Vrzel Darién (angl. Darién Gap) je že desetletja znana migracijska pot med Kolumbijo in Panamo. Toda lani je število beguncev, ki se odpravijo na to izredno nevarno pot, poskočilo, saj so pandemija covida-19 in povezane gospodarske posledice spodbudile še več ljudi, da se peš odpravijo v iskanje boljših življenjskih razmer.
Po podatkih organov za migracije v Panami je območje lani prečkalo skoraj 134.000 ljudi. Število je še veliko višje, če ga primerjamo s prejšnjimi leti – leta 2020 je vrzel prečkalo 8500 ljudi, leta 2019 pa 23.000.
Letos se bo število najverjetneje še povečalo, ocenjuje agencija Združenih narodov za begunce (UNHCR), saj je samo v prvih štirih mesecih tega leta Darién Gap prečkalo 20.000 beguncev – dvakrat več kot v enakem obdobju lani.
Če so v lanskem letu 80 odstotkov vseh beguncev predstavljali državljani Haitija, je letos med njimi največ državljanov Venezuele. Sledijo Kubanci, Haitijci, Senegalci, Uzbekistanci in drugi, kažejo podatki ZN-a.
Večdnevna pot skozi Darién Gap – s 25.000 kvadratnimi kilometri gre za območje v velikosti Slovenije – je fizično naporna in predvsem izredno nevarna. Poleg tega begunci velikokrat sploh ne vedo, kaj jih čaka, in na pot pridejo popolnoma neprimerno opremljeni, je v reportaži leta 2020 razkrila kanadska novinarka Nadja Drost.
Neprehodni Darién – edina vrzel v panameriški avtocesti
Neprehodnost območja ponazarja že njegovo angleško ime. Vrzel Darién nosi to ime, ker gre za edini manjkajoči kos panameriške avtoceste, s katero so v 30. letih povezali Aljasko z Argentino oz. Čilom. Teren Darién Gap je tako zahteven, da so tudi ustvarjalci najdaljše avtoceste na svetu (dolge okoli 30.000 kilometrov) obupali nad tem stokilometrskim pasom med Srednjo in Južno Ameriko.
Celotno območje je prepredeno z močvirji in rekami ter poraščeno z gostim pragozdom, v katerem živijo tudi številne strupene kače in zveri, kot so jaguarji. Na severnem delu območje postane tudi precej gorato, najvišji vrh Cerro Tacarcuna ima 1875 metrov nadmorske višine. Ljudje se že stoletja območju raje izognejo, saj cest ni, edina varna možnost prečkanja pa je s čolnom ali ladjo po morju.
Edine izjeme so staroselska plemena, tihotapci drog, ki jim je prav surovost pokrajina nudila varno zatočišče pred organi pregona, in v zadnjih letih vse večje število beguncev, ki jih krute razmere v domovinah vodijo na pot proti ZDA.
"Na poti smo videli mrtve ljudi"
Johainy iz Venezuele je z enoletnim otrokom pragozd prečkala aprila letos. "Spopadli smo se z veliko težavami, oropali so nas, na poti smo videli mrtve ljudi," je povedala po poročanju spletne strani Združenih narodov. "Ogledali smo si številne videoposnetke o poti, pripravili smo se, kolikor smo se lahko, a nas nič ni moglo popolnoma pripraviti na to, kar smo doživeli v gozdu," je dodala.
Beguncem namreč poleg naravnih ovir pretijo tudi kriminalne tolpe. "Še posebej ženske morajo biti posebej previdne, saj so tam slabi ljudje, ki te gledajo na določen način. Ostati moraš v bližini drugih ljudi. Če preveč zaostaneš, se lahko zgodi kar koli. Lahko te oropajo, posilijo ali ubijejo," je za Al Džaziro povedala Yosimar Carrasquero.
19-letna Venezuelka se je skupaj s partnerjem in sedemmesečnim otrokom prek Darién Gapa podala na dolgo pot proti ZDA. Drugi dan poti so zaostali za skupino in se izgubili med brezpotji. Obkrožila jih je tolpa štirih moških, oboroženih z noži, ki so od njih zahtevali denar. "Mislila sem si, da ne bomo odšli naprej," je za Al Džaziro povedala v sprejemnem centru za begunce v Panami.
Roparji so ukradli njihove dokumente, denar, hrano in oblačila, nato pa pobegnili, preden se je približala nova migrantska skupina.
Humanitarci: Begunci iz pragozda pridejo travmatizirani
Humanitarni in zdravstveni delavci organizacije Zdravniki brez meja, ki delajo v sprejemnem centru za begunce v kraju San Vicente, so za Al Džaziro še povedali, da begunci iz pragozda po večdnevni poti pridejo izčrpani, lačni, dehidrirani, popikani od komarjev in ranjeni, nekateri med njimi tudi s polomljenimi okončinami.
Dodatno travmatizirani so tisti, ki so bili med potjo izpostavljeni nasilju oboroženih tolp ali tihotapcev ljudi. Pojavljajo se poročila o spolnem nasilju – več žensk in mladostnikov je bilo med potjo posiljenih, tolpe naj bi spolno nasilje uporabljale kot orožje za ustrahovanje, še poroča Al Džazira.
