Naslov v sredo v New York Timesu marsikaj pove: "Celo preden Francija voli, je velika zmagovalka že francoska desnica". Kot poudarja časopis, se je tako rekoč celotna francoska predvolilna kampanja bíla na desni in skrajno desni, v politični razpravi prevladujejo teme nacionalne identitete, priseljevanja in islama, v javnomnenjskih anketah, s svetlo izjemo vodilnega kandidata levice Jean-Luca Mélenchona, pa kandidati desnice.
Trendom je sledil tudi Macron in se v svoji predvolilni kampanji tako dosledno pomikal v desno, da se je v Franciji vnela razprava, ali bi ga morali dejansko obravnavati kot desnosredinskega, čeprav je leta 2017 izšel iz stranke socialistov.
Nekaj je vsekakor jasno: nedeljski prvi krog volitev zagotovo še ne bo dal odgovora o prihodnjem stanovalcu Elizejske palače. Ali bo to dosedanji predsednik Macron ali pa bo Francija s skrajno desničarko Marine Le Pen dobila prvo predsednico, bo znano 24. aprila, ko se napoveduje repriza drugega kroga iz leta 2017, čeprav ima teoretično Melenchon tudi še nekaj možnosti za drugi krog.
Da se tudi Macron zaveda, da se razlika med njim in Le Penovo vse bolj zmanjšuje in da zmaga 53-letne hčerke nekdanjega predsednika Nacionalne fronte Jean-Marieja Le Pena ni nemogoča, je nakazal konec tedna, ko je Francoze opozoril, da bi zmaga skrajne desnice v Franciji še dodatno prispevala h globalnemu neredu.
Priprava terena za vzpon desnice
Kot piše New York Times, sta Le Penova in njena stranka desetletja pripravljali teren za rast desnice. A do nedavnega političnega vzpona desnice prihaja po več letih, v katerih je konservativna struja uspešno bíla kulturno vojno – ki jo je močno navdihnila ameriška desnica, pogosto pa je za privabljanje mlajših tudi povzemala pravila in strategije ameriške desnice.
Pri tem so opozarjali predvsem na vse večji vpliv t. i. "woke" ideologije, ki je pricurljala tudi v Francijo, hkrati pa pospešeno ob robu gradili tudi kulturno prezenco prek svojih medijev, predvsem z nekakšno francosko različico televizije Fox, CNews, pa tudi z vse večjo mrežo strokovnjakov in spletnih družbenih platform z vse mlajšimi sledilci.
Bavbav po imenu "wokizem"
“Wokizem", izraz, povezan s to težko definirano ideologijo, ki opozarja na družbene in rasne krivice, se je v Franciji razširil predvsem prek konservativnih publikacij, odpor pa je postal tako močan, da je Macronov minister za izobraževanje Jean-Michel Blanquer oktobra lani ustanovil svetovalno skupino, vzpostavljeno posebej za boj proti “wokizmu", češ da "mora Francija in njena mladina temu pobegniti", kot je opozoril v pogovoru za Le Monde.
"Francoska levica se je pustila ustrahovati z besedami, kot je "wokizem", kar je med predsedniško tekmo praktično povsem onemogočilo vsakršne odkrite razprave o rasizmu in drugih družbenih težavah," je za New York Times povedala Sandrine Rousseau, ekonomistka, feministka in vodja francoskih Zelenih.
Francoski desnici je uspelo zmagati v kulturnih vojnah, v veliki meri, ker levica ni ponudila nobenih alternativ, še meni Rousseaujeva.
Kaj se je zgodilo z levico?
Tudi Guardian je v članku z naslovom "Točka preloma – kaj je sploh še ostalo od francoske levice?" nedavno pisal o mizernem stanju levice v državi.
Ob tem spominjajo, kako so bili še pred desetletjem levosredinski Socialisti gonilna sila v Franciji – imeli so predsednika (Francoisa Hollanda), večino v obeh domovih parlamenta in nadzor nad večino lokalnih oblasti po državi.
