V prvih treh mesecih leta je po zahodni balkanski poti mejo (nezakonito) prestopilo največ državljanov Alžirije, Maroka in Pakistana. Od več kot 1.600 jih je policija skoraj 1.000 vrnila na Hrvaško.

Ljudem, ki obtičijo v Bosni in Hercegovini, ne ostane nič drugega, kot da poskusijo še drugič, tretjič, četrtič … "Ne bodo nehali poskušati," pravi prostovoljec Daka iz Banjaluke. Opozori, da ljudje nimajo nobene izbire, saj v BiH-u tako rekoč ni mogoče dobiti azila, ker država vseh prošenj ni zmožna obravnavati. "Slišal sem, da so nekateri poskušali že več kot petdesetkrat prečkati mejo. In še vedno jo bodo," dodaja Daka.

Vabljeni k poslušanju celotne reportaže na Valu 202:

Odvračilne ukrepe proti prišlekom pozna tudi Slovenija, toda Bosna in Hercegovina je država, ki jo pestijo številne težave, in čeprav je še vedno zelo živ spomin na vojno in lastno begunstvo, je vse več ljudi naveličanih, da po njihovih ulicah hodijo skupine travmatiziranih neznancev.

22-letna študentka Ajla pravi, da se ljudje prišlekov bojijo. Tako kot med vsemi ljudmi so tudi med njimi namreč različni ljudje z različnimi moralnimi imperativi. Njeni prijateljici sta dva tujca celo zagrozila z nožem. K sreči ji nista naredila nič.

Prebežniški centri so polni, ljudje pa bolj ali manj prepuščeni svojemu brezupu in iznajdljivosti. Dejstvo je, da nekateri počnejo tudi kriminalna dejanja in da njihova navzočnost v tako velikem številu vpliva na utrip mesta.

V parku v Veliki Kladuši se nama je približal razburjen gospod, kazal na migrante, ki so v krogu sedeli nekaj metrov stran. Motilo ga je, ker imajo telefone, kadijo in pljuvajo. Resnici na ljubo pa to počnejo tudi nekateri domačini, prav tako kot pijejo alkohol in uživajo druga mamila.

Na bližnji klopci sta mirno sedela dva človeka, ki sta prišla iz Tunizije. Starejšemu gospodu, ki se zaveda, da nekateri povzročajo težave, lahko pa govori le zase, je ime Mohamed. Pokaže izkaznico iz prebežniškega centra. V Bosno in Hercegovino je prišel pred mesecem, prej pa je bil štiri mesece v Srbiji. V tem času se je naučil jezika. Več kot očitno je nadarjen za jezike, saj med drugim govori tudi angleščino, italijanščino, španščino, nizozemščino, arabščino in malo ruščine.

Tunizijec ni znanstvenik, v domovini je delal kot zidar in natakar, pri 66 letih pa se je bil prisiljen podati na dolgo in težko pot. Pravi, da se v bedo tja ne bo več vrnil pod nobenim pogojem, čeprav so razmere, v katerih živi v prebežniškem centru, obupne. Razmere so takšne, da se ljudem dobesedno meša. "Trije so že znoreli v tem centru," v mikrofon doda nekdo, ki naju opazi.

Center Bira na območju Bihaća

V Unsko-sanskem kantonu v Federaciji Bosne in Hercegovine je pet uradnih prebežniških centrov, ki jih upravlja Mednarodna organizacija za migrante – IOM, financira pa jih Evropska unija. Največji je Bira na obrobju Bihača, ki lahko sprejme 1.500 ljudi.

Prostor nekdanje tovarne bele tehnike je bil sprva mišljen kot prehodni center za samske moške in mladoletnike brez spremstva, zdaj pa tja nastanjujejo tudi družine. Med ljudmi v kampu so velike verske, etnične in starostne razlike.

Center je bil poln in ni več sprejemal moških, medtem ko naj bi bili družinam in mladoletnim brez spremstva dolžni zagotoviti prostor.

