Paul Lendvai se je rodil leta 1929 na Madžarskem. Kot pripoveduje, je postal novinar in pozneje v madžarskem režimu končal v zaporu. Bil je brez službe in na koncu rehabilitiran. Ko se je zgodila madžarska revolucija leta 1956, se je odločil, da zapusti domovino. Prek Varšave je leta 1957 prispel na Dunaj, kjer se je ustalil. Dve leti pozneje je postal avstrijski državljan. Dvaindvajset let je bil dopisnik za londonski Financial Times. Nato pa je pisal za različne nemške in avstrijske časopise. Ustanovil je mednarodno revijo Europäische Rundschau, ki je objavljala tudi prispevke slovenskih avtorjev. Potem je postal urednik v zunanjepolitičnem uredništvu ORF, odgovoren za vzhodno Evropo. Pozneje je bil nekaj časa direktor, potem pa se je upokojil.

Vsak teden še vedno napiše kolumno za liberalni avstrijski časnik Der Standard, večkrat na leto pa gostuje na televiziji v diskusijah o razmerah v Evropi. Napisal je skoraj 20 knjig. Ob tem je zelo vesel, da je ena izmed knjig - “Orban - novi evropski avtokrat” - prevedena tudi v slovenščino.

Paul Lendvai je tesno povezan s Slovenijo, ki jo je prvič obiskal leta 1962. “Zelo dobro se spomnim, da sem se takrat učil srbohrvaščine in tako poskušal ogovoriti nekega policista, ki pa je govoril nemško in mi dejal: To ni Balkan. Sicer pa sem spoznal veliko ljudi. Še posebej se spominjam zveznega vlaka, ki so ga Slovenci ob petkih množično uporabljali za pot domov iz Beograda.”

Pozneje se je večkrat srečal z Milanom Kučanom in diplomatom ter profesorjem Antonom Beblerjem. Nekoč se je srečal in rokoval tudi s Titom. “Bilo je na državnem sprejemu na Dunaju. Tito je nosil svečano uniformo, zato so vsi drugi morali biti v frakih. Takrat sem tudi sam edinkrat nosil frak, ki sem si ga moral izposoditi. Srečala sva se, rokovala, na žalost pa nikoli nisva govorila.”

Kot novinar in politični komentator je takrat opazoval tudi razpad Jugoslavije in osamosvajanje Slovenije. Ob tem poudarja, da se včasih premalo zavedamo dejanskega pomena slovenske osamosvojitve.

“To sem spoznal, ko sem na raznih mednarodnih konferencah srečeval slovenske politologe in novinarje, ki so precej naglas razmišljali o odhodu iz Jugoslavije. Poleg tega sem bil priča tistemu znamenitemu odhodu Slovencev in tudi Hrvatov s partijskega kongresa zveze komunistov v Beogradu. Tako je Slovenija takrat igrala pomembno vlogo ter postala zgodba o uspehu z določenimi padci in neuspehi.”

Slovenijo je večkrat obiskal tudi kasneje. Srečeval se je z veliko različnimi ljudmi. Med drugimi z Jurijem Gustinčičem in Janezom Janšo.

“Z Janezom Janšo sva se srečala že na začetku 90-ih let, zadnjič pa sva se videla leta 2015 v Ljubljani. Spoznal sem tudi več premierjev, ampak gospoda Goloba še ne. Kot rečeno, Janšo zelo dobro poznam. Na žalost je tako kot Orban razočaral veliko tistih, ki so ga občudovali pred več leti.”

Slovenija je zgodba o uspehu

Sogovornik meni, da je Slovenija še vedno zgodba o uspehu. “Slovenija je zelo pomembna, ker je pokazala način, kako se odreči nevarnosti. Obenem pa še vedno znova kaže sliko o tem, kako se politične elite ne morejo zediniti, ker je strank preprosto preveč. Kar pa je na žalost tako slabost kot moč Slovenije. Veliki francoski mislec Montesquieu je nekoč dejal, da če se iz države ne sliši hrupa, potem tam ni demokracije. Ne glede na vse to cenim, da je bila Slovenija prva izmed držav nekdanje Jugoslavije, ki se je pridružila Evropski uniji in tudi prva prevzela evro. Tudi v tem pogledu lahko rečemo, da je Slovenija vedno vodila. Ob tem bi rad dodal, kako pomembno je bilo, da je ohranila svojo identiteto v času nevarnosti jugoslavizma v Jugoslaviji. Tudi zato sem zelo vesel, da je Janša izgubil volitve, saj je bil zelo povezan z Viktorjem Orbanom.”

Njegova knjiga "Orban - novi evropski avtokrat", ki je na voljo tudi v slovenskem jeziku, podrobno opisuje razvoj vizije Viktorja Orbana in njegovih neliberalnih idej, ki pljuskajo tudi čez madžarske meje. Tako piše tudi o nevarnosti orbanizma v Sloveniji.

“V vsaki državi obstaja nevarnost orbanizma. Tudi v Sloveniji. Saj veste, kako je rekel Churchill, demokracija je najslabši politični sistem, ki pač deluje. In ko doživljamo inflacijo, brezposelnost, težave z reševanjem migrantske problematike in podobno, takrat se zgodi, da ljudje začnejo zelo hitro pozabljati. To se dogaja tudi v Avstriji. Ljudje pozabijo na pravo nevarnost. In potem pride nekdo, ki reče: jaz bom naredil red!"

Ni pozabil, kaj se je dogajalo na Balkanu po razpadu Jugoslavije. Tudi več knjig je napisal o jugoslovanskem obdobju. “Jugoslavijo dojemam v razmerju več obdobij. Tako sem pisal tudi knjige. Prvo Jugoslavijo so uničili od zunaj. Nazadnje se je Jugoslavija uničila od znotraj. Zdaj sem se spomnil znamenite zgodbe, tudi imena se mi počasi vračajo. Stane Dolanc, eden najtesnejših sodelavcev Tita, se je nekoč pogovarjal z nekim visokim gostom iz tujine. Povedal mu je, da če bodo Jugoslavijo napadli od zunaj, se bodo vsi borili proti agresorju. Tuji gost pa ga je vprašal, kaj pa če nihče ne napade Jugoslavije? In točno to se je zgodilo. To se je torej zgodilo znotraj sistema, ki ni deloval in ni bil pripravljen na to. Lahko bi deloval kot konfederacija, ampak ni. To agresivno vojno je sprožila srbska ofenziva, kar je resnična tragedija. Videl sem, kako se ljudje pobijajo med seboj iz sovraštva, ki je še vedno prisotno. V Srebrenici je bilo pobitih na tisoče ljudi. Vseeno še vedno obstaja velik odstotek ljudi v Srbiji, ki temu ne verjame. Na drugi strani je bil slovenski nacionalizem vedno defenziven.”

Paul Lendvai se je v svoji karieri pogovarjal s številnimi politiki in svetovnimi voditelji. Dve prošnji za intervju pa nista bili nikoli uslišani: “Nicolae Ceaușescu in Slobodan Milošević se nista želela pogovarjati.”

Težko otroštvo na Madžarskem

Paul Lendvai se je rodil na Madžarskem. Njegovo otroštvo ni bilo lahko. Kot poudarja, še posebej zaradi judovskih korenin. Težave so se začele že v osnovni šoli in nadaljevale ves čas šolanja. Videl je, kako so nekatere ljudi tudi ubili, zato je pobegnil že pri 15 letih. In ta izkušnja je razlog, zakaj je tako kot veliko mladih ljudi takrat postal socialni demokrat in socialist.

“Potem smo socialno demokracijo pokopali in postal sem komunist. Bil aretiran, vrgli so me v ječo, in se tudi pozdravil. Tega sem res vesel. Po revoluciji mi sicer ni bilo treba imigrirati, ampak sem sam hotel. Nisem bil med tistimi, ki so metali tanke v zrak, nisem pa želel več živeti v laži. V družbi, ki je zlagana in zatirana. To dejanje je bilo politično. Bil sem politični begunec. Nisem pobegnil kot 180 tisoč drugih ljudi. Ampak ko sem videl, da demokratične poti ni na vidiku, sem odšel. Imel sem srečo, da sem imel avstrijski vizum. Tako sem prišel sem.”

Še vedno se spominja negotovosti begunstva. “Kot politični begunec si popolnoma gol kot človek. Poiskati moraš novo življenje, nov poklic in se naučiti novega jezika. To je bil za vse takrat precejšen izziv. Ampak Avstrijci so takrat Madžare dobro sprejeli.”

Evropska unija se je prehitro razširila

V knjigi o Orbanu piše, da zgodovina ni avtocesta in da posamezniki niso predvidljivi. Ob tem poudarja, da zgodovina srednje in vzhodne Evrope nikoli ni bila ravno mirna. Vseeno pa je prepričan, da je zgodba o Evropski uniji velik uspeh.

“Rekel bi, da to ni zgodba, ki je uspešna ves čas. Seveda so vzponi in padci. Ena izmed največjih napak Evropske unije je brexit. In to za obe strani. Tako za Evropsko unijo kot Veliko Britanijo. Tega se zaveda tudi veliko Britancev. Po drugi strani morate vedeti, da Evropska unija ni elitni klub, v katerem vsi spoštujejo pravila. V katerem bi vsi nosili predpisane kravate, imeli čiste roke in obedovali po bontonu. V Evropski uniji so ljudje, ki nimajo ne kravat ne čistih rok, ker so se odločili za druge prioritete. In ta klub - Evropska unija, ki je imela ob razpadu Jugoslavije 12 članic - se je po mojem mnenju prehitro razširil. Zdaj pa nimamo ne pravil ne možnosti odzvati se proti državi, ki krši pravila. To velja v primeru Madžarske, Poljske, Bolgarije in tako naprej. Razširitev se je preprosto zgodila prehitro ob prepočasnem poglabljanju. Zato pa imamo zdaj težave z Evropsko komisijo, Svetom in Parlamentom.”

Vse to pa je po njegovem mnenju v interesu Rusije, ki je največja nevarnost za evropsko varnost. “Zdi se mi, da je ta hip, razen Madžarske seveda, Evropska unija zelo povezana pri nasprotovanju Rusije. Obstaja pa na žalost nevarnost, da Madžarska postane saboterka in izdajalka človekovih pravic. Pri nasprotovanju Evropski uniji jo na več področjih podpira Poljska, ki pa po drugi strani nasprotuje ruski agresiji. V tako imenovani Višegrajski skupini se več kot očitno dogaja določen razkol, tudi glede Češke in Slovaške. Mislil sem, da bo bolje. Ampak to so povsem nove razmere, saj se vojna dogaja v Evropi.”

S Paulom Lendvajem smo se o teh temah pogovarjali še pred volitvami na Slovaškem in Poljskem. Vprašanje je naneslo tudi na odnos med Vladimirjem Putinom in Viktorjem Orbanom.

“Nihče ne ve, v kakšnih odnosih sta. Spominjam se, da sta se leta 2009 srečala v Sankt Peterburgu, ko je bil Orban voditelj opozicije. Takrat sta postala dobra prijatelja. Kakšni so temelji tega odnosa, ali Orbana kaj izsiljujejo, nihče ne ve. Ampak dejstvo je, da nihče iz vzhodne Evrope ni tako blizu Putinu, kot je Orban. Srečala sta se 10-krat ali 11-krat. Zunanji ministrstvi zelo dobro sodelujeta. Tudi s podporo Vučiću v Srbiji. Vse to je velika nevarnost za srednjo Evropo. Ampak Madžarska preprosto ni več svobodna demokratična država. Tako da Orban lahko počne karkoli, ima popolno oblast."

