Elizabeta, ki je februarja praznovala 70 let, odkar je pri svojih 25 letih na prestolu nasledila svojega očeta, se je zadnje mesece le redko pojavljala v javnosti, večino časa pa preživela bodisi na gradu Windsor bodisi na gradu Balmoral na Škotskem, kjer je popoldne "mirno" umrla, obkrožena z najbližjimi.

Kako pa je potekalo njeno življenje? Princesa Elizabeta se je rodila v deževni noči, 21. aprila 1926, na domu svojega dedka po materini strani, earla Strathmorskega, s pomočjo carskega reza in rahlo nedonošena. Bila je prvi otrok takratnega britanskega princa Alberta, vojvode Yorškega, in njegove žene Elizabeth, ki sta se poročila tri leta pred tem.

Štiri leta pozneje je Lilibet, kot so jo klicali, dobila mlajšo sestro Margaret Rose. Obe dekleti sta odraščali kot tipični aristokratski mladenki: v varnem zavetju družinskih palač in posestev, tako na Škotskem, od koder je izhajala njuna mati, kot v Angliji. Prva leta je bilo njuno izobraževanje omejeno na osnove, ki so jih v tistih časih poznala dekleta iz aristokratskih družin: pisanje, nekaj računanja, igranje glasbil ipd., za kar je skrbela guvernanta Marion Crawford, ki sta jo ljubkovalno klicali Crawfie. Sama strastna ljubiteljica knjig je predvsem starejši že od malih nog vcepila ljubezen do literature, kar ji je, kot je razkrila desetletja pozneje, v poznejših letih "prišlo še kako prav", saj se je "naučila, kako brati hitro".

Ko je bilo Elizabeti (slabih) 10 let, je družino – in državo – najprej pretresla smrt takratnega kralja Jurija V., ki je Združeno kraljestvo (vključno s čezmorskimi in drugimi kolonializiranimi ozemlji) in Indijo kot kralj in cesar vodil 26 let. Tako kot pozneje njegova vnukinja je tudi Jurij na prestol sedel bolj po naključju – po smrti svojega starejšega brata le nekaj tednov po zaroki leta 1910.

Ko je Jurij umrl, je Elizabeta postala druga v vrsti za prestol, za svojim očetom, a glede na to, da njen stric Edvard, novi kralj, še ni bil ravno v letih, se je pričakovalo, da se bo kmalu poročil in poskrbel za nadaljevanje linije. A Edvard je imel drugačne načrte: že tako mu ni bilo ravno do tega, da bi se posvečal tegobam vladanja, raje je užival življenje in se sproščal v ženski družbi, nato pa se je še zaljubil – in to v dvakrat ločeno Američanko Wallis Simpson. Starši so bili ogorčeni, Wallis menda niso hoteli niti spoznati.

Sorodna novica Kraljica Elizabeta II.: umirjena avtoriteta sedi na prestolu že sedem turbulentnih desetletij

Po smrti očeta je bil Edvard prepričan, da ima zdaj prosto pot do zakona z Wallis, a se je zavedal, da zamisli vlada pod vodstvom takratnega premierja Stanleyja Baldwina ne bo naklonjena, zato je predlagal, da bi na prestol sedel sam, Wallis pa bi po poroki dobila neki nižji aristokratski naziv. A so člani vladnega kabineta in premierji čezmorskih ozemelj, vključno s Kanado, Avstralijo in Južno Afriko, predlog odločno zavrnili. Tudi sicer so imeli pomisleke o primernosti Edvarda za upravljanje imperija, zato so ga postavili pred dejstvo: na voljo je imel tri možnosti – da bi se odpovedal poroki s Simpson, da se odpove prestolu ali pa da se kljub nasprotovanju vlade poroči, kar bi sprožilo ustavno krizo.

