Na "nedeljo bodeče žice", kot Nemci imenujejo dan ločitve države, so se Vzhodni Nemci zbudili ujeti v sovjetskem območju. V največji tajnosti so oblasti Nemške demokratične republike angažirale več 10.000 stražarjev, vojakov in policistov, ki so v noči na 13. avgust 1961 postavili nadzorne točke in ovire z bodečo žico ter tako dobesedno zabetonirali delitev hladne vojne v Evropi. Berlin je razdelila 1,83 metra visoka žica, Vzhodni Nemci pa so bili čez noč ločeni od svojih družin in svojcev. Železniške povezave med dvema deloma mesta so bile prekinjene, tudi ves promet okoli meje je bil ustavljen.

Žica je med Zahodnim in Vzhodnim Berlinom zrastla, ker se je Nemška demokratična republika odločila, da bo končala eksodus svojih prebivalcev na Zahod z ločitvijo Berlina, ki je bil po koncu druge svetovne vojne razdeljen na štiri območja: ameriško-britansko-francoskega in sovjetskega. Zahodni Berlin je bil po tej razdelitvi priljubljeno izhodišče za ubežnike iz strogega sovjetskega sistema, saj je od 50. let prejšnjega stoletja do avgusta 1961 na Zahod iz komunistične Vzhodne Nemčije z devetimi milijoni prebivalcev na Zahod pobegnilo kar 2,5 milijona ljudi.

Prebivalci obupani bežali in protestirali
Zid je razdelil Vzhodni in Zahodni Berlin in ločil Zahodni Berlin od drugih delov Vzhodne Nemčije. Svet so takrat šokirale podobe prebivalcev obmejne ulice Bernauer Strasse, ki so z oken skakali na drugo stran zidu v mreže, ki so jih držali prebivalci Zahodnega Berlina. Na tisoče jeznih protestnikov se je takoj zbralo na zahodni strani berlinske žice, na enem izmed mejnih prehodov so skušali celo porušiti žico, a so jim to preprečili stražarji.

Takratni zahodnonemški kancler Konrad Adenauer je prebivalce pozval k miru in v televizijskem prenosu državljanom dejal: "Danes, kot vedno, smo tesno povezani z Nemci v sovjetski coni in z Vzhodnim Berlinom. Ostajajo naši bratje in sestre, zvezna vlada pa ostaja trdno zavezana cilju nemške enotnosti".

Ločitev mesta je sprožila tudi ostre odzive mednarodne skupnosti. Predstavnik britanskega zunanjega ministrstva je dejal, da so ovire v nasprotju s statusom, ki ga je Berlin dobil po koncu vojne, nezakonite. Ameriški zunanji minister Dean Rusk je dejanje NDR-ja označil kot kršitev Vzhodno-Zahodnih dogovorov, in napovedal protestno noto Sovjetski zvezi.

V nekaj dneh zgradili zid
V naslednjih dneh so začele vojaške enote menjati žico s kamnitimi bloki in tako zgradile pravi zid. Zid je v višino meril 3,6 metra, dolg pa je bil 106 kilometrov. Poleg zidu je Berlin delilo še 66,5 kilometra žice, vzdolž zidu pa je bilo postavljenih 300 nadzornih stolpov. Zid je v varovalo več tisoč oboroženih stražarjev, ki so imeli ukaz, da "ustavijo ali likvidirajo" vsakega, tudi otroke, ki bi skušali nezakonito priti čez zid. Kljub temu naj bi na drugo stran do padca zidu 9. novembra 1989 uspelo prebežati približno 5.000 ljudem. Večina je pobegnila skozi 17 predorov pod zidom.

Med prečkanjem zidu umrlo najmanj 136 ljudi
Izide zadnje strokovne študije so objavili v torek. V njej so prvič znanstveno dokumentirali število smrtnih žrtev Berlinskega zidu. Med letoma 1961 in 1989 je v poskusu prečkanja zidu umrlo najmanj 136 ljudi, več kot 200 pa je bilo ranjenih. Med smrtnimi žrtvami je bilo 98 Vzhodnih Nemcev. Študija je navedla še, da je bilo 30 ljudi pri zidu ubitih, pa čeprav ga niso nameravali prečkati, v medsebojnem obstreljevanju pa je umrlo osem stražarjev.

Ko se je leta 1989 začela dvigovati železna zavesa, je prek Madžarske in Avstrije na Zahod prebegnilo na tisoče Vzhodnih Nemcev. 7. novembra 1989 je komunistična vlada Vzhodne Nemčije odstopila, dva dni pozneje pa je navdušena množica porušila Berlinski zid. Naslednje leto sta se Vzhodna in Zahodna Nemčija znova združili.