Orbanove sanje in želje še lahko oživijo

V knjigi "Orban - novi evropski avtokrat" je Lendvai do Orbana brezkompromisen. Pravi, da se ne ozira na ideologijo, ampak sta na prvem mestu oblast in denar. Njegovo politično prepričanje pa je cinizem. Označi ga za najbolj nevarnega politika v Evropski uniji in nekoga, ki sanja, da bo voditelj srednje Evrope. Kako žive so te sanje danes?

“Ne vem, kako žive so zdaj te sanje. Orban ima tesne stike v Franciji, Španiji in drugod predvsem z ekstremno desnico. Če bi poslušali njegove radijske intervjuje ob petkih ter njegove govore, bi razumeli, kaj je to megalomanija. Misli, da je vsemogočen, in si privošči nesmisle, kot je, da Ukrajina ni več država in podobno. Neverjetno. Če si prvi v državi in nimaš nikogar, ki te kritizira neposredno v javnosti, se ti lahko hitro zgodi nevarnost nespametnih dejanj, kot je Putin storil z napadom na Ukrajino. Če bi Ši Džinping jutri napadel Tajvan, bi se to verjetno zgodilo, ker mu nihče ne bi dejal, da je to nesmiselno. To so težave tako imenovanih velikih vodij. Kar predstavlja veliko nevarnost. Lahko samo upamo, da bodo za agresije in uničenje demokracije tudi kmalu plačali svojo ceno.”

Ne glede na vse, Orbanove želje in sanje niso tako daleč, kot bi si morda kdo želel in upal. Skrajno desne in skrajno konservativne stranke se po Evropi znova vzpenjajo. Dokaz za to je Italija, v Franciji ves čas grozi Marie Le Pen, tudi v Španiji imajo te radikalne sile vse več moči. Vse to je lahko tudi grožnja Evropski uniji, razlaga Lendvai. “Ob tem bi rad opozoril, da se nekaj takega ne zgodi kar tako, samoumevno. V Španiji so predvidevali, da bo stranka Vox osvojila močan mandat, ampak je v resnici izgubila podporo. V tem primeru ne gre odpisati moči demokracije. Ampak nevarnosti obstajajo. Zame osebno je največja nevarnost nemška AFD, ki je resnično močna. Obstaja tudi nevarnost Trumpove vrnitve v Belo hišo, kar lahko ekstremno desnico samo še okrepi. Zelo nevarno je, ko začnejo desno-sredinske stranke tekmovati z ekstremno desnico, proti njej nimajo možnosti. Tako oboji potem ljudi samo potiskajo še bolj na desni rob ekstrema. To je nevarnost tudi v Avstriji. In potencialno tudi v Nemčiji. Medtem ko se je v Italiji to že zgodilo. Zelo zanimivo je, ko se kdo, ki je bil precej jasen postfašist, kot Melonijeva, zaradi gospodarskih interesov začne obnašati bolj ali manj - normalno. To je še posebno zanimivo nam političnim komentatorjem, ljudje pa so zmedeni. Naša naloga je, da vendarle povemo, da je takšna zmeda boljša kot diktatura.”

Vloga levice in moč mest

Na drugi strani ima tudi evropska levica svoje hibe. “Seveda je za vse to kriva tudi evropska levica. Opazujemo lahko razpad velikih strank. Ki pa se včasih lahko tudi vrnejo, kot se je na presenečenje vseh zgodilo v Nemčiji, ko so Socialni demokrati sestavili vlado. Poglejte, dokler obstajajo svoboda medijev, ustavna sodišča in tako naprej ... se lahko zgodi marsikaj. Levice ne bi kar tako odpisal. Smo v demokraciji. Zgodi se lahko karkoli. V Veliki Britaniji je Johnson imel veliko podporo in je delal neumnosti, zdaj pa laburistom kaže dobro. Na žalost Velika Britanija ni več v Evropski uniji, je pa v Natu, kar je še vedno zelo pomembno. Še posebej v primeru Ukrajine.”