Edvard je po manj kot letu "vladanja", še pred uradnim kronanjem, 10. decembra 1936, v prisotnosti svojih treh mlajših bratov, Alberta, Henryja in Georgea, podpisal abdikacijsko izjavo, s čimer je pravico do prestola prenesel na svojega leto in pol mlajšega brata Bertieja. Čeprav je bil Albert precej resnejši od svojega starejšega brata, takrat že poročen in z dvema hčerkama, je bil na nov položaj povsem nepripravljen. Bil je namreč sramežljiv in zadržan, k čemur je pripomoglo tudi njegovo jecljanje. Poleg tega pa v nasprotju z Edvardom nikoli ni bil vzgajan za kralja, nihče ga ni poučeval o politiki, kot je sam priznal, do bratove abdikacije "ni niti videl kakšnega državnega dokumenta".

A se je nove vloge lotil z vso resnostjo, obenem pa poskrbel, da se njegovi hčerki ne bi nikoli znašli v podobnem položaju. Predvsem starejša, Elizabeta, je bila tako postavljena pred dejstvo, da se mora čim prej naučiti vsega mogočega o delovanju sveta, o zgodovini, geografiji, o političnih vedah, jezikov, skratka, vsega, kar bi ji lahko nekoč koristilo pri vladanju. Čeprav je bila uradno zgolj "domnevna prestolonaslednica", in ne "zakonita", saj je vladajoča politika upala, da se bo novoustoličenima kralju in kraljici vendarle rodil še kakšen otrok (in to sin, seveda), pa sta zakonca vedela, da bi bila nosečnost za kraljico Elizabeth po dveh porodih s carskim rezom preveč tvegana, zato jima je bilo jasno, da bo Bertieja oz. kralja Jurija VI., kot si je izbral naziv, na prestolu nekoč nasledila prav Elizabeta.

Najprej jo je o aktualnih političnih in gospodarskih razmerah s pomočjo medijev, predvsem časopisov in radia BBC, poučevala guvernanta, pozneje pa je njen glavni učitelj postal prorektor kolidža Eton sir Henry Marten. Za versko vzgojo je poleg canterburyjskega škofa skrbela tudi njena mati, Elizabeth, ki je bila globoko verna, kar je prenesla tudi na starejšo hčer, ki je do smrti verjela, da ji je milost vladanja naklonil Bog, zato se ji ni mogla ali smela odpovedati.

Obenem je – ironično – prava mala garda varušk in služabnikov obe princesi vzgajala precej špartansko: čeprav je bilo hrane tudi pozneje, med vojno, zanje dovolj, so dobivale le majhne obroke, varčevati so morale z elektriko, s pisemskim papirjem, shraniti vsak košček sukanca ali odpadel gumb ipd. Še desetletja pozneje je Elizabeta po prejemu vsakega darila skrbno zložila ovojni papir in ga shranila, navajajo njeni biografi, da njene navade, ki jo je ohranila vse do starosti – da poje "toliko kot kakšen ptiček" – niti ne omenjamo.

Že pred vojno je mala Elizabeta spoznala šarmantnega in čednega Filipa, pozneje mornariškega častnika, in se vanj zaljubila. On ji na začetku ni namenjal kaj dosti pozornosti, saj je bil že skoraj odrasel, ona pa le dekletce. A pozneje, ko se je med vojno vračal v domovino in čas na pobudo svojega strica, lorda Dickieja Mountbattna, preživljal tudi s kraljevo družino na škotskem gradu Balmoral, je živahno, izobraženo in lepo princeso vendarle opazil. Po koncu vojne sta skupaj preživela vedno več časa, čeprav predvsem njena mati romanci ni bila naklonjena, saj si je za hčer želela kakega premožnejšega – in predvsem bolj "angleškega" – aristokrata, ne pa potomca izgnanega grškega kralja s sumljivimi povezavami z nacisti (njegove štiri sestre so se vse poročile s pripadniki nemške aristokracije) in kar malo preveč čednega videza.

