Katastrofalne poplave v Srbiji ter Bosni in Hercegovini so pred slabim mesecem dni prizadele več kot dva milijona ljudi, številni so morali zapustiti svoje domove, ostali so brez svojega premoženja in brez vsega svojega imetja. Uničeni so bili šole, zdravstvene ustanove, gospodarski objekti in pridelek. Obnova prizadetih območij počasi napreduje, a bo trajala še kar nekaj časa in meseci bodo minili, preden se bodo lahko vsi ljudje vrnili na svoje domove.

Med prizadetimi v poplavah pa je bilo tudi več kot 460.000 otrok, ki niso razumeli, zakaj je voda odnesla njihove domove, zakaj so se morali umakniti in zakaj so morali za seboj pustiti svoje igračke, svoje hišne ljubljenčke in prijatelje. O tem, kako so pomagali predvsem najmlajšim, smo se pogovarjali z direktorjem UNICEF-ovega urada v Srbiji Michelom Saintom Lotom, ki nam je povedal, da njihovo delo še ni končano in da bodo pomagali, dokler bo njihova pomoč potrebna. Več pa v spodnjem intervjuju.

Koliko prostovoljcev ima UNICEF na terenu v Srbiji?
Trenutno je angažiranih več kot 120 prostovoljcev. Tukaj so študenti humanističnih študij in profesionalci (predvsem psihologi) z licencami psihoterapevtov, ki so njihovi nadzorniki na terenu.

So otroci najranljivejša skupina v trenutnih razmerah ali so to morda starejši ljudje, brezdomci, kdo drug?
Čeprav je občin, ki so jih poplave neposredno ogrozile, 39 (od skupno 156), so bili prav vsi v Srbiji na tak ali drugačen način žrtve razmer, pa čeprav le kot opazovalci. Seveda je najranljivejša skupina še vedno več kot 32.000 evakuiranih ljudi, številni med njimi se namreč še vedno ne morejo vrniti na svoje domove in vprašanje je, koliko časa bo trajalo, preden se bodo lahko.

Otroci so v teh razmerah, kot tudi v drugih kriznih razmerah, najranljivejša skupina, saj se brez pomoči sorazmerno stabilne opore v odraslih niti ne morejo znajti. Hitreje ko se znajdejo odrasli, prej lahko otroci začutijo, da so v varnih rokah in bolje prenašajo negotovost. Zato smo ob pomoči žrtvam poplav pomagali celotnim družinam. V zbirnih centrih so bile tudi družine z otroki, ki niso imele možnosti, da se zatečejo k sorodnikom, prijateljem, pa tudi ljudje, ki živijo sami. Družine, ki niso mogle same opravljati osnovnih opravil - kuhati kosila, prati perila, spati -, so se morale spopasti z izgubo domov, stalno ali začasno, pa tudi s tem, da so se prilagodili novim razmeram življenja v zbirnih centrih, to že samo po sebi povzroča stres.

Številni otroci so v katastrofalnih poplavah doživeli velik stres. Kako so se odzvali na dogajanje, kakšne težave so imeli?
Otroški svet se razlikuje od sveta odraslih. Deklica, s katero so nekaj dni po najhujšem govorili prostovoljci, jim je razlagala o tem, kako njeni novi čeveljčki plavajo, kako so ji obljubili, da bodo rešili njeno mačko in hišo, pa niso. Otroci ne vedo, kam gredo njihove stvari, kam se voda umika, od kod je prišla in ali bo ponovno narasla, zato smo pri njih opazili nemir, ko je začelo deževati. Skrbi jih, kaj se dogaja z njihovimi prijatelji in šolo, zato jim je treba omogočiti, da se čim prej znova srečajo s svojimi prijatelji in sošolci. Hudo jim je za igračami in hišnimi ljubljenčki, ki so jih izgubili. Nekateri otroci so imeli težave s spanjem, nekateri so imeli nočne more, še vedno jih lahko napadejo nenadzorovani napadi jeze, številni skrivajo svoja čustva pred starši, saj se bojijo, da bo to starše še bolj vznemirilo, strah jih je stvari, ki se jih prej niso bali ... Večina takih odzivov sicer s časom izzveni, in čeprav so posledice poplav resnično dramatične, večina otrok dobro okreva. To je sicer odvisno tudi od razvojne stopnje, od odgovora staršev, od ravni katastrofe, ravni odpornosti in podpore, ki so je bili deležni v prvih dneh katastrofe.

Glede na to, da krizne razmere destabilizirajo vse vidike otroškega življenja, je pomembno, da se čim prej vzpostavi stabilnost v strukturi dni, da vsakodnevne dejavnosti otroku prinesejo prijetna občutja, radost v igri in da se lahko s pogovorom znebijo neprijetnih občutkov. To, kako preživljajo dneve in kako se izmenjujejo dejavnosti, mora biti precej podobno načinu življenja, ki so ga poznali pred katastrofo.

Nekateri med njimi so verjetno potrebovali tudi psihološko pomoč. Kako ste jim pri tem pomagali, so vaši prostovoljci usposobljeni za to?
Prostovoljci so študenti humanističnih ved, torej usposobljeni za to, da pomagajo, so empatični, kar je za tako delo najboljša kvalifikacija. Poleg tega so se naučili tudi iger in izobraževalnih dejavnosti za delo z otroki. Organizirani so v ekipe, vsaka ekipa pa ima še usposobljenega nadzornika (to so najpogosteje psihologi in terapevti). Vse to jim omogoča tudi, da prepoznajo situacije, ki presegajo njihove sposobnosti in da vedo, kdaj morajo vključiti tudi druge strokovnjake, zdravnike ...

Ste se srečali tudi s primeri, ko so otroci ostali brez staršev, so jih izgubili ali jih morda niso našli? Kako ste pomagali njim? Kam gredo taki otroci naprej, jih prevzamejo centri za socialno delo?
K sreči se nismo srečali s primeri izgubljenih otrok. Otroci, ki so jih evakuirali brez staršev, so bili večinoma z drugimi sorodniki ali prijatelji. Več kot 80 otrok, ki so živeli v rejniških družinah, so bili evakuirani skupaj z njimi, največ smo jih nastanili pri sorodnikih ali v drugih rejniških družinah, veliko manj jih je v zbirnih centrih. Zaradi dobro organizirane službe (Centri za socialno delo in centri za nastanitev družin) sta bili zelo hitro vzpostavljeni neposredna komunikacija in podpora. UNICEF je tudi prek centrov za nastanitev družin zagotovil pomoč vsaki rejniški družini in otrokom, ki živijo v njih zagotovil podporo, vse dokler se niso vzpostavile možnosti za vrnitev na svoje domove.

Kako ste se sami spopadli z zgodbami, ki so zagotovo pretresljive in naporne tudi za prostovoljce, ki pomagajo. Ali tudi sami potrebujete čas, da vse skupaj predelate in pustite za seboj?
Za tiste, ki pomagajo, je ključnega pomena to, da najdejo čas, da razmislijo, kako se v teh razmerah počutijo, zakaj se počutijo uspešne in kaj jim je bilo težko. O tem se morajo pogovarjati s tistimi, ki jim pomagajo, morajo se spočiti, prepoznati svoje meje ter dobro razumeti svojo vlogo in odgovornost. Način, na katerega je organiziran naš program pomoči, vključuje tudi to, da preprečimo izgorelost. Nadzorniki se vsak dan pogovarjajo s svojimi ekipami, vsem prostovoljcem pa so na voljo tudi dodatne možnosti individualnih in skupnih pogovorov, če se za to izkaže potreba.

Po grozljivi katastrofi, ki je prizadela Srbijo, BiH in Hrvaško, se je mobiliziral tako rekoč ves svet, številne države so pošiljale pomoč, zbirajo se sredstva za prizadete v poplavah, mediji so polni zgodb o tem. A kaj bo, ko se kamere počasi umikajo, ljudje pa ostajajo prepuščeni sami sebi? Boste vi še vedno tam in jim pomagali?
Da, seveda. Program pomoči se nadaljuje tudi po prvi fazi, ki je, poleg prve psihosocialne pomoči v zbirnih centrih, vključevala tudi pomoč pri nabavi higienskih paketov, odej, črpalk za črpanje vode, ki jih potrebuje sektor za izredne razmere na ministrstvu za notranje zadeve. V načrtu imamo nakup še dodatnih higienskih paketov za več kot 6.000 gospodinjstev v 17 občinah, ki so bile najhuje prizadete v poplavah. Informacije in napotke za otroke in starše o zdravstveni zaščiti, prehrani in higieni smo že posredovali na najbolj prizadetih območjih, pomagali pa smo tudi pri vzpostavitvi otroškega SOS-telefona. Podporo za obveščanje javnosti o nevarnostih in načinih zaščite otrok bomo dajali še naprej, podporo pa nudimo tudi mobilnim ekipam, ki oskrbujejo oddaljena in nedostopna območja z vodo.

Še naprej bomo dajali tudi psihosocialno pomoč za tiste otroke in družine, ki so še vedno v zbirnih centrih, ki se še nekaj časa ne bodo mogli vrniti domov, vse leto pa bomo organizirali tudi rekreativne dejavnosti. Podporo bomo dajali sistemu socialne zaščite, da še učinkoviteje dosežejo najbolj ogrožene in občutljive prebivalce, to pa so tisti, ki so bili že pred poplavami najrevnejši, prejemniki finančnih pomoči ali tisti, ki so zaradi drugih psihosocialnih težav že prej potrebovali pomoč. Dodatno bomo izobraževali tudi zdravstvene delavce, ki so največkrat v stiku z otroki in njihovimi starši, to so patronažne sestre in pediatri, da jim pomagajo pri skrbi za otroke, da preprečijo težave, da jih prepoznajo, ko se pojavijo, in da strokovnjake prosijo za pomoč pri njihovem reševanju.

UNICEF sodeluje tudi pri oceni potreb številnih šol in predšolskih ustanov, ki so bile poškodovane v poplavah, da vidimo, koliko opreme je treba zamenjati ali kupiti, da bi se lahko izobraževalni proces nadaljeval kar se da nemoteno. Kupili bomo tudi šolske potrebščine za otroke iz poškodovanih šol in vrtcev.

Kdo vas je pri pomoči prizadetim v poplavah najbolj pozitivno presenetil?
Mladi, ki so hiteli pomagati. Dejavni so bili na svojih šolah, v zbirnih centrih in pokazali so solidarnost in moč, ki ju že dolgo nismo videli.

Kot so nekaj dni po poplavah pisali srbski in bosanski mediji, so bili prebivalci prizadetih območij precej nezadovoljni z odzivom oblasti po poplavah. Kako ste vi videli odziv oblasti, bi se dalo preprečiti katastrofo, če bi se odzvali drugače?
Nihče v Srbiji in Bosni in Hercegovini, pa tudi v drugih državah, ni bil pripravljen na tako nenadne in uničevalne poplave ter rekordno visoko raven voda. Rezerv ni bile dovolj, da bi zadovoljili potrebe tako velikega števila prizadetih ljudi. Če to vzamemo v zakup, je bil odgovor oblasti zadovoljiv. A kot v vseh drugih izrednih razmerah, ko oblasti niso pripravljene na tako veliko uničenje in katastrofo in ko je nemogoče odgovoriti na vse potrebe v tako kratkem roku, se lahko pojavi nezadovoljstvo.

Na prizadetih območjih grozijo ponoven pojav otroške paralize in izbruhi drugih bolezni, ki se v natrpanih evakuacijskih centrih zaradi pomanjkljive higiene hitro širijo. Kako se bojujejte proti tem težavam? Boste izpeljali kakšno obsežnejše cepljenje?
Za zdaj ni nobenih indikacij, da bi se lahko pojavila epidemija. Ne smemo pa zanemariti možnosti, da bi se lahko pojavila, še posebej zaradi posebnih razmer, kjer imamo ogromno trupel umrlih živali, velike količine odpadkov, ki ogrožajo tudi polja in travnike, poplavljene kanalizacijske sisteme, pa tudi visoka temperatura, ki prihaja s poletnimi meseci, lahko pripomorejo k razmnoževanju bakterij. Zato UNICEF in Svetovna zdravstvena organizacija sodelujeta z ministrstvom za zdravje in se usklajujeta z drugimi organizacijami, kot sta na primer Save the Children Fund in International Medica Corps. glede vseh zdravstvenih vprašanj, tudi ozaveščanja glede sanitarij in higiene, prehrane dojenčkov in otrok, oskrbe z vodo, čiščenja vode in razkuževanja na ravni gospodinjstev, pa tudi glede ustreznega cepljenja.

Zaradi poplav so morali zapreti tudi številne šole in vrtce, ki so še vedno poplavljeni in jih ni mogoče uporabljati. Kako bodo otroci nadomestili zamujeno?
Ministrstvo za šolstvo je v sodelovanju s pedagoško fakulteto organiziralo delo z osnovnošolskimi otroki v zavetiščih, srednje šole s poplavljenih območij pa imajo svoje sedeže v Beogradu, tako da so se srednješolci že pred tednom dni podali v šole na novih naslovih.