"Poljska ne bo popustila izsiljevanju in bo naredila vse, da ustavi zlo, ki ogroža Evropo," je o razmerah na meji oziroma poskusih prebežnikov pretežno z Bližnjega vzhoda, da iz Belorusije mimo uradnih mejnih prehodov vstopijo na Poljsko, v videoposnetku, ki ga poljska vlada promovira na spletni platformi Youtube, dejal poljski premier Mateusz Morawiecki. Poljska s preprečevanjem vstopa prebežnikov brani Evropo, ki je "ogrožena", pravi premier, ki razmere na meji označuje za vojne.

Od poletja je iz Belorusije na Poljsko vstopilo oziroma poskusilo vstopiti več tisoč prebežnikov, zaradi katerih je Poljska na meji postavila ograjo in tja napotila tisoče vojakov. Položaj se je v zadnjih dneh oziroma tednih nekoliko umiril, čeprav do poskusov prečkanja meje še prihaja. Vlada v Varšavi ugotavlja, da je Belorusija v Irak in Sirijo vrnila okoli 3000 ljudi, v Belorusiji pa naj bi bilo še vedno okoli 7000 prebežnikov. Zakaj ti ljudje v zimskih razmerah silijo čez mejo skozi gozdove, namesto da bi se odpravili na mejni prehod in tam bodisi vstopili bodisi zaprosili za azil?

Na to vprašanje je v pogovoru za MMC odgovoril Witold Klaus, pravnik iz civilnodružbene organizacije Združenje za pravno posredovanje, ki se ukvarja s področjem človekovih pravic in migracij in ki beguncem in migrantom na Poljskem nudi brezplačno pravno pomoč. Kot je pojasnil, so prebežniki na beloruski strani prepuščeni na milost in nemilost beloruskih sil. Tamkajšnje oblasti namreč za ljudi, ki želijo priti v EU, organizirajo celotno potovanje, naprej do Minska, nato pa tudi od Minska do meje, kamor jih prepeljejo s tovornjaki, avtobusi, taksiji. A tam se prebežniki ne morejo svobodno gibati. Beloruske sile jim tako preprečujejo dostop do mejnih prehodov s Poljsko in jih silijo v prečkanje meje mimo njih.

Beloruske sile prebežnike čez mejo silijo s palicami, pretepanjem, psi

Prebežnike odložijo na beloruski strani meje na območju med staro ograjo še iz sovjetskih časov, ki poteka vzdolž meje, a nekaj sto metrov stran, in novo ograjo na poljski strani meje z bodečo žico. Njihovo gibanje je torej zelo omejeno. Prebežniki se ne morejo sami odločiti, kje naj grejo čez mejo, beloruske sile pa jim tudi ne dovolijo vrnitve v Minsk.

"Pri tem beloruske sile prebežnike s fizično silo prisilijo, da prečkajo mejo, brcajo jih, pretepajo jih, tudi s palicami, uporabljajo pse, ki prebežnike grizejo. Te primere imamo dokumentirane, imamo tudi nekatere zdravstvene izvide pregledov, opravljenih na Poljskem, ki kažejo poškodbe, ki jih ljudem povzročajo beloruske sile", je dejal Klaus. Prebežniki poročajo tudi, da jim beloruski vojaki kradejo telefone, denar in dokumente.

Kaj čaka tiste prebežnike, ki jim uspe prečkati mejo? Klaus pravi, da v več kot 90 odstotkih primerov poljske sile ljudi, ki jih ujamejo v gozdovih, odpeljejo do meje in jih porinejo nazaj v Belorusijo. Če je prebežnik v slabem zdravstvenem stanju, ga oziroma jo sicer odpeljejo v bolnišnico, zelo hitro zatem pa vrnejo na mejo in porinejo čez. Pri tem je vseeno, iz katere države izvorno prihajajo prebežniki, pojasnjuje Klaus. Večina prebežnikov sicer prihaja iz Iraka, Sirije in Jemna, v vojnah razdejanih držav.

Prebežniki tako tudi po vstopu na Poljsko oziroma ozemlje EU-ja niso na varnem. "Nanje vpijejo, jih zmerjajo, da so smeti, in podobno," po besedah aktivistke poljske nevladne organizacije Ocalenie (Rešitev), ki se ukvarja s pomočjo beguncem in integracijo priseljencev, Anie Chmielewske o ravnanju poljskih sil pričajo ujeti prebežniki. Kot je dejala za MMC, iz pričevanj ljudi, s katerimi so bili v stiku, ali ki so jih srečali na terenu, ali v centrih za pridržanje prebežnikov na Poljskem, sicer ni razvidno, da so jih poljski vojaki ali pripadniki obmejne straže pretepali. Tudi Klaus je dejal, da nimajo trdnih dokazov, da so poljske sile zelo nasilne do prebežnikov, a poudarja, da njihovo siljenje nazaj čez mejo, t. i. pushback, ni mogoče brez nasilja. "Refoulement" oziroma prisilno vračanje ljudi, ki bi zaprosili za azil, čez mejo v državo, kjer jim grozi nevarnost, je sicer nezakonito po mednarodnem pravu in pravu EU-ja.

Bruselj izraža splošno zaskrbljenost in obenem podporo Varšavi

Na Evropsko komisijo smo naslovili vprašanje, kakšno je njeno stališče glede poljske prakse vračanja prebežnikov v Belorusijo, od koder prihajajo poročila o nasilju nad njimi, ne da bi vsem omogočili vložiti prošnjo za azil, in kako namerava glede tega ukrepati. "Komisija je vedno zaskrbljena glede poročil o 'pushbackih' in jemlje vse takšne incidente zelo resno," so zapisali v odgovoru. Dodali so, da morajo članice "v celoti in verodostojno preiskati vse navedbe" takšnih vračanj. Medtem ko se poljske oblasti hvalijo s številom prebežnikov, ki so jih prisilno vrnili v Belorusijo, komisija trdi, da morajo "članice zagotoviti učinkovit dostop do azilnega postopka in spoštovanje načela nevračanja", Varšavi pa kljub skrb vzbujajočim poročilom s terena o vračanju prebežnikov izraža podporo pri spopadanju s krizo na meji.

Prepoved vstopa za humanitarne delavce, "pranje možganov" za novinarje

Kaj vse doživljajo prebežniki na poljski strani meje, je sicer težko ugotoviti, saj je poljska vlada to območje za novinarje in humanitarne delavce zaprla. Kot je pojasnila Chmielewska, je velikost zaprtega območja odvisna od posameznega obmejnega okrožja. Če to sega od meje pet kilometrov v notranjost, toliko meri tudi zaprto območje. Vlada zaprtje utemeljuje z "nevarnostjo situacije", je dejala Chmielewska. "A mislim, da gre preprosto za to, da vlada ne želi, da se vidi, kaj tam počne." Tudi ljudje, ki na tem območju živijo, ne smejo snemati ali fotografirati. Vlada namreč želi nadzirati narativ glede dogajanja na meji, pojasnjuje.

Oblasti so na cestah, ki vodijo v mesta in vasi na zaprtem območju, postavile nadzorne točke, kjer preverjajo osebne dokumente in to, ali živiš oziroma delaš na tem območju. Če si tam brez dovoljenja, te lahko kaznujejo z denarno kaznijo ali aretirajo, je povedala Chmielewska. A tudi če novinarji dobijo dovoljenje za delo na zaprtem območju, so tam ves čas pod nadzorom oziroma imajo spremljavo. Ne morejo se svobodno in samostojno gibati in delati.

Klaus je pojasnil, da mora vsak novinar oziroma novinarka, preden se mu oziroma ji dovoli dostop na zaprto območje, opraviti posebno urjenje, ki ga sam označuje za "pranje možganov". Šele nato se novinarju dodeli dovoljenje, a še to za točno določena čas in območje. Ob tem se lahko pri delu novinarji vozijo le z vladnimi vozili in ne smejo uporabljati svojih. Naokrog jih vozijo v stalnem spremstvu obmejne straže. "Videti je bolj kot Potemkinova vas kot pa neodvisno poročanje medijev," je razmere za delo medijev opisal Klaus.

Tako Klaus kot Chmielewska sta zelo kritična do poročanja poljskih javnih medijev. Ti se po Klausovih besedah trudijo dogajanje prikazati še bolj lažno kot vlada, pri tem pa uporabljajo tudi povsem lažne posnetke. "Javna televizija je popolnoma podrejena vladi. Tam predvajajo 100-odstotno propagando. Kolikor lahko ocenim, je stanje še slabše kot v komunističnih časih," je dejal. Chmielewska meni podobno. Pravi, da javni mediji zgolj reproducirajo vladno retoriko o veliki nevarnosti, ki da jo povzročajo nezakoniti migranti, ki prihajajo na Poljsko posiljevat in podobno.

Ljudje kljub zaprtju območja pomagajo

Kljub temu številni ljudje prebežnikom pomagajo. Znotraj zaprtega območja to počnejo tamkajšnji prebivalci, saj so edini, ki lahko vanj vstopajo. Nekateri prebežnikom dovolijo tudi prespati pri njih. Zunaj zaprtega območja pa so tako nevladne organizacije kot običajni ljudje, ki prihajajo kot prostovoljci, ali pa kot posamezniki po gozdovih iščejo ljudi, ki potrebujejo pomoč.

Chmielewska je pojasnila, da gre za pomoč predvsem v obliki toplih oblačil, hrane, čaja, prenosnih polnilnih baterij za mobilne telefone. Zunaj zaprtega območja so dejavni tudi zdravstveni delavci, ki pomagajo kot prostovoljci. Ljudje iz drugih delov Poljske pomagajo finančno, pripravljajo hrano ali protestirajo za pravice prebežnikov, je dejala Chmielewska.

Pomoč pa je nujno potrebna, saj so razmere ob meji smrtonosne. Sogovornica je poudarila, da morajo ljudje prečkati močvirja in reke, da pridejo na Poljsko, v gozdovih tudi zmrznejo. Včasih ne jedo tudi po tri dni, nimajo vode. Po njenih besedah je do zdaj umrlo 19 prebežnikov. Umrli so zaradi zdravstvenih težav in podhladitve, kot pravi, pa je to posledica zaprtja območja in tega, da jim vojska in obmejna straža ne pomagata, ampak jih preganjata.

Kako do azila na Poljskem?

Čeprav je mednarodno pravo na strani prosilcev za azil, dejanske politike evropskih držav, tudi Poljske, niso. Poljske oblasti namreč ljudi, ki prečkajo mejo mimo mejnega prehoda, obtožijo nezakonitega vstopa v državo. Ko jih tako obsodijo, jim odredijo izgon, šele nato pa lahko prebežniki, še to le nekateri, zaprosijo za azil, postopek pojasnjuje Chmielewska. Zelo težko pa dobi azil nekdo, ki je bil obtožen nezakonitega vstopa v državo.

Mednarodno pravo sicer določa, da lahko prosilci za azil tudi na tak način vstopijo v državo. To je do nedavnega dovoljevala tudi poljska zakonodaja, ki pa so jo pred kakšnim mesecem spremenili. Po novem zakonodaja dovoljuje pregon ljudi, ki na tak način vstopijo iz Belorusije, nazaj čez mejo, tudi če na terenu nakažejo, da želijo zaprositi za azil.

Chmielewska dodaja, da jim pri tem ni jasno, kakšna so merila, po katerih se oblasti na terenu odločajo, katere prebežnike peljejo v center za njihovo pridržanje, katere pa porinejo čez mejo nazaj v gozdove. Težava je v tem, da lahko vsak obmejni stražar, ki ujame prebežnika, sam odloča o tem, zato je vse odvisno od razpoloženja stražarja v danem trenutku, ne pa od pravnih postopkov, pravi aktivistka.

Klaus iz Združenja za pravno posredovanje je povedal, da je v centrih za pridržanje prebežnikov, ki jih je na Poljskem sedem, okoli 1500 ljudi. Nekateri so tam od zgodnje pomladi, drugi šele od nedavnega. Dokler oblasti obmejnega območja niso zaprle, so bili na terenu mediji in nekateri poslanci, ki so bili priče temu, da so prebežniki zaprosili za azil, zato vlada ni mogla trditi, da tega niso storili, razliko med takratnimi in zdajšnjimi možnostmi za vložitev prošnje pojasnjuje Klaus.

Dodal je, da je na Poljskem azil zelo težko dobiti, če nisi Belorus ali eden od Afganistancev, ki jih je na Poljsko prepeljala poljska vlada. Preostali prosilci za azil imajo veliko težjo pot do mednarodne zaščite. Chmielewska je pojasnila, da postopek odobritve azila traja najmanj šest mesecev, zato do zdaj še niso videli, da je kdo od prebežnikov, ki so vstopili iz Belorusije, azil tudi dobil.

Komisija zagovarja zaostrovanje položaja prosilcev za azil

Evropska komisija, ki je s Poljsko sicer v konfliktu zaradi vprašanja vladavine prava, medtem zagovarja dodatno zaostrovanje položaja prosilcev za azil v tej državi. Bruselj je namreč v začetku meseca predlagal spremembe azilnega postopka v državah, ki mejijo na Belorusijo. Spremembe naj bi veljale pol leta.

Komisija predlaga, da bi imele Poljska, Latvija in Litva na voljo več časa za registracijo prošenj za azil, štiri tedne namesto maksimalno deset dni, kot naj bi veljalo zdaj, Bruselj pa bi dovolil tudi hitrejše izgone. Ob tem komisija predlaga tudi, da bi bili prebežniki v taboriščih ob meji lahko zaprti do 16 tednov, kjer bi čakali med daljšo obravnavo prošnje za azil. Po zdaj veljavnih pravilih EU-ja bi sicer moral biti cel postopek, vključno s pritožbami, končan v štirih tednih. "Mi smo družina. In ko je eden od nas napaden, ga bomo drugi podprli," je o predlogu komisije dejal njen podpredsednik Margaritis Schinas.

