Italijanski dolg se je samo februarja povečal za 21,6 milijarde evrov in dosegel 2772 milijard. To je približno 145 odstotkov bruto domačega proizvoda in za desetino odstotnih točk manj od viška med epidemijo, a prav toliko več od stanja pred njo. Nekateri finančni strokovnjaki računajo, da bi javni dolg lahko prebil mejo 3000 milijard evrov že leta 2025.

Po italijanski doktrini ni gospodarske rasti brez novega zadolževanja, brez rasti pa ni mogoče odplačevati dolga. Toda delež ustvarjenega bogastva, ki ga država namenja za obresti na dolg, je čedalje večji. Samo v letu 2024 bo po vladnih izračunih porabila zanje 4,1 odstotka bruto domačega proizvoda, kar je dvakrat ali celo trikrat več od večine drugih evropskih držav.

Tako bodo v Italiji, ki si obeta obseg BDP-ja v vrednosti približno 1900 milijard evrov, za obresti na javni dolg letos namenili 75 milijard evrov, kar je 1300 evrov na prebivalca. Obresti bodo prihodnje leto zrasle na 85 milijard evrov, čez štiri leta pa že na 100 milijard evrov. Za primerjavo, o kakšnih številkah govorimo, je zgovoren podatek, da Italija nameni šolstvu 52 milijard evrov letno.

V aprilskem pripravljalnem dokumentu za prihodnji proračun vlada med drugim zapiše, da bi 33-odstotno povečanje števila priseljencev v državi lahko v naslednjih letih pripomoglo k 30-odstotnemu skrčenju javnega dolga.

To je po svoje sprto s torkovima izjavama kmetijskega ministra Francesca Lollobrigide, ki priseljevanje še naprej razume kot zaroto in poskus zamenjave italijanske etnije, ter premierke Giorgie Meloni, ki rešitev za pomanjkanje delovne sile v nekaterih panogah vidi v zaposlovanju domačih žensk.