To so bile znamenite besede Winstona Chuchilla 5. marca leta 1946 v ameriškem Fultonu. Pri tem je še dejal, da vsa mesta, ki ležijo za omenjeno črto, pripadajo sovjetski sferi in "vsa so v taki ali drugačni obliki predmet ne samo sovjetskega vpliva, ampak v nekaterih primerih celo na zelo visoki stopnji nadzora iz Moskve."

Zaostritev odnosov z Rusijo po koncu vojne
Januarja 1947 je takratni ameriški predsednik Harry Truman za zunanjega ministra (državnega sekretarja) imenoval Georga Marshalla. Ta se je sešel z delegacijo sovjetskega zunanjega ministra Vjačeslava Molotova, da bi dosegli dogovor glede Nemčije, a po šestih tednih pogovorov je Molotov zavrnil ameriške zahteve, Marshall pa je po osebnem srečanju z Josefom Stalinom, ki ni pokazal veliko zanimanja za rešitev nemškega vprašanja, izgubil voljo. Tako je ameriški diplomat 5. junija 1947 v govoru napovedal obširno ameriško pomoč vsem evropskim državam, vključno s Sovjetsko zvezo, ki so želele sodelovati v tako imenovanem Marshallovem načrtu. Stalin načrta ni sprejel, saj je želel pred Zahodom skupaj z oslabljeno Nemčijo ohraniti območje držav, ki so bile pod njegovim nadzorom.

V začetku leta 1948 je ameriško zunanje ministrstvo še dodatno zaostrilo razmere, s tem, ko je objavilo dokument o povezavah med sovjeti in nacisti pred začetkom druge svetovne vojne.

Potovanje praktično onemogočeno
Pod železno zaveso je bilo praktično nemogoče potovati z vzhoda na zahod. Pred letom 1950 je namreč v petih letih po drugi svetovni vojni na zahod odpotovalo kar 15 milijonov ljudi. V letih od 1950 do 1990 je bilo zabeleženih 13,3 milijona migracij na zahod, več kot tri četrtine teh je potekalo v skladu z dogovorom o etničnih migracijah. Okoli 10 odstotkov je bilo beguncev, ki jim je preselitev omogočala Ženevska konvencija iz leta 1951. Večina državljanov Sovjetske zveze, ki je lahko migrirala, je bila Judov, ki so se preselili v Izrael.

Padec železne zavese se je začel v 80. letih prejšnjega stoletja pod vodstvom takratnega predsednika Mihaila Gorbačova. Sovjetske oblasti so začele uresničevati reformni načrt, imenovan perestrojka, s katerim so želeli modernizirati državo, glavni namen pa je bil uvesti decentralizirano, tržno usmerjeno ekonomijo.

27. junija 1989 sta takratna zunanja ministra Avstrije in Madžarske na meji simbolično prerezala bodečo žico in razbila tako fizično kot tudi psihološko oviro. Madžarska je začela umikati železno zaveso že dva meseca pred tem, delno tudi zato, ker so se mejni stražarji pritoževali, da je v tako slabem stanju, da že manjše živali sprožajo lažne alarme.

Vzhodni Nemci množično v Zahodno Nemčijo
Slika rezanja meje med Madžarsko in Avstrijo je navdihnila na tisoče Vzhodnih Nemcev, da so zapustili državo, začasno našli domovanje na Madžarskem, Poljskem ali Češkoslovaškem in čakali na priložnost potovati v Vzhodno Nemčijo. Do konca poletja je na tisoče vzhodnonemških "turistov" živelo v šotorih na ozemlju zahodnonemške ambasade v središču Budimpešte in nekaterih drugih delih mesta. Madžarska se je odločila, da bo po 11. septembru 1989 iz države spustila vse Vzhodne Nemce.

V dveh mesecih, natančneje 9. novembra 1989, je padel berlinski zid, združitev Nemčije pa je bila formalizirana okrobra naslednje leto.