V Evropski komisiji so za MMC sporočili, da je omenjeni predlog "del odziva EU-ja na izjemno situacijo, ki jo je ustvaril Lukašenkov režim na zunanjih mejah EU-ja". Kljub opozorilom s terena, da Poljska veliki večini prebežnikov sploh ne omogoči, da zaprosijo za azil, saj jih predtem vrne v Belorusijo, komisija vztraja, da so temeljne pravice, kot so pravica do prošnje za azil, nevračanje, pravica do zatočišča, pravne pomoči, poštenega postopka in varstva za mladoletnike brez spremstva, tudi v skladu s predlaganimi spremembami "nedotaknjene".

Tudi predlagane zaostritve Poljske niso zadovoljile. "Komisija je sprejela ravno nasprotno rešitev od tiste, ki smo jo mi predlagali," je dejal poljski veleposlanik v EU-ju Andrzej Sados. "Predlagali smo, da bi moral biti odziv na hibridni napad možnost suspendiranja azilnih postopkov, ne pa njihovo podaljšanje," je dejal.

"Odločitev Evropske komisije me je razočarala in šokirala. Da bi komisija želela zmanjšati zaščito človekovih pravic, je nekaj, česar nikakor ne morem razumeti. Ne morem sprejeti tega, da je to predlagala, še posebej po vseh njenih izjavah o tem, kako podpirajo človekove pravice in vladavino prava ter da bi morale evropska družba in vse evropske vlade braniti temeljne človekove pravice, ki so določene v Evropski konvenciji o človekovih pravicah," je v odzivu na predlog komisije dejal Klaus.

Tudi Chmielewska odločitvi komisije nasprotuje. "Jezna sem na ljudi v Evropski komisiji, ki so močno podpirali poljsko vlado, čeprav se z njo na številnih področjih ne strinjajo." Poudarila je, da Bruselj in Varšava soglašata ravno v tem, da prebežnikom ne smejo dovoliti, da pridejo na ozemlje EU-ja.

Rešitev? Sprejeti ljudi in jim omogočiti zaprositi za azil.

Oba sogovornika vidita rešitev krize na meji v tem, da prebežnike na urejen način sprejmejo na Poljsko in nato presodijo, kateri izmed njih so upravičeni do azila. "Če bi odprli mejo in izpeljali ustrezne postopke, bodisi dodelili azil ali ljudi vrnili, bi problem verjetno rešili v nekaj tednih. Na beloruski strani namreč ne čaka zelo veliko ljudi. Zato bi bilo preprosto organizirati njihovo prečkanje meje in izpeljati postopke. Pri tem bi lahko pomagal EU s svojimi agencijami in sredstvi. Takšna rešitev bi bila zakonita, humanitarna, človeška in bi krizo hitro končala," je dejal Klaus.

Zaveda se, da obstaja možnost, da bi prebežniki še naprej prihajali po tej poti, zato bi "morali odpiranje meje spremljati dodatni ukrepi, tako EU-ja kot poljske vlade". Klaus omenja diplomatske pogovore z državami izvora, z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom, sankcije zoper beloruskega predsednika Aleksandra Lukašenka in letalske družbe, ki prebežnike prevažajo v Minsk. "Ne gre samo za odpiranje meje, to bi moral biti le del širšega svežnja ukrepov celotnega EU-ja. In če to pomeni, da bi mesečno mejo prečkalo nekaj sto ljudi, to po mojem mnenju ne bi bil nikakršen problem. Številni izmed teh ljudi si resnično zaslužijo zaščito. Prihajajo namreč iz držav, ki niso varne."

A pri tem, dodaja Klaus, ne smemo pozabiti, da je poljska vlada na volitvah zmagala ravno s protipriseljensko retoriko. Nasprotovanje prebežnikom je tako sestavni del njenih politik, ki so tudi zelo nacionalistične in konservativne in se prepletajo s ksenofobijo, rasizmom, islamofobijo, pravi. Chmielewska spominja, da nekateri politiki, tudi iz vrst vladajoče stranke, poudarjajo, da so prebežniki muslimani in da bi to, da bi jih spustili v državo, predstavljalo grožnjo za poljsko krščansko družbo. "Zlo" je izraz, ki ga je poljski premier uporabil za opis razmer na meji oziroma poskuse prebežnikov, da tudi ob tveganju lastnega življenja pridejo v EU.