Skoraj 49 milijonov francoskih volivcev ima danes čas za razmislek pred drugim krogom predčasnih parlamentarnih volitev. Raziskave kažejo, da bo na nedeljskih volitvah največ podpore dobila skrajno desna stranka Nacionalni zbor, ki je slavila že na junijskih evropskih volitvah, a bo po zadnjih raziskavah javnega mnenja glasov premalo za absolutno večino v rokah Nacionalnega zbora.

Več o političnem dogajanju v Franciji, o vzrokih za naraščanje podpore skrajni desnici, "enigmi", imenovani Jordan Bardella in tudi o tem, kakšna kohabitacija bi lahko krojila francosko politično krajino v prihodnjih letih, pa v pogovoru z novinarko TV Slovenija in poznavalko francoskega političnega dogajanja Manico J. Ambrožič.

Skrajno desna stranka Nacionalni zbor ima po vseh anketah udobno prednost, a njihova zmaga ni nastala čez noč. Se glavni vzroki za tako visoko podporo skrajni desnici v Franciji kaj razlikujejo od vzrokov v drugih evropskih državah?

Udobna prednost Nacionalnega zbora je zelo pričakovan volilni izid prvega kroga volitev, ki ga je suvereno napovedal že izid nedavnih evropskih volitev v Franciji. V trenutku, ko se je na volilni večer 9. junija francoski predsednik Macron s precej mračnim obrazom pojavil pred kamerami in napovedal predčasne parlamentarne volitve, je bilo jasno, kaj čaka francosko in seveda tudi evropsko politiko.

Francoski politični prostor se že nekaj časa radikalizira in to seveda ni novica tega poletja. Pred dvema letoma so francoski volivci izvolili nov parlament in v drugem krogu je Emmanuel Macron na predsedniških volitvah premagal Marine Le Pen. V prvem krogu volitev je bil tesno za Le Pen Jean-Luc Melenchon, ki je še danes prvi obraz leve koalicije. Moji sogovorniki iz Francije so pred dvema letoma vsi po vrsti izražali skrb zaradi političnih ekstremov, ki da se krepijo, in politične sredine, ki se izgublja. Preprosto povedano, francoski volivci so v zadnjih letih pod Emmanuelom Macronom, ki je kot francoski predsednik prvič prisegel maja 2017, začeli obračati hrbet politični sredini in tradicionalnim strankam. Na parlamentarnih volitvah pred dvema letoma so se ustvarili trije politični bloki, ki tudi zdaj krojijo podobo francoske politične krajine: Macronovo sredinsko zavezništvo, levo zavezništvo, ki se ob tokratnih volitvah imenuje Nova ljudska fronta, in skrajno desni Nacionalni zbor Marine Le Pen. In če je bil pred volitvami 2017 "na pohodu" s svojo stranko En marche Macron, je zdaj na pohodu Marine Le Pen. Skrajne opcije v Franciji pridobivajo, centristi izgubljajo in to je realnost teh volitev – in to je realnost tudi naslednjih predsedniških volitev, ki naj bi se zgodile leta 2027, ko se bo predvidoma končal drugi mandat Emmanuela Macrona.

Rekla bi, da so razlogi za plimo glasov za stranke desnega populizma povsod po Evropi podobni: padec življenjskega standarda, obljube o zaostritvi pravil za priseljevanje in v kontekstu Evropske unije, strah pred premočno roko Bruslja. Zdaj je zaradi volitev v ospredju Francija, a ni osamljena. Alternativa za Nemčijo je bilo na evropskih volitvah druga, pred vladajočo stranko nemškega kanclerja Olafa Scholza, na Nizozemskem je ta teden prisegla vlada z najmočnejšo skrajno desno Stranko za svobodo Geerta Wildersa. Glas desnega evropskega populizma se je na nedavnih evropskih volitvah samo še okrepil in moč Nacionalnega zbora je le eno poglavje te širše evropske zgodbe.

Katere skupine najuspešneje nagovarja Nacionalni zbor?

Danes za Nacionalni zbor v Franciji volijo tudi ljudje, ki so v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja volili socialiste in predsednika Françoisa Mitterranda. Volivci izpostavljajo visoke cene energentov, nepremičnin in najemnin, drago hrano, naraščanje kriminala in nevarne ulice, skrbi jih priseljevanje. To so vse teme, ki jih s preprostimi slogani nagovarjajo populisti. V najmočnejši skupini volivcev francoskega Nacionalnega zbora so po raziskavah javnega mnenja moški, stari med 50 in 59 let. Razočarani, neslišani in jezni.

Druga pomembna skupina volivcev Nacionalnega zbora so tudi mladi Francozi: 33 odstotkov mladih od 18 do 24 leta in 32 odstotkov volivcev od 25 do 34 leta je letos volilo za politiko Marine Le Pen, ki jo predstavlja mladi obraz Jordana Bardellaja. A res je, da ima še več volivcev v teh dveh starostnih skupinah koalicija levih strank Nova ljudska fronta.

V zadnjih dneh smo priča množičnim umikom tretjeuvrščenih kandidatov v prvem krogu volitev, da bi tako otežili delo Nacionalnemu zboru. To je neka specifika Francije. So mnogi kandidati to storili s stisnjenimi zobmi, kako iskreno je sodelovanje levega bloka NFP in Macronovega sredinskega Skupaj?

Te glasove s stisnjenimi zobmi je Francija že doživela: leta 2002 se je v prvem krogu predsedniških volitev na volilnih lističih pojavilo 16 kandidatov. Stranke levega političnega pola in zelene stranke so razdrobile glasove na levi in socialist Lionel Jospin je ostal pred vrati drugega kroga – in to le sedem let po tem, ko je v drugem krogu predsedniških volitev leta 1995 prejel nekaj več kot 47 odstotkov glasov. Leta 2002 je bila v drugem krogu predsedniških volitev v Franciji že skrajna desnica z Jean-Marie Le Penom in levi volivci so nato v drugem krogu s stisnjenimi zobmi volili za Chiraca, ki je Le Pena premagal z dobrimi 82 odstotki glasov.

A dogajanje leta 2002 je bilo pomembna napoved francoskega političnega dogajanja zadnjih let. V zadnjem tednu pred drugim krogom letošnjih predčasnih volitev se je več kot 200 kandidatov umaknilo s tretjega mesta na glasovalnih lističih, kar pomeni manj drobljenja glasov, a veliko vprašanje je, ali bodo volivci Macronove koalicije v nedeljo odšli na volišča in oddali glas za kandidata leve koalicije. In seveda obratno. Kako bodo volili Republikanci, ki so se glede tega vprašanja razdelili na dva pola? Vprašanje je tudi, kako motivirani so volivci Nacionalnega zbora. Le Pen je zadnji dan kampanje svoje volivce spodbujala predvsem k temu, da morajo na volišča.

V primeru absolutne zmage Nacionalnega zbora bi po napovedih premier postal 28-letni Jordan Bardella, ki velja za "čudežnega dečka" evropske skrajne desnice. Za kakšnega politika gre, kakšne poteze bi lahko vlekel? Nedavno je dejal, da bo v primeru, da postane premier, prva stvar odhod v Bruselj, kjer bo skušal za Francijo izpogajati izjemo od evropskih pravil za določanje cen energije.

Visoke cene energentov so bile pomembna tema te predvolilne kampanje in obljube glede energetike in politike priseljevanja so atraktivne teme za pridobivanje volilnih glasov. Bardella obljublja občutno znižanje cen električne energije in to francoski volivci radi slišijo. Med pomembnimi in všečnimi obljubami Nacionalnega zbora je tudi omilitev Macronove pokojninske reforme, ki je v Franciji v prvi polovici lanskega leta sprožila množične proteste.

Na BBC-ju so 28-letnega Jordana Bardellaja opisali kot enigmo. Je preprosto mlad politik, ki bo izvajal politiko svoje izkušene in spretne politične mentorice Marine Le Pen. Prihaja iz družine migrantov, v visoko francosko politiko se je zavihtel iz revnega pariškega predmestja v departmaju Seine Saint Denis, in pravi, da ga je politično oblikovala prav izkušnja bede pozabljenih francoskih predmestij. V skrajno desno stranko je vstopil pri 17, če bo premier, bo francosko vlado vodil nekdo, ki je dosledno vse svoje profesionalne izkušnje pridobil v stranki Marine Le Pen. Ima torej izkušnjo pozabljenih predmestij in stranke Marine Le Pen. Bardella je politična neznanka za vse, a s svežim, mladim obrazom spretno nagovarja volivce. In to je tisto, kar je Le Pen potrebovala, ko ga je pred dvema letoma postavila na čelo stranke, pred tem je bil nekaj mesecev vršilec dolžnosti predsednika stranke. Morda je Le Pen z mladim Bardellajem tvegala, a kot kažeta izida nedavnih evropskih volitev in prvega kroga parlamentarnih volitev – tveganje se je Marine Le Pen izplačalo.