In zdaj? Kandidatko socialistov, pariško županjo Anne Hidalgo, najdemo na samem repu lestvice, s pičlih 1,5 odstotka podpore – nižje od obskurnega ovčerejca Jeana Lassalla in kandidata komunistov Fabiena Roussela.
Politični analitiki menijo, da je levica v Franciji, kot tudi drugje po Evropi, imela toliko škode zaradi tektonskega pomika na desno, kar gre pripisati populizmu. Za levico mainstreama ("vladno levico") se je padec začel med Hollandovim mandatom (2012–2017), ko so ga obtožili, da je stranki povzročil nepopravljivo škodo s svojo neoliberalno agendo.
Po predsedniških volitvah 2017, ko se kandidatu socialistov Benoitu Hamonu ni uspelo uvrstiti v drugi krog, je bilo jasno, da je levica esteblišmenta izgubila delavski razred v korist skrajni desnici, glasove radikalnih levičarjev v korist Mélenchonu, glasove zmernih levičarjev pa v korist Macronovi novi sredinski stranki in Zelenih.
In medtem ko so nekateri analitiki krivili Melanchona, da je trmasto vztrajal pri svoji ideologiji, ki je za mnoge preveč skrajno leva, spet drugi menijo, da je prav Melanchonova levica levica prihodnosti.
Marine Le Pen tik za petami Macronu
Zadnje ankete sicer Macronu v prvem krogu napovedujejo okoli 26 odstotkov glasov, kar je nekaj manj kot v začetku marca, ko se je podpora gibala okoli 30 odstotkov. Le Penova, vodja skrajno desnega Nacionalnega zbora, lahko računa na okoli 23 odstotkov glasov in je v zadnjih tednih podporo okrepila, predvsem na račun skrajno desnega tekmeca Erica Zemmourja.
Ta se je v zadnjih desetih letih prek svojih knjižnih uspešnic in TV-nastopih na CNews uveljavil kot voditelj novega desničarskega medijskega ekosistema, ki Francijo slika kot eksistencialno ogroženo od muslimanskih priseljencev in njihovih potomcev, kot tudi prek iz ZDA uvoženih multikulturnih idej.
Zemmour je bil tisti, ki je v mainstream vpeljal rasistično teorijo zarote, da belopolte krščanske populacije načrtno zamenjujejo z nebelimi priseljenci – isto teorijo je pozneje kot eno od svojih tem posvojila celo kandidatka republikancev Valérie Pécresse.
Čeprav je Zemmourjeva priljubljenost medtem precej padla in se mu trenutno obeta manj kot deset odstotkov glasov, pa se je ob vstopu v kampanjo meteorsko vzpel v anketah in kar nekaj časa je kazalo, da bo Zemmour s temi svojimi skrajno desnimi in do priseljencev sovražnimi stališči Le Penovi jemal glasove, hkrati pa je tudi razpravo korenito pomaknil na desno in uspešno razširil meje, kaj je in kaj ni politično sprejemljivo v Franciji.
Lahko preseneti Melenchon?
Se je pa v tednih in dneh pred volitvami vse bolj krepila podpora Melenchonu, ki mu zadnje ankete napovedujejo okoli 17 odstotkov glasov. Francoska levica na volitve prihaja razdrobljena, Melenchon pa računa, da bo kot kandidat na levici z daleč največ možnostmi deležen široke podpore levo usmerjenih volivcev.
Nekdanji socialist, zdaj pa kandidat Nepokorne Francije Melenchon, ki se že tretjič poteguje za predsedniški položaj, se sicer umešča v skrajno levico in je zato manj sprejemljiv za bolj sredinsko usmerjene volivce.
Tem pa se skuša približati Marine Le Pen, ki je v zadnjih letih v večini opustila retoriko, po kateri je bil znan njen oče, čeprav se program stranke v svojem bistvu ni spremenil. V letošnji kampanji je Le Penova v ospredje postavila opozorila glede rasti cen in zmanjševanja kupne moči, ki tudi zaradi vojne v Ukrajini Francoze vse bolj skrbita.
Veliko je delala na terenu, zlasti na podeželju. Njeni volivci niso več le zagovorniki skrajno desnih stališč, temveč številni Francozi, ki so jih prizadele podražitve in globalizacija.
Podobno kot drugi desni populisti je opustila večji del gospodarstva prostega trga, ki ga je zagovarjala stara desnica, ampak je bila kritična do Macronovih neoliberalnih reform in posvojila stare državniške politike francoske levice, kot sta 35-urni delavnik in zgodnja upokojitev.
Ob tem pa je javno namigovala, da bi lahko v svoj kabinet povabila pripadnike levice, ki se strinjajo z njenimi idejami glede protekcionizma in industrijske politike.
Rast podpore usahnila
Macronu je po izbruhu vojne v Ukrajini podpora rahlo narasla in kazalo je, da je izid volitev jasen. A v dneh pred volitvami v njegovem taboru vlada vse več negotovosti. Po zadnjih anketah lahko v dvoboju z Le Penovo v drugem krogu računa na 53 odstotkov glasov – pred petimi leti jo je premagal s 66 odstotki.
Macron sicer pred prvim krogom ni sodeloval v televizijskih soočenjih, zaradi česar je bil deležen kritik protikandidatov, pa tudi v kampanjo je uradno vstopil zelo pozno.
Čeprav prihaja z levega političnega pola, Macrona označujejo za predsednika bogatašev in urbanih elit, zaradi česar volivce precej deli.
V trenutnem dogajanju, povezanem z rusko agresijo nad Ukrajino, igra Macron v Evropi eno od dominantnih vlog, kot eden redkih evropskih voditeljev se redno po telefonu pogovarja z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom in njegova podpora se je tudi na ta račun v zadnjih tednih okrepila.
Kako velik vpliv ima ruska vojna na proruske politike? Očitno nikakršnega.
Prav ruski napad na Ukrajino in naveza Putina z nekaterimi evropskimi desnimi voditelji, med drugim Le Penovo, Viktorjem Orbanom in Aleksandrom Vučićem, je analitike v času volitev po Evropi zaposlila z ugibanjem, kako bo ta naveza omenjenim škodila.
New York Times se je spraševal, ali bo vojna v Ukrajini "prinesla vsaj nekaj dobrega" – "naredila konec dobi populizma", the Atlantic je napovedoval, da bo ukrajinska vojna “obrnila na glavo evropsko politiko", medtem ko je ameriški akademik Francis Fukuyama v vojni v Ukrajini videl "priložnost, da ljudje končno zavrnejo desničarski nacionalizem", pri tem pa napovedal ruski poraz, ki da bo omogočil "novo rojstvo svobode".
A presenetljivo Putinova vojna ni škodila nobenemu od omenjenih evropskih desnih voditeljev – niti malo. Tako sta ta mesec precej prepričljivo slavila Orban na Madžarskem in Vučić v Srbiji, Le Penovi pa tudi še nikdar ni kazalo bolje.
Kot piše Washington Post, ne gre za to, da bi bila dejanja Rusije v Ukrajini priljubljena, samo ne prevladujejo v svetovnem nazoru ljudi, sloves proruskih politikov pa zaradi vojne ni trpel tako, kot so mnogi pričakovali.
Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski je tik pred volitvami na Madžarskem posvaril madžarske volivce in Orbana označil za “praktično edinega v Evropi, ki odkrito podpira Putina” – to ni delovalo, Orban pa je v svojem prvem nagovoru svoj uspeh označil za "veliko zmago, ki se lahko vidi tudi iz Lune", Zelenskega in birokrate v Bruslju pa za svoje nasprotnike, ki jih je premagal.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje