Enajsti dan bojevanja so spopadi v polnem razmahu. Dejansko stanje na terenu je zelo težko oceniti, saj tako Azerbajdžan kot Armenija navajata nasprotne si trditve o poteku bojevanja. Azerbajdžan vsak dan poroča o "osvoboditvi delov Gorskega Karabaha", medtem ko Armenija navaja "uspešno odbite ofenzive" Azerbajdžana, poroča Al Džazira.

"Gre za zamrznjen ozemeljski konflikt, za katere so tipična ponovna stopnjevanja. Bilo je samo vprašanje časa. Je pa res, da v času koronske krize tega nismo pričakovali," je glede bojev v Gorskem Karabahu za MMC pojasnil strokovnjak obramboslovja s Fakultete za družbene vede Iztok Prezelj.

Azerbajdžanske sile obstreljujejo glavno mesto Gorskega Karabaha Stepanakert s 55.000 prebivalci, v katerem je na fotografijah Reutersa vsak dan videti več ruševin, civilisti pa skušajo pobegniti proti Armeniji. Azerbajdžanske sile so obstreljevale tudi manjše mesto Šuša s 4000 prebivalci.

Armenske sile so na drugi strani obstreljevale drugo največje azerbajdžansko mesto Gandža, četrto največje mesto Mingečevir z največjo elektrarno in vodnim rezervoarjem, ter manjše kraje Bejlagan, Barda in Terter. Armenska vlada v Erevanu zanika napada na Gandžo in Mingečevir, je pa napad na Gandžo priznal, denimo, vodja Gorskega Karabaha Araik Harutjunjan.

Sirski borci, pakistanska vojska in "tuji teroristi"

Vse glasnejša so poročila o sodelovanju tujih sil. Armenija trdi, da je Turčija na bojišče v podporo Azerbajdžanu poslala številne džihadistične borce, ki jih je Ankara podpirala v državljanski vojni v Siriji. Rusija in Iran sta izrazila zaskrbljenost nad "potencialno vpletenostjo" sirskih in libijskih borcev v spopade. Turčija vse navedbe zanika.

Na območju spopadov naj bi Azerbajdžanu pomagala tudi pakistanska vojska, navaja Center za družbene in politične raziskave iz Karačija iz Indije. Pakistan navedbe zanika. Azerbajdžan na drugi strani trdi, da Armeniji pomagajo "tuji teroristi" – etnični Armenci iz številnih okoliških držav.

Turčija ne zanika oboroževanja in vojaškega svetovanja Azerbajdžana. Tako Baku kot tudi Ankara glasno zahtevata umik Armenije z zasedenih območij. Sočasno je edina država mednarodne skupnosti, ki zavrača pozive k ustavitvi spopadov.

Turčija izkoristila notranjepolitično krizo Azerbajdžana

"Turčija je regionalna sila v vzponu, njene ambicije se kažejo tudi v Libiji, Siriji in Grčijo, kjer išče nafto. Azerbajdžansko-armenski konflikt je zanjo dodaten poligon izražanja moči," turške interese v sporu pojasnjuje Prezelj. Dodaja, da je vloga Turčije tako močna tudi zaradi notranjepolitične krize in socialnoekonomskih težav Azerbajdžana.

Na drugi strani azerbajdžansko-armenskega spora je Rusija, ki jo Organizacija pogodbe o kolektivni varnosti – vzhodna različica zveze Nato – skupaj z Belorusijo, Kazahstanom, Tadžikistanom in Uzbekistanom zavezuje k obrambi Armenije, če bo ta napadena. Azerbajdžan je doslej obstreljeval le Gorski Karabah, ki mednarodnopravno pripada – Azerbajdžanu.

Rusija poziva k premirju, ker je "prezaposlena z Belorusijo"

Rusija uporablja popolnoma drugačno retoriko kot Turčija. Poziva k premirju in nadaljevanju mirovnih pogajanj v sklopu Skupine Minsk (sopredsedstvo Francije, Rusije in ZDA), ki je nastala znotraj Organizacije za varnost in sodelovanje Evrope (OVSE).

"To je zelo zanimivo. V klasičnem hladnovojnem smislu bi pričakoval, da se bo Rusija takoj postavila na drugo stran in bomo dobili klasičen vzorec – Azerbajdžan, Turčija in ZDA na eni strani ter Armenija in Rusija na drugi strani," razlaga sogovornik.