Med ogledom hale, v kateri izjemno zaudarja, se je približal moški iz Pešavarja s pet let starim otrokom, ki ima zdravstvene težave s srcem. Z ženo in bolnim otrokom je v BiH prispel pred 15 dnevi. Ni še poskušal nadaljevati poti s prečkanjem meje, upa, da bo dobil pomoč na zakonit način. Pokazal je slike in video na aparature priključenega otroka v bolnišnici v Pakistanu. Po izpustitvi iz bolnišnice so pri otroku nastali hudi zdravstveni zapleti, vendar mu v Pakistanu niso znali pomagati. Podali so se na dolgo tvegano pot, da bi otroku rešili življenje.

Oseba iz IOM-ja, ki naju je peljala skozi center, ni smela dajati izjav, prepričana pa je, da trenutni represivni način upravljanja migracij ne rešuje ničesar, ampak bo samo zaostril varnostno vprašanje, saj se bodo ljudje skušali rešiti iz brezizhodnega položaja na nezakonite načine.

Del centra, namenjen družinam, je nekoliko bolj oddaljen od stranišč, zato tam zaudarja nekoliko manj. Otroci, ki se poskušajo zamotiti z igro, se še ne zavedajo, da so pravzaprav del veliko večje in povsem drugačne igre.

Begunci in migranti si poskus prečkanja meje in doseganje cilja boljšega življenja zamišljajo kot igro. Nezakonito prečkanje državnih meja, skrivanje po gozdovih, plavanje v ledeno mrzlih rekah, izmikanje rezilni žici, vse dokler jih ne prestreže policija. To je postalo del nekakšne sprevržene igre razčlovečenja.

"Prečkanje hrvaške in slovenske meje, da bi prišli do Italije, kjer jih policija ne preganja več toliko, vzamejo in poimenujejo kot igro. To je poskus preživetja," Prostovoljec Daka opozarja, da smo pravzaprav tudi mi del te velike igre.

Center Borići za družine in otroke brez spremstva

Na drugi strani Une v Bihaću na griču v borovem gozdu stoji drugi prebežniški center – Borići, namenjen večinoma družinam in otrokom brez spremstva. Pod njim je košarkarsko igrišče. Z ljudmi iz centra je tam košarko igral tudi domačin Adnan.

Včasih jim da kaj denarja ali hrane. Čeprav sam nima nobenih težav, pa pravi, da je treba biti previden. "Zločince lahko najdemo povsod, tako med prebežniki kot med domačini," pravi Adnan.

Na košarkarskem igrišču se nam pridruži Ali Ahmed, 30-letni Sudanec, ki je v Bosno in Hercegovino prispel pred petimi meseci. Z ženo in sestro mu je v Slovenijo uspelo priti že petkrat. Hotel je zaprositi za azil, vendar so mu v zadnjem poskusu ob prstnih odtisih vzeli 230 evrov zaradi nezakonitega prečkanja meje. Pravi, da so jim takrat tudi razbili telefone.

Pomanjkljiva dokumentacija slovenske policije

Slovenska policija zanika, da ljudje v Sloveniji ne bi imeli možnosti zaprositi za azil.

Toda dokumentacija, ki bi to lahko potrdila ali ovrgla, je pomanjkljiva. Varuh človekovih pravic je v pregledani dokumentaciji zlasti pogrešal "glas" tujcev. Ta ne obstaja oziroma je pomanjkljiv z vidika obravnave osebnih okoliščin posameznikov. Neobstoj izjav, iz katerih bi bilo razvidno, da so policisti v razgovoru sploh ugotavljali, ali oseba zaproša za mednarodno zaščito, po presoji varuha ni zagotovilo, da je to bilo ugotovljeno oziroma da je bilo ustrezno dokumentirano v vseh primerih, ko je oseba takšno prošnjo izrazila.

V Bosni in Hercegovini je glas tujcev takšen, da skoraj vsak pove, da v Sloveniji ni mogel zaprositi za azil. Niti s pomočjo odvetnika. Družine in otroci se vračajo vsak dan.

Lani je slovenska policija obravnavala pet utopitev v Kolpi, hrvaška pa tri. Lani je Kolpa torej vzela osem življenj, k čemur je treba dodati še eno truplo, ki so ga v prvih treh mesecih tega leta našli na hrvaški strani. Ena oseba je na slovenski strani lani umrla na kopenski meji.