Poleti 1946 je Filip Elizabeto zaprosil za roko in princesa je, ne da bi se posvetovala s starši – kar je bilo v tistih časih za mladenko aristokratskega rodu še vedno neobičajno –, privolila. Pozneje so se njeni biografi strinjali, da je takrat prvič Elizabeta jasno pokazala, da se bo volji politikov, staršev in ljudstva uklanjala v marsičem, a ko bo šlo za njene osebne izbire, za stvari, ki so ji res pomembne, bo trmasto vztrajala, dokler ne bo dosegla cilja.

Njenemu očetu je bilo to kmalu jasno in je brez kakšnih večjih zadržkov privolil v poroko, a le, če zaroka ostane skrivnost do Lilibetinega 21. rojstnega dne. Poleti 1947 sta nato oznanila zaroko in se le nekaj mesecev pozneje poročila, kralj pa je svojemu zetu podaril naziv vojvode Edinburškega, ki ga je ta nosil do smrti aprila lani.

Leto po poroki, 14. novembra 1948, se je mlademu paru rodil prvorojenec Charles, dve leti pozneje pa še Anne. Elizabeta in Filip sta si dom ustvarila v tradicionalnem domovanju prestolonaslednikov, v palači Clarence House, obenem pa zaradi Filipove mornariške kariere veliko časa preživela zunaj Anglije, predvsem na (takrat še britanski koloniji) Malti, medtem ko so otroka vzgajale varuške in njuna babica Elizabeth v Londonu. Leta 1951 je Jurijevo zdravje, ki že vse od vojne ni bilo najboljše (leta 1949 so mu zaradi pljučnega raka odstranili levo pljučno krilo), začelo vse bolj pešati, Elizabeta je bila tako prisiljena očeta zastopati na številnih potovanjih po svetu.

Na začetku leta 1952 sta se s Filipom odpravila na nekajtedensko turnejo v Avstralijo in na Novo Zelandijo, še predtem pa sta se za nekaj dni ustavila v Keniji. 6. februarja 1952, ko sta se ravno vrnila z obiska nacionalnega parka v svojo kočo, je prišel klic iz Londona: kralj Jurij VI. je po prijetnem dnevu, polnem lova na zajce, ki ga je preživel na posestvu Sandringham, v družbi žene in hčerke Margaret povečerjal, se odpravil v posteljo in za vedno zaspal. Pozneje so ugotovili, da je umrl zaradi krvnega strdka v srcu.

Klic je sprejel Filipov tajnik, ki je novico najprej zaupal vojvodi, ta pa je vztrajal, da novi kraljici sam pove za smrt očeta. Komaj 25-letna Elizabeta je po prvem šoku prisegla kot nova kraljica, si izbrala ime ("Elizabeta, seveda") in se takoj začela pripravljati na pot domov. Njena izbira imena – predtem je ime Elizabeta nosila zgolj slovita Tudorka – je sicer na začetku izzvala nekaj nelagodja predvsem na Škotskem, kjer iz znanih razlogov prve Elizabete niso imeli v dobrem spominu. Med eno in drugo Elizabeto je bilo sicer nemalo vzporednic: obe sta na prestol sedli pri 25 letih, obe sta kraljici postali po spletu naključij in obe sta v desetletjih vladanja za vedno zaznamovali britansko zgodovino.

Čeprav je kraljica s polnimi pooblastili (in dolžnostmi) postala že na dan očetove smrti, so jo uradno kronali šele dobro leto pozneje, junija 1953 na veličastnem obredu v Westminstrski opatiji, ki so ga prvič v zgodovini prenašali prek televizijskih zaslonov in ki se ga je udeležilo več kot 8000 pomembnežev – od svetovnih in verskih voditeljev do pripadnikov aristokracije in številnih znanih obrazov. V povorki, ki se je vila do opatije, je sodelovalo več kot deset tisoč ljudi z vseh koncev (takrat še) imperija, kraljica pa se je na kronanje peljala v sedem metrov dolgi (in izjemno neudobni) kočiji iz 18. stoletja, ki jo je vleklo osem konjev.

Kraljica je za kronanje nosila belo svileno obleko, pošito z biseri ter zlatimi in srebrnimi nitmi, ki že sama po sebi ni bila ravno lahka. A po kronanju so ji nadeli še slovesna oblačila, težka kar 16 kilogramov, ji na glavo nadeli dober kilogram težko krono sv. Edvarda iz čistega zlata in posuto s 444 dragimi in poldragimi kamni ter ji v roke predali še žezlo. Za drobno mlado žensko (v višino je merila le 163 centimetrov) je bila 20-kilogramska oprava že sama po sebi precejšen preizkus, a kot je pozneje namignila, je takrat tudi fizično začutila težo, ki jo bo vse življenje nosila na svojih ramenih.

Samo kronanje je bilo za kraljico pomembno simbolno dejanje, v njeni biografiji piše Sally Bedell Smith, saj je do konca verjela, da ji je bila z maziljenjem od Boga zaupana naloga, da služi svojemu ljudstvu. Tudi zato kljub starosti in vse bolj krhkemu zdravju zanjo abdikacija ni bila možnost. "Prejela je posvečenje in s tem postala kraljica. To je najslovesnejša stvar, ki se ji je zgodila v življenju," je Bedell Smith navajala besede kraljičinega prijatelja in kanonika Johna Andrewa.

Preživela 15 premierjev

Prva leta po kronanju so minila v znamenju privajanja kraljice na novi položaj, pri čemer ji je ob strani stal njen prvi premier, Winston Churchill, ki jo je vpeljal v politiko, obenem pa z njo delil strast do konjev oz. konjskih dirk, o čemer naj bi menda strastno razpravljala večino avdienc. V času Elizabetinega vladanja se je sicer na položajih ministrskih predsednikov in predsednic po državah Commonwealtha zamenjalo več kot 170 politikov, samo v Združenem kraljestvu 15 (pri čemer je eden, Harold Wilson, premier postal dvakrat). Kot omenjeno, je bil prvi Churchill, zadnja pa Liz Truss, ki se je na Downing Street 10 preselila pred dnevi.

Čeprav se kraljica načeloma ne vpleta v parlamentarno politiko in se je redno srečevala z vsemi premierji na slovitih tedenskih avdiencah (izjema je bil le Johnson, saj je njegov mandat sovpadel s pandemijo covida-19), je bilo že iz srečanj, stikov in občasnih govoric iz palače ali z Downing Streeta mogoče razbrati, v kakšnih odnosih je bila s takratnim vodjo vlade. Najbolj napet je bil menda njen odnos s slovito "železno lady" Margaret Thatcher, ki je imela svoje poglede na monarhijo in vlogo kraljice v politiki, znano pa je tudi njeno zagovarjanje trde roke, ko gre za socialno politiko. Čeprav sta bili obe ženski v takrat še pretežno moškem svetu in čeprav sta bili istih let, se med njima ni nikoli oblikovalo kakšno večje zavezništvo, kaj šele prijateljstvo. To gre pripisovati tako njunim zelo različnim ozadjem (kraljica se je rodila v kraljevo rodbino in odraščala v sicer omejujočem okolju za zidovi palače, a brez kakšnega strožjega nadzora, medtem ko je bila Thatcher hčerka metodističnega pridigarja, ki je zagovarjal trdo delo in strogost), pa tudi napetim političnim in gospodarskim razmeram, ki so takrat vladale na Otoku.

Najbolj pa so njuna nasprotujoča si stališča na dan prišla ob krizi v Južni Afriki leta 1986, ko je skušala mednarodna skupnost pritisniti na takratno manjšinsko belsko vlado, naj odpravi apartheid. Kraljica, ki se je trudila, da bi Južna Afrika ostala pomemben člen Commonwealtha, je bila na strani mednarodne skupnosti, ki je zagovarjala uvedbo sankcij proti tej državi, medtem ko je bila Thatcher proti. V precej ponesrečenem poskusu vplivanja na javno mnenje je iz palače "ušlo" cel kup govoric o njunih nesoglasjih, več virov blizu kraljici pa je za britanske časnike anonimno (a očitno usklajeno) zatrjevalo, da je Elizabeta nezadovoljna zaradi premierkine neobčutljivosti za položaj temnopoltih. Izbruhnil je precejšen škandal, saj bi lahko tovrstno izražanje monarhovih mnenj pomenilo ustavno krizo, a se je na koncu prah polegel, Elizabeta pa ji je pozneje (menda v opravičilo) celo podelila znak za zasluge.

Prav po številu kraljičinih odlikovanj poznavalci "merijo" njen odnos do posameznih premierjev. Po teh interpretacijah naj bi imela (po Churchillu) najraje Tonyja Blaira, ki je bil med drugim "sprejet" v najožji kraljičin krog – podelila mu je namreč odlikovanje reda podvezice, ki je najbolj ekskluziven in edini, o katerem odloča sama, in ne na predlog vlade.

Zakon s Filipom ni bil brez padcev

Prva leta vladanja je Elizabetino življenje zaznamovala tudi manjša kriza v zakonu, ki se je po mnenju njenih biografov začela kmalu po očetovi smrti. Princ Filip je namreč ob spodbudi svojega ambicioznega strica Dickieja Mountbattna želel, da bi njegovi otroci nosili priimek Mountbatten, a britanski politični vrh temu ni bil naklonjen, ostro pa sta zamisli nasprotovali tudi obe nekdanji kraljici, Elizabetina mati in babica Mary. Filip je bil menda besen, ker je bil "edini človek v kraljestvu, ki mu ni dovoljeno dati svojim otrokom priimka". Takrat so se pojavile tudi govorice o Filipovih skokih čez plot, ki pa jih ni nikdar nihče zares potrdil – niti domnevne ljubice ne.

Konec 50. let sta Filip in Elizabeta prebrodila zakonsko krizo, k čemur pa je menda malo pripomogel tudi kompromis, ki ga je predlagala kraljica: vsi njuni potomci z izjemo neposrednih dedičev krone bodo nosili priimek Mountbatten-Windsor, rodbina pa se bo še naprej imenovala Windsor. Ko se je leta 1960, torej 12 let po prvorojencu, rodil Andrew (ime je kraljica izbrala po Filipovem očetu), je bila najhujša zakonska preizkušnja že za njima, še štiri leta pozneje pa se je družini pridružil najmlajši, Edward, o komer številni kraljičini biografi trdijo, da je dejansko plod ljubezni, in ne dolžnosti, kot je to veljalo za prvo trojico.

Elizabeti, simbolu britanske stabilnosti, umirjenosti in neopredeljenosti do večine političnih, gospodarskih in drugih aktualnih tem, pa so bližnji s svojimi aferami, celo škandali povzročili nemalo sivih las. Najprej se je togosti monarhije uprla njena sestra Margaret, ki se je pri 20 letih zaljubila v 38-letnega dolgoletnega uslužbenca dvora, poročnika Petra Townsenda. Težava? Bil je poročen (oziroma sredi odmevne ločitve) in precej starejši od nje. Ko na koncu kraljica poroke ni dovolila, se je Margaret začela upirati, ponočevati in popivati. Njeno pestro življenje se je nadaljevalo s poroko s fotografom nearistokratskega rodu Antonyjem Armstrongom Jonesom, v zakonu sta se jima rodila dva otroka, David in Sarah. Po 18 burnih letih zakona sta se ločila leta 1978, a takrat se je pozornost javnosti že usmerila na mladega prestolonaslednika Charlesa in princeso Anne. Margaret je imela zaradi verižnega kajenja in nezmernega uživanja alkohola vedno več zdravstvenih težav, prestala je več možganskih kapi, prebolela hudo pljučnico … Umrla je februarja 2002, stara 71 let.

