Nemški zunanji minister Heiko Maas je sodeloval na osrednje slovesnosti v Varšavi. "Ob tem, kar so Nemci v imenu Nemčije storili Poljski, lahko občutimo le globok sram. A vprašanje morebitnega plačila reparacij je za nas končano," je dejal. S tem se njegov poljski kolega Jacek Czaputowicz ne strinja, piše Deutsche Welle. On je poudaril, da Poljaki občutijo "nepravičnost in pomanjkanje poplačila za vso škodo in izgube, ki so jih med drugo svetovno vojno občutili".

Leta 2004 je takratni župan Varšave in poznejši predsednik države Lech Kaczynski ocenil, da je poljska prestolnica imela med vojno za 41 milijard evrov škode.

Simbol junaštva ali nesmiselna akcija?

Varšavska vstaja leta 1944 je bila največji oboroženi upor proti nemški okupaciji v tedanji Evropi. Ocene tega upora so na Poljskem sicer še vedno sporne. Za nekatere je varšavska vstaja simbol junaštva in poskus, da bi se poljska prestolnica osvobodila z lastnimi silami, za druge pa zgolj nesmiselna akcija, ki je zahtevala preveč človeških življenj.

Poljaki so se med varšavsko vstajo 63 dni bolj ali manj bojevali sami. Zavezniki so jim pomagali zgolj z nekaj pošiljkami, ki so jih odvrgli iz zraka.

Po prvotnih načrtih naj bi sicer vstaja trajala le nekaj dni, dokler ne bi prišla na pomoč Rdeča armada takratne Sovjetske zveze, a sicer hiter sovjetski prodor se je ustavil v predmestjih Varšave.

Pomoč Poljakom v boju z Nemci naj bi ustavil sam sovjetski voditelj Stalin, ker naj bi imel vstajo za nezakonito, pripadnike vojske poljske vlade v izgnanstvu, ki je začela vstajo, pa celo za fašiste. Pripadniki Rdeče armade so pred 75 leti bolj ali manj z one strani Visle opazovali, kako so nemške sile nasilno zadušile vstajo.

Umrlo do 200.000 civilistov

Vstaja se je brez sovjetske pomoči nadaljevala vse do 2. oktobra, ko je bila dokončno krvavo zadušena. V spopadih je padlo 18.000 poljskih vojakov. Umrlo je tudi od 120.000 do 200.000 civilistov, večina v nemških množičnih pobojih po umikih enot poljske vojske. Nemška vojska je imela 17.000 smrtnih žrtev. V bojih za Varšavo je bila popolnoma uničena skoraj četrtina vseh stavb v mestu.

Po koncu vstaje pa so nemške čete sistematično požigale še preostale stavbe v mestu, meščane pa so izgnali ali poslali v koncentracijska taborišča. Šlo je za zelo nasilno kaznovalno akcijo, katere namen je bilo svarilo pred morebitnim posnemanjem ali novim uporom. Do januarja 1945, ko je Rdeča armada končno vkorakala v mesto, je bila Varšava praktično porušena do tal. Ob začetku vstaje je v Varšavi živelo okoli milijon ljudi, ob koncu pa le še nekaj tisoč.