Dežela orlov je samostojnost razglasila 28. novembra v mestu Vlora, kjer so sprejeli deklaracijo o neodvisnosti in ustanovitvi albanske države. Albansko samostojnost je mednarodna skupnost priznala 29. julija naslednje leto na londonski konferenci. Polovica Albancev je takrat ostala zunaj meja svoje nove države, predvsem na Kosovu, v Makedoniji, južni Srbiji in Črni gori.

"Albanska deklaracija o neodvisnosti ni bila posledica dolgoročnega načrta albanskih nacionalistov," je za Deutsche Welle povedal Olliver Schmitt in pojasnil, da so Albanci neodvisnost razglasili, ko se je začela delitev od Otomanskega cesarstva osvobojenega ozemlja med zmagovalce prve balkanske vojne - posebej Srbijo, Bolgarijo, Grčijo in Črno goro.

Propad Otomanskega cesarstva in to, da so srbske, črnogorske in grške sile hitro prodrle na ozemlja, ki so bila poseljena z Albanci, je pomenilo takojšnjo vključitev takratnih velesil, posebej Avstro-Ogrske in Italije, ki so se bale, da bo tesna ruska zaveznica Srbija zavzela ozemlja vse do obale Jadranskega morja in tako spremenila razmerje sil na območju, je še dejal Schmitt.

Poznejša leta niso prizanašala Albaniji, ki je bila vedno v primežu interesov sosednjih držav in velikih sil. Po drugi svetovni vojni so oblast v državi prevzeli komunisti pod vodstvom Enverja Hoxhe, ki je zgradil enega najbolj totalitarnih režimov na svetu in iz Albanije ustavil eno najbolj izoliranih držav.

Menjavanje komunističnih zaveznikov
Albanija se je v povojnem obdobju iz pretežno kmetijske in zaostale države v skladu s socialistično gospodarsko politiko razvila v industrijsko razvito državo. Precejšen napredek je bil narejen na področju zdravstva in izobraževanja, medtem ko se je začelo brutalno teptanje človekovih pravic, ki je pripeljalo celo do tega, da je Hoxha leta 1967 med kulturno revolucijo po vzoru kitajske kulturne revolucije Albanijo razglasil za prvo ateistično državo na svetu.

Povojno obdobje albanske države opredeljujejo njena zavezništva s tujimi silami. Še iz časov vojne izvira zavezništvo s sosednjo Jugoslavijo, ki je pomembno sodelovala pri ustanovitvi albanske komunistične partije in po vojni pomagala obubožani državi, da se je postavila na noge, pri čemer je seveda skrbela za svoje interese, in Albanija je postala nekakšen satelit Jugoslavije.

Že kmalu pa ve vzklilo nezaupanje Hoxhe do jugoslovanskih namer in napetosti so dosegle vrhunec z resolucijo informbiroja leta 1948, ko so Jugoslavijo izključili iz komunističnega tabora pod vodstvom Sovjetske zveze, ki je tako postala nova albanska zaveznica in donatorka.

Hoxha ni nikoli skrival občudovanja in posnemanja sovjetskega diktatorja Stalina, zato je po njegovi smrti in obsodbi stalinističnih režimov s strani novega sovjetskega vodstva, prekinil odnose z Moskvo in se podal v naročje Kitajske ter začel s posnemanjem politik Mao Cetunga. Ko se je v 70. letih tudi Kitajska začetka odpirati svetu, so odnosi začeli pešati in dno dosegli po Maovi smrti.

Konec komunizma, anarhija in evropska prihodnost
Sledilo je obdobje samoizolacije in s tem hitro pešanje gospodarstva, saj ni bilo več pomoči nobene zaveznice, ki bi velikodušno podpirala majhno, samosvojo in strateško vse manj pomembno balkansko državo. Hoxha je umrl leta 1985 in začetek 90. let je prinesel padec komunizma, vendar pa ne še boljše prihodnosti za Albanijo.

Državo je namreč leta 1997 zajelo brezvladje, ki je bilo posledica sesutja piramidnih denarnih sistemov, s katerimi so številni Albanci izgubili vse svoje prihranke. Po padcu vlade je državo zajelo nasilje, v katerem je umrlo okoli dva tisoč ljudi.

Oborožene skupine so plenile po mestih in prišlo je tudi do množične emigracije Albancev, predvsem v Italijo, kamor so plule prenatrpane ladje z begunci. Albanija je močno občutila tudi vojno na Kosovu leta 1999, ko si je na njenem ozemlju zatočišče našlo na tisoče pregnanih kosovskih Albancev.

Dnevi anarhije so mimo in Albanija tudi ni več na vrhu lestvice najrevnejših evropskih držav, ki ga je zasedala v zadnjih desetletjih, potem pa je v zadnjih letih neslavni naziv prevzela Moldavija. Leta 2009 je postala članica zveze Nato, poteguje pa se tudi za članstvo v Evropski uniji.