Kako pa kot politični komentator vidi vzpon avstrijske komunistične stranke v Gradcu in Salzburgu. “To je zelo preprosta razlaga v resnici. Neki nekdanji mestni svetnik iz vrst komunistov se je vedno zavzemal za revne v Gradcu. Zdaj pa je na vrh prišla ena izmed njihovih članic. Ljudje so imeli prejšnjega župana, ki je bil na oblasti zelo dolgo, dovolj. Bili so razočarani. Nato se je zgodil ta preobrat. Konservativna struja je bila na obrobju namreč vedno močnejša. Ampak poglejte, res je preprosto. Komunisti del svoje plače podarijo tistim na socialnem robu. Tako se je zgodilo tudi v Salzburgu, ko se je neki mladenič sprl s starimi politiki pri Zelenih, se oklical za levičarja in šel v komunistično stranko. Dobili so več kot 10 odstotkov. Ampak poglejte, to ne pomeni, da bodo komunisti prišli v parlament. Ker kaj pa je ta komunizem, v resnici nič. Ne predstavlja resne nevarnosti. Je samo barvna točka v demokratični pokrajini. Kot slika.”

V tem pogledu je zanimivo razmišljanje o moči meščanstva oziroma mest v vzhodni Evropi, ki na splošno velja za konzervativno, medtem ko mesta oziroma njihove prestolnice tega ne odsevajo. Dunaj, Praga, Varšava, Budimpešta, Beograd, Zagreb … to so načeloma progresivna in tudi subverzivna mesta, ki imajo drugačne volivce kot ruralni deli držav. “To je zelo zanimivo vprašanje. Ampak morate se kljub temu zavedati, da urbani liberalci vseeno niso večina. Ta živi na podeželju in ima drugačen način življenja. Že nekdanji avstrijski finančni minister Joseph Schumpeter, veliki ekonomist, je dejal, da običaji, navade in tradicije so nekaj, česar se ne da spremeniti. Morda v stoletjih. Ljudje, ki živijo v urbanih središčih, živijo drugače kot ljudje zunaj mest. Ne glede na to, da se ljudje veliko manj ukvarjajo s kmetijstvom. Ampak tamkajšnji ljudje imajo drugačne poglede in mnenja kot mlajša populacija, ki zahaja v gledališče in veliko bere. Tako da tukaj je veliko dejavnikov, ki so zelo pomembni.”

Ukrajinski boj za preživetje

Paul Lendvai se je rodil leta 1929. Preživel je drugo svetovno vojno, opazoval povojne konflikte po svetu, od Vietnama do vojne na Balkanu. Kako vidi vojno v Ukrajini? “Zdi se mi veliko presenečenje. Pravzaprav dvojno presenečenje. Najprej, da je Putin storil to monumentalno napako, ko je napadel Ukrajino. Na drugem mestu pa, da so se Ukrajinci temu tako močno uprli. Mislim, da je ta vojna tudi ključna točka za Rusko federacijo. Za njo se lahko konča z delnim razpadom in verjetno tudi zamenjavo vodstva, ki ne bo nujno demokratično, ampak upamo, da so se Rusi česa naučili. Seveda pa je izredno pomembna za nas v srednji Evropi. Če samo spremljamo, kako Putin grozi Poljski na res neverjeten način, potem je jasno, da moramo stopiti skupaj in se temu režimu upreti. Razmere so zelo nevarne, ampak če bodo ZDA še vedno podpirale Ukrajino in če tam demokrati ostanejo na oblasti in če podporo nadaljuje tudi Evropska unija … potem ima Ukrajina dobre možnosti, da preživi. To je boj za preživetje. Resnično upam, da Ukrajina preživi.”

Ampak marsikje v Evropi, tudi v Sloveniji, je prisotno mnenje, da so Rusijo s širitvijo Nata provocirali Američani. “Na žalost je tradicija podrejanja tukaj zelo močna. To se še posebej vidi, ko se pogovarjamo o Rusiji. Pod mojimi zapisi lahko najdem veliko komentarjev ruskih trolov. Ampak vseeno bodo ljudje dejali: ampak kaj pa Američani? Vse skupaj se mi zdi kot stara šala o tem, da nekdo v Rusiji čaka na vlak, ki nikoli ne pride, za to pa Američane obtoži rasizma. Seveda je to še vedno pomembna karta, na katero še posebej igrata Rusija in Kitajska. Ne glede na to, da je tudi Amerika nevarna in je izvajala zločine ter neumnosti po svetu, na primer v Čilu, ter podpirala režime, ki jih ni bilo vredno podpreti. Ampak na koncu gre za vprašanje velike razmejitve med človekovimi pravicami in političnim interesom. V tem pogledu lahko to jemljete kot pretvezo za odbijanje pozornosti in kritičnosti. Res se moramo zavedati, da eno z drugim nima ničesar v primeru vojne v Ukrajini. Američani so v tem pogledu enaki kot v drugi svetovni vojni, tega bi se morali zavedati tudi Rusi. Razumeti morate, da se z nami ves čas igra ruska propaganda.”

Občuduje Sorosev imperij

Čeprav Paul Lendvai ni najbolj dobrodošel na Madžarskem, sploh, če bi vprašali njihovega premierja, je sovražnik številka ena za trenutno madžarsko politično oblast - George Soros. “Jaz ga res občudujem. Nisem ekonomist in finančni strokovnjak. Običajno prej izgubim kot dobim. Ampak Sorosa res občudujem, kako si je zgradil fantastičen imperij. Še posebej ga cenim v pogledu, kako je začel denar deliti med tiste ljudi, ki jim ga prej ni nihče. Niti Rockefeller niti Carnegie. Denar je namenil inštitutu za bolj odprto družbo. Ker sem prebral vse knjige o njem, vem, kaj je naredil v Rusiji, Jugoslaviji, na Madžarskem. Tudi zato je velika tragedija, da je nekdo s tako plemenitimi dejanji deležen takšnih napadov. Celo Trump se je spravil nanj. To je predvsem zaradi treh njegovih oznak: je jud, bogat in Američan. Zato ga napadajo. Ampak mislim, da je zelo pomembna osebnost in bo za seboj pustil veliko boljši vtis kot Viktor Orban, ki mu v resnici dolguje vse. O čemer tudi sam pišem. Da, Sorosem se poznava se in sva se že tudi pogovarjala. Sem eden redkih Madžarov, ki ga ni nikoli ničesar prosil. Ob izidu moje knjige o Orbanu je organiziral zabavo v New Yorku. To mi je bilo zelo ljubo. Sicer pa nisva v kakšnih posebno bližnjih odnosih.”

Pogovarjali smo se v njegovi poletni rezidenci, kar pomeni v manjši vikend hiši z zelo kratkim bazenom na obrobju Dunaja. Vse to je za dunajsko meščanstvo precej običajno. In tudi Paul Lendvai priznava, da je življenje na Dunaju resnično dobro, ob predpostavki, da imaš dovolj denarja in avstrijski potni list. “Če pa nimate avstrijskega potnega lista, denarja in službe, potem je življenje precej drugačno. Zanimivo je tudi mnenje izseljencev, da sta tako Dunaj kot Avstrija med najmanj prijaznimi okolji. Torej po eni strani absolutno idealen prostor, na drugi strani pa zelo neprijazen. Ampak vseeno vem, da je Dunaj še vedno mesto, kjer se lahko zvečer sprehajate brez strahu, da bi vas oropali. Tako da je res dobro mesto za življenje. Še vedno tudi zelo nepravično, ker velik odstotek prebivalcev zelo težko dobi dovoljenje za bivanje. Moram pa biti iskren, ne vem, ali bi živel v katerem drugem mestu.”

Najpomembnejša sta svoboda in mir

Paul Lendvai je preživel različna obdobja in številne svetovne dogodke, ki so dodobra pretresli svet. Ob tem si je nabral veliko modrosti in izkušenj. Kako gleda na družbo, na svet in na prihodnost človeštva? “To so težka vprašanja, ki nimajo absolutnih odgovorov. Vseeno mislim, da sta najpomembnejši stvari svoboda in mir. To je resnično najpomembnejše. Mislim, da mora biti človek samostojen, da lahko izrazi svoje mnenje, ne glede na to, ali je ljudem to všeč ali ne. Kar marsikateremu zaposlenemu ni lahko. Ampak, veste, to je edini način. In to sem tudi sam izkusil. Tega ne bom pozabil in ni mi žal. In poleg že omenjenih svobode in miru je ključno zdravje, seveda. Vseeno pa nikoli ne smete žrtvovati svobode samo zaradi miru. To je nekaj, česar sem se naučil v svojem dolgem življenju. Ugotovil sem, da popolna družba ne obstaja. Imam veliko prijateljev, ki so se razselili po svetu, v Los Angeles, San Diego, pa nazaj na Dunaj, v Budimpešto. Držav ne gre kar tako odpisati. Ste kdaj pomislili, da bo imela Velika Britanija premierja indijskih korenin? In da bi na Češkem avstrijski aristokrat skoraj postal predsednik. Takšne stvari so neverjetne. Obstajajo torej tudi dobre stvari. Ne prevladuje samo ena barva. Svet je kot kakšna izmed slik Oskarja Kokoschke.”

Ljudje smo velikokrat nezadovoljni z življenji v lastnih državah, četudi nam objektivno kot družbi ne gre slabo. “V Sloveniji ste lahko zelo srečni, ampak vam ni tako všeč, pa bi raje bili v Rimu ali New Yorku. Veste, v življenju je veliko stvari odvisnih od okoliščin, v katerih delate in živite. Če ste srečni, ste srečni tudi s svojo kariero. Mogoče bi moral sam začeti prej. Ampak pobegnil sem pri osemnajstih in postal nekdo drug. Imel sem srečo. Veliko sem delal. In še delam. Za to, da nekaj dosežeš, moraš imeti srečo. Sam sem ostal zvest tej sreči in tradiciji.”

Njegovo življenje je zdaj zelo umirjeno. Obkrožen je s knjigami in časopisi. Govori angleško, nemško, madžarsko, naučil se je tudi srbohrvaško in francosko. Učil se je rusko. Pisanje mu narekuje tudi dneve. “Običajno se zbudim okrog 8.00 zjutraj. In začnem pisati. Trenutno pišem svojo 20. knjigo, ki bo izšla spomladi prihodnje leto. Pišem o hipokriziji ter o svojih spominih. Ravno sem napisal dve poglavji o Jugoslaviji. Potem se bom počasi začel pripravljati za gostovanje v jesenski televizijski oddaji. Sicer pa vsak teden napišem kolumno. Vrtnarim ravno ne, delam predvsem z možgani, ki mi k sreči še vedno delujejo. Res imam srečo. Zelo pomembno je, da veliko berem in spremljam dogodke. Da ohranjam radovednost o tem, kaj se dogaja po svetu. To je nekaj fantastičnega. Berem pet ali šest različnih časopisov v angleščini in nemščini. Včasih sem imel naročeno tudi beograjsko Politiko in francoski Le Monde. Veliko člankov si tudi natisnem, saj bi mi lahko kdaj prišli prav pri pisanju. V resnici sem zaposlen za nedoločen čas, še vedno.”