Zadnje javnomnenjske ankete napovedujejo, da bi utegnil Nacionalni zbor zbrati med 190 in 220 sedežev v nacionalni skupščini, kar ne bi bilo dovolj za absolutno večino. Katere drugačne koalicije se v tem primeru lahko oblikujejo – tako z Nacionalnim zborom kot brez njega?

Zadnje raziskave javnega mnenja so kar enotne pri teh napovedih – skupna in zdi se, dokaj učinkovita akcija strank, ki so se umaknile s tretjega mesta glasovnic, je znižala napovedi za Nacionalni zbor – zdaj jim kaže največ do 240 sedežev, kar je premalo za absolutno zmago in vladanje, ki zahteva 289 sedežev. Nekaj več kot 200 kandidatov se je tako umaknilo iz bitke za mesto v nacionalni skupščini; med njimi sta denimo tudi dve ministrici v francoski vladi. Veliko vprašanje je, kaj bodo storili Republikanci, ki so se glede tega vprašanja, torej umika svojih kandidatov, razklali. Nekateri kandidati Republikancev so se umaknili, konservativni del stranke napoveduje sodelovanje s skrajno desnico. Precej je ugibanj o vladi brez Nacionalnega zbora, a nekaj je oditi na volišče in glasovati za stranko, ki ti ni blizu, ker želiš glasovati proti skrajni desnici, nekaj drugega pa je vladati s koalicijo zelo različnih političnih barv in interesov.

Če bi Macron Bardellaju podelil mandat za sestavo vlade, bi sledilo obdobje t. i. kohabitacije med predsednikom in premierjem iz nasprotnih političnih taborov. Kaj bi to pomenilo za moč predsednika Macrona do konca njegovega mandata leta 2027 tako doma kot v tujini? Katera področja bi bila v rokah predsednika in katera v rokah premierja?

Predvsem bi kohabitacija pomenila obdobje politične nestabilnosti in Macronova moč na evropskem političnem parketu bo oslabljena. Med drugim tudi Francijo čaka sestavljanje nove evropske komisije in Macron je že napovedal, da podpira dosedanjega komisarja Thierryja Bretona. Le Pen meni, da mora biti imenovanje komisarja v rokah premierja in o tem se je javno izrekel tudi Bardella. Vsekakor skupna plovba Macrona in Nacionalnega zbora ne bo "spokojna reka", na kar opozarjajo tudi francoski analitiki.

Zadnja izkušnja francoske kohabitacije je bila med letoma 1997 in 2002, a to je že daleč, ko sta bila politični jezik in parket še pološčena. Politična realnost tretjega desetletja 21. stoletja je popolnoma drugačna, Le Pen pa že poudarja, da ima denarnico v rokah predsednik vlade. A težko verjamem, da bo Macron pripravljen izpustiti iz rok zunanjo politiko. Leta 2027 bo ob koncu mandata takrat šele 49 -letni Macron premlad za umik iz politike, glede na njegovo angažiranost na evropskem političnem polu ga verjetno zanima predvsem mednarodna, tudi evropska politika.

Kako ocenjujete potezo Macrona, ki je na večer evropskih volitev presenetljivo sklical predčasne volitve? Kot kaže zdaj, se mu taktika, s katero je skušal prestrašiti volivce pred skrajno desnico, ni obrestovala. V zadnjih dveh tednih ga praktično tudi ni bilo videti v javnosti. Je torej precenil podporo in priljubljenost med sodržavljani?

Ne, mislim, da je Macron kot nekdanji investicijski bančnik preprosto tvegal in skrajni desnici dal priložnost, da se izmeri še pred predsedniškimi volitvami leta 2027. Vsi vemo, da je v politiki enostavno obljubljati, nekaj drugega pa obljube uresničevati. Ali vemo, kaj bi tri leta skrajne desnice v vladi pomenilo za razpoloženje francoskih volivcev leta 2027, ko bo v igri glavni položaj, položaj predsednika Francije, ki ima seveda izjemno moč tudi v Evropi? Francoski volivci so razočarani, nezadovoljni in obračajo se k ekstremom. Po treh letih morebitne kohabitacije, kdo ve, kdo jih bo nagovarjal in nad kom bodo morda razočarani.