Tako se začne poročanje Al Džazire, ki je pod drobnogled vzela poročanje ameriških medijev o Gazi. Palestinka je v rokah držala truplo enega izmed mrtvih otrok, medtem ko so po licih nepoškodovane Izraelke polzele solze. Da bi razumeli frustracije, ki so pogoste v arabskem svetu, ko opazuje poročanje ameriških medijev, je treba obrniti situacijo, opozarja avtor članka - bi Washington Post objavil enako veliki fotografiji žensk, če bi Izraelka izgubila pet otrok in bi Palestinka jokala zaradi splošnega razdejanja, ne njene osebne izgube?

Ko je 30. decembra ameriški časopis na naslovnici objavil fotografiji žensk, je v napadih umrlo že več kot 350 Palestincev, na drugi strani pa le štirje Izraelci. Kako bi poročali, če bi bilo mrtvih 350 Izraelcev in le štirje Palestinci? Kot večina medijskih hiš v ZDA je tudi Washington Post poročal o napadih s stališča, ki je odraz ameriških odnosov z Izraelom. V ospredju je izraelska različica dogajanja v Gazi, palestinsko stališče pa je potisnjeno na stran.

V članku 30. decembra so izjave izraelske vojske in civilistov omenjene devetkrat, šele potem je navedena izjava Palestinca. Prvih sedem odstavkov govori o izraelski strategiji, deveti o stiski Izraelcev, ki morajo večere preživljati v zakloniščih. O Palestincih, ki do zaklonišč sploh ne pridejo, saj do njih nimajo dostopa, je govora šele v 23. odstavku. Da bi vendarle vsaj malo uravnovesil poročanje, je časopis objavil še en članek na dnu prve strani o palestinski materi in njenih otrocih.

Največji ameriški televizijski kanali so ubrali enak pristop, čeprav je število žrtev več kot stokrat višje na palestinski strani: zelo redko poročajo o številu žrtev med Palestinci, temveč omenijo le število mrtvih, bombardiranje Gaze pa je opisano kot "naraščanje napetosti na Bližnjem vzhodu".

31. decembra, ko se je število mrtvih med Palestinci povzpelo skoraj do številke 400, je dopisnik ABC-ja Simon McGergor-Wood svoje poročanje začel z opisom škode na izraelski šoli, ki jo je povzročila Hamasova raketa. Njegove besede, parafrazirano, so bile naslednje: Izrael želi trajno premirje, Izrael mora preprečiti Hamasu ponovno oborožitev, Izrael pošilja pomoč in ranjenim dopušča odhod, Izrael si z vsemi močmi prizadeva zmanjšati humanitarno krizo. In tako se je njegovo poročanje končalo. Brez omembe palestinskega videnja dogajanja, brez omembe števila mrtvih med Palestinci, čeprav so agencije tisti dan poročale, da jih je umrlo pet.

Intervjuji s predstavniki izraelske strani se kar vrstijo, v ameriških pogovornih oddajah nastopajo gostje, ki ponavljajo, da palestinsko vodstvo ne želi mirovnih pogajanj. "Dejstvo je, da je Hamas to hotel, vendar niso želeli premirja," je dejal eden izmed gostov v oddaji na NBC-ju, kjer je bila glavna razprava namenjena prihodnjim izraelskim potezam, ne pa razpravi, ali je ofenziva sploh upravičena.

Na drugi strani televizije v arabskih državah poročajo z ulic v Gazi, opominja avtor članka Habib Battah, ki je samostojni novinar, deluje pa v Bejrutu in New Yorku, in dodaja, da celo izraelski mediji v svoje poročanje vedno vključijo palestinsko stran.

K. T.