Reportaža po sledeh Kameruncev in Pakistancev
Kanadska novinarka Nadja Drost je leta 2020 napisala reportažo o poti beguncev skozi Darién Gap, za katero je prejela tudi Pulitzerjevo nagrado. V reportaži z naslovom Kdaj bomo lahko zares počivali? je podrobno predstavila petdnevno pot skupine beguncev iz Pakistana in Kameruna. Številnim med njimi so dejali, da bo pot preprosta, zato niso prišli primerno opremljeni, medtem ko so se drugi nanjo bolje pripravili s pomočjo dostopnih videoposnetkov.
Večina prebežnikov najprej prispe v kraj Necocli na kolumbijski karibski obali, od koder jih s trajekti prepeljejo v turistično mestece Capurgana, ki je izhodiščna točka za pot v dariensko džunglo. Že ob odhodu s trajekta begunce pričakajo tihotapci ljudi oz. "vodniki", kot se sami imenujejo, in ponudijo svoje storitve.
Tihotapci so zahtevali 50 dolarjev na osebo za vodenje in 20 dolarjev za "varovanje pred mafijo" ter dodatnih 10 dolarjev za vodenje naslednji dan. Tretji dan, ob prihodu do reke, so prebežnike prepustili samim sebi, saj niso želeli tvegati aretacije.
V galeriji prihod beguncev v kraj Acandi v Kolumbiji septembra lani, od koder začnejo pot skozi Darién Gap.
Skupina Kameruncev in Pakistancev se je v naslednjih treh dneh skoraj brez hrane in brez pomoči vodičev prebila skozi džunglo in čez gorovja. Med potjo so videli številna trupla umrlih predhodnikov. Peti dan so prispeli v staroselsko vas Bajo Chiquito.
Po nekaj dneh počitka so se s kanuji podali do kraja La Peñita, vasice v Panami, ki služi kot sprejemni center za prebežnike. Center je bil že takrat, ko je Darién Gap prečkalo nekajkrat manj beguncev kot lani, prenatrpan.
Kar tam, v La Peñiti, okoli 4000 kilometrov stran od ameriške meje, so beguncem pregledali potne liste in poskenirali njihove šarenice in prstne odtise ter jih vnesli v ameriški registracijski sistem. Po nekaj tednih ali tudi mesecih čakanja so begunce iz centra z avtobusi prepeljali do meje med Panamo in Kostariko.
Tihotapstvo drog in orožja in tihotapstvo beguncev
Avtorica Nadja Drost v nagrajeni reportaži navaja, da je bil Darién Gap vedno izjemno težko prehoden. V 90. letih prejšnjega stoletja so ga namreč nadzirale Revolucionarne oborožene sile Kolumbije (FARC) in desničarske paravojaške skupine, ki so skozi džunglo med Panamo in Kolumbijo tihotapile droge in orožje, nedostopen teren pa jim je hkrati nudil tudi zatočišče pred organi pregona. Milici sta se pogosto spopadali med sabo, hkrati pa so ugrabili ali ubili tudi vsakogar, ki je zataval v Darien – misijonarje, lovce in popotnike.
FARC se je leta 2016 v dogovoru s kolumbijsko vlado razorožil in umaknil iz pragozda, del pripadnikov FARC-a pa je ustanovilo različne frakcije, ki se ukvarjajo s tihotapljenjem drog. Velika območja Dariéna danes de facto nadzira Urabeños, največja izmed njih. Tihotapci mamil begunce in tihotapce ljudi večinoma ignorirajo, razen kadar se skušajo vplesti v njihov posel, še piše Nadja Drost.
Trupla ob poti
Skupina Kameruncev in Pakistancev iz reportaže je nevarno pot opravila leta 2020, ko se je skozi Darién Gap podalo več kot 15-krat manj ljudi kot lansko leto. Vedno večje število beguncev na tako nevarni poti terja tudi vedno večji smrtni davek – bodisi zaradi lakote, poplav, fizičnih poškodb ali nasilja tolp.
"Ne gre samo za težavnost Dariéna, spolzke gore in reke z zelo močnimi tokovi. Ljudje so rekli, da so videli trupla, in ko jih niso videli, so jih lahko zavohali," je za Al Džaziro povedala namestnica direktorja UNHCR-ja v Panami Margarida Loureiro.
Med januarjem in septembrom 2021 so v Dariénu po uradnih podatkih panamskih oblasti odkrili najmanj 50 trupel. Resnična številka je lahko še veliko višja. V letih predtem so povprečno odkrili od 20 do 30 trupel, navaja Al Džazira.
Rojstvo v pragozdu
Kljub vsem tragičnim zgodbam in smrtim pa se v Darién Gapu lahko tudi porodi upanje, pravi državljanka DR Konga, ki je na eni najtežjih begunskih poti na svetu rodila otroka. "Pohod je bil izjemno težak. Svojega otroka sem rodila sredi gozda, le ob pomoči moža. Več dni sem pila samo vodo iz reke. Vendar pa je novi prihod vsej družini dal nov znak upanja, ki ga nisem pričakovala," je povedala 33-letna Bijou Ziena Kalunga.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje