Verjetno pa si ni mislila, da bo njena stranka postala del vladne koalicije. Zdaj je razpeta med Dunajem in rodnim Bilčovsom, v katerem z možem skrbita za družinsko ekološko kmetijo. Ujeli smo jo v Celovcu; tam je namreč Mohorjeva založba pripravila znanstveno konferenco o prihodnosti koroških Slovencev in Slovenk sto let po plebiscitu.

Kako ocenjujete delo vlade, v kateri je vaša stranka koalicijska partnerica? Letošnje leto je namreč nekaj posebnega v več pogledih, ne le zaradi 100. obletnice koroškega plebiscita, temveč – ali pa predvsem – zaradi epidemije covida 19, ki je ves svet postavila pred hudo preizkušnjo.

Odziv vlade na epidemijo in njene posledice je bil dober. Reševanja razmer se je lotila zelo pragmatično, skupaj s strokovnjaki, umirjajoče in predano. Zdravstveni sistem je bil, kot se je izkazalo, izredno dobro pripravljen, ljudje so se držali vseh predpisov. S sproščanjem ukrepov pa se je začelo tudi upoštevanje zmanjševati in vprašanje je, ali bodo glede na epidemiološke razmere s 1. avgustom odprli tudi nočne lokale.

Za pomoč gospodarstvu je avstrijska vlada namenila kar 50 milijard evrov. Eden izmed zelo uspešnih ukrepov je subvencioniranje skrajšanega delovnega časa, ki ga je preizkusila že v letih 2008 in 2009, na podlagi tedanjih izkušenj pa so ga zdaj še nadgradili. Kljub temu pričakujem, da se bodo predvsem mala in srednja podjetja v drugi polovici letošnjega in prvi polovici prihodnjega leta znašla v velikih težavah.

Kako pa je na področju zelene politike? So projekti preloženi na prihodnje leto?

Ne, nasprotno. Tudi na področju zelene politike, na katerem imamo svoj resor, delujemo zelo uspešno in pripravljamo več dobrih projektov. Trenutno si prizadevamo za enotno vozovnico, ki bo med drugim omogočala uporabo javnega železniškega prevoza po vsej Avstriji. Nadaljujejo se tudi projekti, povezani z uporabo obnovljivih virov.

Na področju človekovih pravic sodelovanje z Ljudsko stranko ni preprosto. Zagovarjamo odprt odnos do priseljencev, v njih vidimo potencial za ekonomsko, socialno in družbeno področje, Ljudska stranka pa ne. Toda mi se še naprej bojujemo za naše pravice, to pa velja tudi za področje manjšinskih pravic.

V koalicijskem sporazumu, ki smo ga podpisali ob oblikovanju vlade, je zapisanih kar nekaj dobrih temeljev na področju pravic narodnih skupnosti, vendar se bo treba pri tem še za marsikaj dogovoriti.

Zadovoljna sem, ker vidim, da so pogovori dobri in da bodo prvi rezultati verjetno prišli že v letu 2021.

Kaj je zapisano v koalicijskem sporazumu?

Na eni strani, da se podpore narodnim skupnostim vendarle zvišajo. Avstrija namreč trenutno namenja 3,5 milijona evrov za vseh 6 narodnih skupnosti, to pa je absolutno premalo, saj se ta vsota ni povečala že od leta 1995. Če bi pomoč revalorizirali vsako leto, bi bila podpora danes dvakrat višja. V resnici se pogajamo za povišanje na 7 milijonov evrov, vendar to ni dovolj. Odpira se kar nekaj vprašanj na področju šolstva. Zakon o narodnih skupnostih je bil zadnjič spremenjen leta 1976, 2011. pa je bil podpisan memorandum, ki je obljubljal veliko pravic, tudi koroškim Slovencem. Še danes se ni uresničil in tega se zdaj lotevamo.

Eno pomembnih določil koalicijskega sporazuma je tudi iskanje rešitve za dvojezična sodišča, na katerih naj bi sodniki govorili tudi slovensko; tu je še vidna dvojezičnost, povečanje podpore manjšinskim medijem, kulturi in umetnosti. Pomembno je tudi zastopstvo narodnih skupnosti v javnem RTV- servisu in okrepitev tovrstnih vsebin ter javnopravno zastopstvo samih narodnih skupnosti.

Prav pri tem bo verjetno kar nekaj težav tudi v okviru narodne skupnosti koroških Slovencev.

Gotovo bodo težave. Vedno so, kadar se spreminja uveljavljen sistem, pa če je dober ali slab. Vedno sledi odziv, nasprotovanje. Res pa je, da se zakoni sprejemajo v parlamentu in stranke oziroma poslanske skupine bodo morale poiskati konsenz predvsem z Ljudsko stranko.
Ob tem se mi Zeleni sklicujemo na mnenje Sveta Evrope in konvencijo o človekovih pravicah. Svet Evrope je v svojem poročilu ugotovil, da marsikaj ni uresničeno. Med drugim tudi to, da manjšina nima skupnega zastopstva, ob pomoči katerega bi lahko uveljavljala svoje pravice. Javnopravno zastopstvo bi to omogočalo.

Kakšno pa je koalicijsko usklajevanje, glede na to, da sta vladni stranki zelo različni?

Koalicijska pogajanja so izredno koordinirana. Z načinom komuniciranja smo zelo zadovoljni. Stranki sta zelo različni, mislim, da bolj ne bi mogli biti, toda dobro sodelujemo, tudi poslanci. Iščemo možnosti za uspešno delovanje in ne načinov, kako si bomo metali polena pod noge.

Predsednik državnega zbora Wolfgang Sobotka je v pogovoru s slovenskim kolegom Igorjem Zorčičem zagotovil, da se načrt za izboljšanje položaja koroških Slovencev iz koalicijske pogodbe uresničuje. Se res?
To nikakor ne zadostuje. Kako bi bil lahko pripadnik manjšine zadovoljen s tem, kar je zapisano v nekem vladnem sporazumu? Ta velja tako dolgo, kolikor je na oblasti tista vlada. To je v našem kontekstu, ko govorimo o res tradicionalni večstoletni kulturi, prekratko obdobje. Ne, Zelenim gre za to, da to spravimo, zakoličimo v zakonu, in koalicijski partner to točno ve. Za to delamo!

Letošnje leto je tudi za Južno Koroško nekaj posebnega, mislim na 100. obletnico koroškega plebiscita, ki bi bila, če ne bi bilo epidemije, zagotovo veliko opaznejša. Kaj za vas pomeni obletnica?

Plebiscit ni praznik. Koroška vlada zdaj po deželi ponuja dvojezično razstavo. Lepo, da to dela, ampak to ni nič posebnega. To je samoumevno in škoda, da se to zdaj praznuje. Sto let po plebiscitu bi moralo biti samoumevno, da so vsi občinski uradi v okviru našega dvojezičnega območja, na katerem živijo Slovenci, dvojezični. Da se naši otroci učijo materinščino, ne slovenščine kot dodatnega jezika. Moralo bi biti samoumevno, da v Celovcu srečujemo slovensko gospodarstvo in turizem. In da se Slovencem, ki bi iz Slovenije prišli na dopust, slovenščina že od daleč približa in jih avstrijski gastronom po slovensko pozdravi z »dober dan« in vpraša: Kaj boste pili, kaj boste jedli? Tako daleč še nismo, morda pa nekoč bomo.

Na konferenci o prihodnosti koroških Slovencev je sodelovala tudi ministrica, pristojna za narodne skupnosti v Avstriji, Sussane Raab. V svojem nastopu je dejala, da so koroški Slovenci del avstrijske identitete, da razlike niso nič negativnega, temveč bogatijo – ljudi, dežele, sožitje. Da ima Avstrija v svojih genih, da združuje različne narodne skupnosti. Ali to občutite?

Dejansko čutim, da je notranje prepričanje vseh ministric in ministrov ter predstavnikov Ljudske stranke, da so avtohtone narodne skupnosti del avstrijske identitete. Pri tem pa vedno pomislim: seveda, to je samoumevno. Kaj pa, če bi kdo dejal, da ni tako, kje bi bili potem? Zato je pomembno, da so v vladi Zeleni, kajti zaradi njih ti stavki niso prazne besede v vladnem sporazumu, temveč so dobili konkretne dodatke in zdaj pričakujemo premike.

Manjšine so del avstrijske identitete, predvsem pa so potencial, da se povežemo v skupni Evropi, v tem globaliziranem svetu, in da se že v teh krajih naučimo, da je tuj jezik obogatitev, ne pa, da spodbudi ksenofobijo. Kajti če bi se bolje soočali z manjšinami, ne bi imeli takih težav s priseljenci, z migranti. Izkušnje manjšinskega šolstva bi lahko prenesli na območja, na katerih je veliko dijakov z migrantskim ozadjem, in s takim večjezičnim šolstvom bi lahko preprečili marsikatero socialno težavo. Tudi tu še nismo, morda pa še bomo!

Ministrica je napovedala tudi plebiscitni dar oziroma odškodnino. Kaj konkretno to pomeni?

Vsakih deset let vlada nameni koroškim Slovencem plebiscitni dar. To je kar nekaj denarja in tudi letos je to predvideno. Ni mi še znano, za kakšno vsoto gre. Dobro pa je, da bo to letos. V preteklosti smo včasih čakali na ta denar leto ali dve. Pomembno je tudi to, za kaj bo namenjen. Dogajalo se je namreč, da so ga namenili za obnovo občinske infrastrukture. Če gre denar za asfaltiranje ali nakup novih orgel, to verjetno ni bil prvotni namen.

Pred kratkim je deželna vlada pripravila poročilo o položaju slovenske narodne skupnosti na avstrijskem Koroškem, v katerem so predstavljeni različni podatki: od javne rabe slovenskega jezika do topografskih napisov, varstva otrok in izobraževanja, glasbenega šolstva, deželnih podpor kulturnim in športnim dejavnostim, znanosti ipd. V odzivu ste dejali, da ni razlogov za samohvalo dežele.

Zame bi bilo zanimivo, če bi poročilo predstavili v odnosu z drugimi podporami. Zanima me podpora slovenskim in drugim kulturnim društvom, podpora slovenskim športnim društvom in društvom nemško govorečih, seveda na dvojezičnem območju. Poglejmo v občino Bilčovs. Koliko dobi nemško športno društvo in koliko društvo, ki deluje pod pokroviteljstvom Slovenske športne zveze? Potem lahko dobimo občutek, ali je tega denarja veliko ali malo, ali je to miloščina ali gre za primerno podporo. Glede manjšinskega šolstva pa vemo, da je letos v ljudskih šolah manj kot sto otrok, ki prihajajo iz družin, v katerih še govorijo slovensko in je slovenščina njihova materinščina. Preostalih več kot tisoč učencev je le prijavljenih k slovenskemu pouku. To ni razlog za praznovanje. Vemo, da imamo velik problem. Naši otroci niso več pri pouku materinščine, temveč pri dodatnem pouku slovenščine. In to ni isto. Tudi če pogledamo gospodarsko področje, je podobno. Zadruga ni več v slovenskih rokah, Posojilnica ni več v slovenskih rokah, slovenskih podjetij je zelo malo. Slovenskega gospodarstva ni več čutiti, čeprav se pri Slovenski gospodarski zvezi trudijo združevati. To, kar potrebujemo, so kmetijstvo, ki nam pogrne mizo, domača obrt, rokodelstvo, izobraževanje, kultura in seveda območje, na katerem lahko živimo. To še nekako deluje pri cerkvi in prostovoljstvu, pri gospodarstvu in šolstvu pa nikakor ne več.

Kako bi lahko izboljšali razmere na področju dvojezičnega šolstva?

Pri šolstvu bo treba tudi za slovenščino vpeljati preverjanje znanja, kot ga imamo v Avstriji pri matematiki, nemščini in angleščini. Po 4. stopnji ljudske šole je treba opraviti preverjanje znanja pri teh predmetih. Pri slovenščini takega preverjanja ne poznamo. Pri svoji hčerki sem opazila, da je bila učiteljica že od oktobra živčna, ker so imeli maja preverjanje znanja pri matematiki. Hči mi je vsak mesec govorila: »Mami, to moramo znati, ker bo preverjanje iz matematike.« Mislila sem si: če bi to veljalo za slovenščino, bi bili od oktobra do maja vsi v stresu in bi otroke zares kaj naučili. Trenutno nihče ne preverja, kako je s kakovostjo slovenščine in kakšno je končno znanje. Po mojem bi morali otroci po maturi doseči določen standard znanja, ki bi ga morali stalno preverjati, kot velja za druge jezike.
Sama sem šla v Slovenijo šele v obdobju študija, v okviru izmenjave. Lahko bi šla že med srednjo šolo, pa na to sploh nisem pomislila, in še danes mi je žal, da nisem šla v Ljubljano na gimnazijo ali trgovsko akademijo. Morda bi morali spremeniti sistem. Tudi tu vidim moč Slovenije: lahko bi prek šolskega ministrstva ponudila koroškim Slovencem možnost, da se v času srednje šole odločijo za polletno ali enoletno šolanje v Sloveniji, in bi jim ob tem omogočila nastanitev pri družinah ali v dijaških domovih.

Kakšne pa so razmere v sami narodni skupnosti, zdaj ko jo opazujete z dunajske distance?

Zdi se mi izredno škoda, da toliko potenciala ne izkoriščamo. Potencial vidim predvsem v mladinskih organizacijah. To, kar počnejo z nizom 10 do desetega (gre za predavanja in protestne akcije ob bližajoči se 100. obletnici plebiscita, op. a.), mi je zelo všeč, ker je prijazno, hkrati pa ostro in natančno. Ne gre za ekstremizem ali nacionalizem, temveč samo opozarjajo na resnične zgodovinske dogodke. Želela bi si, da mladina postane močnejša. Kamor koli grem, opozarjam, da je treba mladino poslušati, saj ima veliko povedati. Želela pa bi si tudi, da mladi začutijo svojo moč, ki se je mogoče ne zavedajo dovolj, in da ta na Koroškem vzame vajeti v svoje roke.

Študentski klubi koroških Slovencev iz Celovca, Gradca in z Dunaja so pred časom pozvali predsednika Avstrije in Slovenije, naj se ne udeležita osrednje slovesnosti ob 100. obletnici plebiscita, saj ni razlogov za praznovanje. Kaj menite vi?

Seveda, plebiscit je obljuba, 100 let stara obljuba, ki se do danes ni uresničila. Vnovič je bila dana leta 2011 in študenti imajo prav, ko se sprašujejo, zakaj bi se predsednika srečala tu, ko pa ni razlogov za praznovanje. Za del tistih, ki so rekli DA, morda ni vse tako, kot je bilo obljubljeno in morda zamišljeno. Tudi kot pripadnica koroških Slovenk in Slovencev razumem, da je to čudno. Če se predsednika srečata tu, pomeni, da je vse v redu. Tak obisk ne bi bil primerno sporočilo, če se do takrat ne bi nič spremenilo. Verjamem pa, da bomo na področjih, ki so zapisana tudi v vladnem sporazumu, naredili določene premike. Potem bi lahko to praznovali v načrtovani obliki. Sama pa vem, da se jih ne bom udeležila, kajti še vedno velja to, kar je zapisano v zakonih. Bomo videli, kaj nam uspe do 10. oktobra.

Ob izvolitvi v državni zbor ste dejali, da se bo vaše življenje korenito spremenilo in da boste polovico časa preživeli na Dunaju, polovico pa doma v Bilčovsu s svojo družino. Se je to uresničilo?

Lahko sem ostala pri izrečenem. Tri dni sem na Dunaju in štiri na Koroškem; pri tem štirje dnevi na Koroškem ne pomenijo, da sem takrat lahko skupaj z družino, ampak čedalje bolje mi uspeva, da se znajdemo v tej novi realnosti. Vem tudi, da ni mogoče biti 24 ur na voljo, in vsi razumejo, ko rečem, da je zdaj čas za mojo družino. Upam, da bom taka političarka, da moji otroci ne bodo rekli: v politiko pa nikoli ne grem, pač pa jo bodo vzljubili in videli možnosti, ki se s tem odpirajo. Dejansko imamo možnosti, da spreminjamo stvari, vsak dan, korak za korakom.

Olga Voglauer, najlepša hvala za pogovor. Uspešno delo še naprej in naj traja čim dlje.

Hvala in lep pozdrav vsem v Sloveniji. In ob 100. obletnici plebiscita se spomnite, da prihajate v Celovec, ne v Klagenfurt, v Beljak, ne v Villach, in da smučate na Mokrinah, ne v Nassfeldu. To me bo vedno osrečilo.

Celotni intervju z Olgo Voglauer lahko slišite na Prvem programu Radia Slovenija.