Prezelj meni, da je Rusija trenutno prezaposlena z razmerami v Belorusiji in Ukrajini, zato ji stopnjevanje v Gorskem Karabahu ni v interesu. "Rusija sicer podpira Armenijo, še vedno lahko govorimo o konfliktu med muslimanskim in pravoslavnim svetom, vendar ubira srednjo pot in želi posredovati med obema stranema. Vsaka država ima neko omejitev, s koliko krizami in konflikti se lahko učinkovito ukvarja," dodaja.

ZDA in Francija z medlimi pozivi k premirju

Tudi preostala mednarodna skupnost – Združeni narodi, ZDA, Združeno kraljestvo, Evropska unija, Kanada, itd. – poziva k čimprejšnjemu premirju. Francoski predsednik Emmanuel Macron se je skušal voditeljema Armenije in Azerbajdžana ponuditi za posrednika, a neuspešno.

Armenija se strinja z nadaljevanjem pogovorov znotraj Skupine Minsk. Azerbajdžan pa to možnost zavrača in zahteva vključitev Turčije v pogovore, kar je nesprejemljivo za Armenijo, ki se dobrih sto let pozneje še dobro spominja pokola 1,5 milijona Armencev v takratnem Otomanskem cesarstvu. Premier Nikol Pašinjan je celo dejal, da Turčija s sodelovanjem v konfliktu Gorskega Karabaha "znova ubira genocidno pot". Mednarodna skupnost je pokol leta 1915 večinoma označila za genocid, kar pa Turčija ostro zavrača.

Azerbajdžan zahteva umik vseh armenskih sil iz Karabaha

Azerbajdžan je v tokratni vojni jasno postavil svoje zahteve za premirje. Predsednik Ilham Alijev je za televizijo Al Arabija dejal, da zahtevajo celoten umik vseh armenskih sil z zasedenih območij Azerbajdžana in opravičilo Pašinjana za besede "Karabah je Armenija!". Nato so pripravljeni skleniti premirje.

Baku kot "okupirano ozemlje" razume tako območje pokrajine Gorski Karabah, nekdanje avtonomne pokrajine v Sovjetski zvezi, kot tudi sedem območij s pretežno azerbajdžanskim prebivalstvom, ki si jih je Armenija priključila med šestletno vojno ob razpadu Sovjetske zveze – in predstavljajo okoli desetino ozemlja Azerbajdžana.

"Azerbajdžan ima maksimalno in minimalno agendo. Najbolj zadovoljni bi bili z maksimalno agendo, vendar bi to potegnilo s seboj tudi selitev veliko prebivalstva, tak umik pa bi imel nekatere elemente etničnega čiščenja. Maksimalna agenda se zdi neuresničljiva. Minimalna agenda pa je vrnitev sedmih območij Gorskega Karabaha s pretežno azerbajdžansko populacijo, kar je tudi en korak k večjemu cilju. Azerbajdžan bi bil zadovoljen tudi z minimalno agendo, ima pa maksimalno izhodišče zelo dobro artikulirano," pojasnjuje Iztok Prezelj.

Armenija poziva k priznanju Republike Gorski Karabah

Tudi resolucije Združenih narodov so doslej zahtevale umik armenskih sil z območja. Vendar se Armenija ni pripravljena odreči dejanskemu nadzoru nad območjem. Armenski premier Pašinjan je v soboto v pogovoru za Al Džaziro celo dejal, da nameravajo priznati neodvisnost Republike Artsah (Gorski Karabah), k temu pa je pozval tudi mednarodno skupnost.

Izključeni mentalni svetovi Azerbajdžana in Armenije

Prezelj poudarja, da je "potencial za slab razvoj krize bistveno večji, kot bi bil v državah na Balkanu". Desetletja zakoreninjena nepripravljenost na dialog med državama onemogoča kompromise: "Skrb vzbujajoča je predvsem vzajemna izključenost mentalnih svetov sprtih strani. Nimamo veliko primerov v Evropi, kjer so si strani tako diametralno nasprotujoče, niti na Kosovu ali v BiH-u. Šolski sistem in nacionalna interpretacija dogajanja ne dajeta nič možnosti za kompromise. Zato je vsako majhno stopnjevanje bistveno resnejše, ker ni prostora za kakršna koli pogajanja."

Možnosti za sklenitev mirovnega sporazuma v bližnji prihodnosti so zato pičle. Prezelj izključuje najbolj optimističnega – hitro premirje v sklopu Skupine Minske – kot tudi najbolj črnogled scenarij – totalno vojno s sodelovanjem Turčije in Rusije.

"Opravka imamo s srednjimi scenariji, ki pa so vsi slabi. Nekje se bo zadeva ustavila in začeli se bodo pogovori pod pritiskom mednarodne skupnosti. Sklenjen bo neke vrste mirovni sporazum, za katerega pa ne vemo, kako se bo končal," napoveduje Prezelj in dodaja, da nas zgodbe iz Sirije in Ukrajine učijo, da se "lahko sporazumi kršijo pet minut po sklenitvi ali pa trajajo nekaj let".

Gorski črni vrt med Rusijo, Turčijo in Iranom

Zapletenost armensko-azerbajdžanskega konflikta je ob tem nemogoče razumeti brez zgodovinskega poglavja. Gorski Karabah v azerbajdžanskem jeziku dobesedno pomeni Gorski črni vrt – ki je ograjen z Rusijo, Turčijo in Iranom. Mednarodno razsežnost zgodovine območja ponazarja že njegovo mednarodno ime – Nagorno Karabah – nagorno v ruščini pomeni gorski, kara v turščini pomeni črno, bagh v perzijščini pomeni vrt.

Območje je okoli leta 180 pred našim štetjem postalo 10. pokrajina Kraljevine Armenije. V sedmem stoletju so nato območje osvojili Arabci in ga priključili Sasadinskemu cesarstvu (Irancev), vendar naj bi kljub temu nadzor nad Gorskim Karabahom ohranile armenske družine.

V začetku 19. stoletja je območje prvič prešlo pod rusko oblast. Ruski imperij je Gorski Karabah pridobil po rusko-arabskih vojnah leta 1813. Deset let zatem so v Gorskem Karabahu izvedli tudi prvi uradni popis prebivalstva – 91 odstotkov se jih je opredelilo za Armence.

Bloger Širvan Neftči, avtor kanala YouTube CaspianReporta, navaja cenzus iz leta 1897, ki kaže, da je bilo celotno območje južnega Kavkaza relativno mešano poseljeno s pripadniki etničnih Armencev in Tatarov (danes Azerbajdžancev).

Leta 1917 je izbruhnila ruska državljanska vojna. Armenija, Gruzija in Azerbajdžan so izkoristili trenutek in razglasile skupno Transkavkazijsko republiko, a so le mesec zatem omenjene države razglasile neodvisnost in zapadle v ozemeljske vojne.

Armensko-azerbajdžanska vojna: 1918–1920

Armensko-azerbajdžanska vojna med letoma 1918 in 1920, v kateri so sodelovale tudi britanske in otomanske čete (Baku je bil v tistih časih domnevno največji proizvajalec nafte na svetu), je potekala tudi v Gorskem Karabahu. Obe strani sta v vojni dosegli številne ozemeljske zmage in izgube.

Preden bi se armensko-azerbajdžanska vojna končala, je vse kavkaške republike porazila sovjetska Rdeča armada in območja priključila Sovjetski zvezi. Zgodba Gorskega Karabaha se tukaj zaplete, saj različni viri navajajo različne zgodbe.

Vodilna pripoved gre nekako takole: Sovjeti naj bi zaradi pridobivanja podpore javnosti celoten Karabah sprva obljubili Armeniji, vendar so si nato premislili in – da bi pomirili Turčijo – Karabah dodelili Azerbajdžanu, navaja ameriška nevladna Organizacija za diplomatski študij in usposabljanje.

Stalin naj bi Gorski Karabah podelil Azerbajdžanu

Odločitev naj bi sprejel Josef Stalin osebno, takrat komisar za nacionalnosti Sovjetske zveze. Gorskemu Karabahu so leta 1923 nato podelili status avtonomne sovjetske pokrajine znotraj Azerbajdžana. Pokrajino Nahičevan (danes eksklava Azerbajdžana med Iranom in Armenijo) s pretežno azerbajdžanskim prebivalstvom so podelili Azerbajdžanu, pokrajino Zengazur s pretežno armenskim (danes pokrajina Sjunik v Armeniji med Nahičevanom in Karabahom) pa Armeniji. Etnični konflikti so pod Sovjetsko zvezo za nekaj desetletij zamrli.

Vojna za Gorski Karabah ob razpadu Sovjetske zveze

Strasti so znova vzplamtele leta 1988, ko je parlament avtonomne sovjetske pokrajine Gorski Karabah izglasoval združitev z Armenijo. V Gorskem Karabahu je začelo prihajati do prvih incidentov med etnijama, ki so prerasli v etnično čiščenje na širšem območju: tako Armencev (Sumgait 1988, Baku 1990) in pozneje tudi Azerbajdžancev (Khojaly 1992).

Vojna med državama je izbruhnila po osamosvojitvi Armenije in Azerbajdžana izpod Sovjetske zveze leta 1991. Sočasno so etnični Armenci na referendumu z veliko večino potrdili ustanovitev neodvisne Republike Artsah oz. Republike Gorski Karabah. Hudi spopadi so trajali tri leta. Armenska vojska je pri tem osvojila tudi sedem območij Azerbajdžana zunaj območja avtonomne sovjetske republike Gorski Karabah.

Po šestih letih incidentov in spopadov so predstavniki Armenije, Azerbajdžana in Gorskega Karabaha 12. maja 1994 v Biškeku ob mediaciji Rusije podpisali premirje, ki nikoli ni preraslo v mirovni sporazum.

30.000 ubitih, milijon preseljenih, brez mirovnega sporazuma

Na podlagi premirja je Gorski Karabah (in med vojno priključena okrožja) postal Avtonomna republika Artsah, ki pa je ne priznava niti Armenija in ki je mednarodno pravno še zmeraj ozemlje Azerbajdžana.

V šestih letih vojne je umrlo okoli 30.000 ljudi, navaja Washington Post. Zaradi etničnega nasilja je bilo preseljenih okoli milijon ljudi. Gorski Karabah in priključena območja je zapustilo 700.000 Azerbajdžancev.

Štiridnevna vojna leta 2016

Kljub mirovnemu sporazumu so pokrajino v naslednjih letih pretresli številni incidenti. Še najhujši spopad pred letošnjo vojno so bili štiridnevni spopadi leta 2016, v katerih je umrlo okoli 350 vojakov in civilistov.

Razmerje moči se je od vojne v devetdesetih precej spremenilo. Azerbajdžan je zaradi naftnih virov obogatel, Armenija pa velja za drugo najrevnejšo državo v Evropi. Če sta bili vojski v devetdesetih številčno še precej izenačeni, je zdaj azerbajdžanska vojska precej močnejša, modernejša in bolje organizirana. Vendar je v primeru neposrednih spopadov pri razmerju moči pomemben tudi dejavnik "branjenja lastnega ozemlja", poudarja Iztok Prezelj.

Azerbajdžan letošnjo vojno začel na "krilih podpore Turčije"

Azerbajdžan in Armenija krivdo za začetek letošnjih spopadov skušata zvaliti drug na drugega. Prezelj sicer meni, da je zadnje spopade začel Azerbajdžan. "Imamo sicer kratkoročni in dolgoročni pogled. Kratkoročni pogled je, da je zdajšnjo ofenzivo res začel Azerbajdžan, v želji odpraviti zgodovinsko zasedbo Armenije določenega ozemlja v Gorskem Karabahu – in to tudi na krilih turške podpore," razlaga prodekan FDV-ja za raziskovalno dejavnost.

"Dolgoročen pogled pa je, da je Armenija v preteklosti zasegla večji del ozemlja na azerbajdžanskem območju, vendar so tam Armenci živeli dolgo časa prej. Azerbajdžan v tej kratki epizodi skuša povrniti, kar je izgubil v preteklosti," konflikt pojasnjuje Prezelj.

Ubiti civilisti in begunci na obeh straneh

Največja žrtev vojnega obračunavanja dveh držav so civilisti. Okoli 145.000 jih živi v Gorskem Karabahu – izvzetih iz medijskega poročanja in izoliranih od preostalega sveta.

Težko dostopni Gorski črni vrt so desetletja obdajala vojaška oporišča azerbajdžanske vojske na eni in armenskih separatistov na drugi strani "nikogaršnje zemlje" – prostranega območja minskih polj in vojaških jarkov, navaja Al Džazira.

Tako na azerbajdžanski kot na karabaški strani razmejitve prebiva na tisoče kmetovalcev, izpostavljenih obstreljevanju.

V prestolnici Stepanakert živi okoli 55.000 ljudi, ki ob vsakodnevnih napadih tečejo v zaklonišča, medtem ko rakete uničujejo njihova domovanja. Številni so iz mesta že pobegnili proti Armeniji.

Raketno obstreljevanje je uperjeno tudi proti mestom daleč v Azerbajdžanu. V Gandži s 330.000 prebivalci je po navedbah Azerbajdžana umrl civilist, v Mingečevirju s 100.000 ljudmi je bilo več ranjenih.

Po zadnjih podatkih Reutersa oblasti Gorskega Karabaha navajajo 244 ubitih vojakov in 19 civilistov. Azerbajdžan o smrtnih žrtvah med vojaki ne poroča, ubitih pa je bilo 27 azerbajdžanskih civilistov.