Neštete zgodbe o nasilju hrvaške policije

Večina sogovornikov se bolj kot nad ravnanjem slovenske pritožuje nad ravnanjem hrvaške policije.

Kljub številnim pričanjem o nasilju hrvaške policije so s hrvaškega ministrstva za notranje zadeve odgovorili, da zanikajo vse obtožbe. Šlo naj bi za poskuse diskreditacije. Tudi slovenski strani se ravnanje hrvaške policije ne zdi vprašljivo.

V poročilu hrvaške varuhinje človekovih pravic sicer piše, da so pritožbe, ki se nanašajo na postopke hrvaške policije, še posebej skrb vzbujajoče. Nanašajo se na ignoriranje prošenj za azil, nasilje, pretepanje, tudi s palicami, jemanje denarja in vrednih predmetov, uničevanje prenosnih telefonov ter vračanje čez mejo brez kakršnih koli postopkov. Tudi hrvaška varuhinja opaža pomanjkljivo dokumentiranje postopkov.

Daka je slišal že veliko zgodb, tudi o tem, kaj se dogaja z ljudmi, ki poskušajo priti v Slovenijo: "Znano je, da slovenska policija ni nasilna. Oni jih ujamejo, zaprejo za nekaj časa, potem pa vrnejo hrvaški policiji. Kar pa oni počnejo z njimi, pa je odvisno od primera do primera. Nekateri policisti ne delajo nič, ampak samo sledijo postopkom, spet drugi jih pretepajo, ponižujejo na različne načine. Zgodilo se je, da so jih prisilili, da gredo v reko oblečeni in se čisto zmočijo. Pobrali so jim obutev in jo pred njimi sežgali. Videl sem fotografijo, da je nekdo imel popolnoma črna stopala, ker ni imel več obutve, in bo moral na amputacijo. Pa tudi poberejo jim ves denar, mobilne telefone, obstaja veliko različnih načinov, s katerimi jih poskušajo demotivirati."

Vračanje iz Slovenije v Veliko Kladušo

V Veliki Kladuši se je 18. marca vreme nenadoma spremenilo. Severni veter je opozoril, da zime še ni konec. Nevihtni oblaki pa so grozili z ledenim dežjem. Ob zadnjem obisku begunskega centra Miral je na tleh sedela premražena skupina iz Irana, ki so jo ponoči vrnili iz Slovenije.

Izmučena gospa na tleh je razlagala, kako so jim vzeli denar zaradi nezakonitega prečkanja meje. Shadi je stara 22 let. Potovala je skupaj z družino, z očetom in dvema otrokoma. Eden izmed njiju je na poti padel na hrbet, ki je ves pomodrel. Družina je bila očitno travmatizirana. Na poti, s katere so jih vrnili v eni noči, so bili 20 dni.

Preden jih je ujela slovenska policija, so bili tri dni brez hrane. V mrzlem bosanskem jutru je pred vrati polnega prebežniškega centra ob tri leta stari poškodovani deklici, ki jo je zapustil ves svet, v begunskem naročju sedela tudi obupana sedemletnica. Družini nista mogli zaprositi za azil.

Podpisati so morali dokumente, ki pa so bili v slovenskem jeziku. Družini iz Irana so predali hrvaški policiji, ki jim je vzela vse, kar jim je še ostalo. Tudi oblačila.

Hrvaška policija je bila nasilna, uničila jim je telefone in vzela denar. To je zgodba, ki sva jo med pogovori z ljudmi v Bosni in Hercegovini slišala velikokrat, prevečkrat, da bi jo smela zamolčati.

Ali bo zgodba kar koli spremenila?

Minevali bodo meseci, ljudje bodo še naprej poskušali prestopiti mejo, ki jih loči do minimalnega dostojanstva. Nekateri bodo pri tem umrli, nekaterim se bo zmešalo, nekateri bodo postali kriminalci. Milijoni se bodo še naprej stekali za oskrbo ljudi, toda še naprej se bo dogajalo predvsem razčlovečenje. Mi se bomo obračali stran ali pa v teh ljudeh iskali krivce za vse svoje težave. Nekateri bodo na njihov račun nabirali politične točke. To je igra, ki ne more prinesti zmage.