravno to sem vas želel vprašati. Iz obeh držav prihajajo namreč precej homogeni odzivi tako s politične kot z akademske strani. Pravniki na Hrvaškem bolj ali manj podpirajo stališče hrvaške vlade, pravniki v Sloveniji pa stališče slovenske vlade.
No, nekaj ljudi, kot je prof. Pogačnik, govorijo drugače, vsaj kolikor sem imel priložnost slišati. A na splošno imate prav.

Kaj nam to govori o akademski avtonomnosti in integriteti, če se takšno pravno vprašanje tako homogeno interpretira po nacionalnem ključu?
Dovolite, da bom slikovit. Če vsi matematiki govorijo, da je 2+2 = 4, to ne postavlja pod vprašaj njihove verodostojnosti. Tega vprašanja se seveda ne da tako poenostaviti, a samo strinjanje znanstvenikov oziroma mednarodnih pravnikov glede nekega vprašanja je lahko posledica gledanja na zadevo na takšen ali drugačen način, posebej v pravu oziroma v družbenih vedah. A zaradi ne bi postavljal pod vprašaj znanstvene verodostojnosti, kot pa sem dejal, pa obstajajo tudi drugačni glasovi.

Hrvaška ima torej namen odstopiti od sporazuma. Ima dovolj močne pravne argumente za odstop in kako huda je sploh slovenska kršitev sporazuma?
Kot sem povedal, če bi ostalo samo pri kršitvi zaupnosti postopka, bi bila že to huda kršitev, a ne tako huda, kot če se tej formalni kršitvi pridruži še materialna kršitev, torej lobiranje sodnikov. Vsebinski vidik je tisto, kar dodatno otežuje položaj. Hrvaška meni, da ima dovolj močne argumente, tako kot Slovenija. To postaja pravno vprašanje, ki pa ni tako dramatično. Hrvaška stran meni, da se pač lahko aktivira postopek pritožbe, ki je tako ali tako previden z dunajsko konvencijo.

Kaj bi se torej zgodilo, če bi Hrvaška odstopila od sporazuma?
Prišlo bi do prekinitve arbitražnega postopka, dokler ne bo jasna usoda arbitražnega sporazuma oziroma dokler se ne konča postopek, ki sem ga prej omenjal in ki je predviden z dunajsko konvencijo. Takšen postopek sicer ni dobra rešitev ne za eno ne za drugo stran. Stališče hrvaške strani je, da bi bilo produktivneje, če bi se obe državi posvetili reševanju mejnega spora na nek drug način, ker je hrvaško zaupanje v obstoječi postopek močno omajano.

Je za Hrvaško sprejemljiva alternativa novo arbitražno sodišče in povsem nov postopek ali pa le reševanje pred Mednarodnim sodiščem? Obstaja kakšna tretja možnost?
Oblika reševanja takšnega spora je vedno odvisna od soglasja obeh strani, tako Slovenija kot Hrvaške. Pravniki sicer niso tisti, ki odločajo, zato je to bolj vprašanje za politiko, a Hrvaška je nekako dajala prednost Mednarodnemu sodišču zaradi njegovih izkušenj oziroma Mednarodnemu sodišču za pomorsko pravo zaradi njegove specializacije. A za to se ne more odločiti sama Hrvaška.