V vmesnem obdobju je kraljici največ težav povzročal najstarejši sin, Charles. Sramežljivi, nesamozavestni, telesno bolj šibak mladenič je v zgodnjih letih bolj nerviral športnega Filipa, ki je veliko dal na mantro "zdrav duh v zdravem telesu", ki pa nikakor ni bil moto, s katerim bi se lahko Valižanski princ poistovetil. Mama Elizabeta se je že od njegovega otroštva bolj kot sinu posvečala državniškim zadevam in potovanjem po svetu, zato nista imela veliko skupnega. Do zgodnjih 70. let, ko se je Charles zaljubil v Camillo Shand, se tako nista resneje sporekla. A z izbiro "povsem neprimerne" Camille se je to spremenilo. Po nekaterih trditvah naj bi se v spletkarjenje, kako preprečiti zvezo, vpletla tako rekoč vsa ožja kraljeva družina (dogajanje je pred kratkim po nekaterih ocenah precej natančno orisala tudi serija Krona). Zveza Camille in Charlesa se je končala, ko je on odšel na čezmorsko turnejo, ona pa se je nato na hitro poročila z Andrewem Parkerjem Bowlesom, s katerim sta bila par že prej (in ki je bil nekaj časa v zvezi s Charlesovo sestro Anne).

Vsakdo v kraljevi družini naj bi medtem imel svojo favoritko za bodočo kraljico. Filipov stric Dickie Mountbatten (tudi velik Charlesov zaupnik) mu je omenjal svojo vnukinjo Amando Knatchbull, kraljica mati pa si je želela, da bi se Charles poročil s katero od "Spencerjevih deklet", vnukinj njene dobre prijateljice lady Fermoy. Ali je to vodilo Charlesa v zvezo s Sarah Spencer, starejšo od dveh hčera grofa Spencerja, ni znano. A prav ob obisku Sarahinega doma je spoznal mlajšo, Diano, ki ji je bilo takrat komaj 16 let in ki se je v prestolonaslednika na vrat na nos zaljubila.

Charlesu se je najprej zdela premlada zanj, a ko je leta 1979 v bombardiranju IRE umrl Dickie in ga je Diana tolažila, jo je začel gledati v drugačni luči. Znova sta se srečala poleti 1980 na neki hišni zabavi v Sussexu in nato začela skupaj preživljati vedno več časa. Po kratkem obdobju dvorjenja, ki je kaj hitro prišlo na ušesa sedmi sili, ki je Diano zato začela neusmiljeno zasledovati, je po mizi udaril Filip in sinu v pismu "svetoval", naj dekle vendarle zaprosi, sicer ji bo uničil ugled. Februarja 1981 je takrat 31-letni Charles vendarle popustil in komaj 19-letno Diano zaprosil za roko, poročila sta se julija istega leta, že naslednje leto pa britansko javnost osrečila s prvorojencem Williamom. Dve leti pozneje se je mladi družini pridružil še "rezervni dedič" Harry.

Čeprav se je zdelo, da je s Charlesovo poroko in rojstvom sinov prihodnost monarhije zagotovljena, so se kmalu začele kazati razpoke v idilični fasadi, ki jo je v javnosti kazala kraljeva družina. Po številnih pretresih in škandalih, ki so sledili najprej govoricam o razhodu sanjskega para, pozneje pa še razkritim telefonskim pogovorom med Charlesom in Camillo, se je idilična javna podoba zakonskega para Charles-Diana sesula v prah. Olje na ogenj je prilila še knjiga biografa Andrewa Mortona z naslovom Diana, ki je razkrila številne pikantne podrobnosti iz zveze in kraljevo družino opisala kot hladno in zadržano. Ob vsesplošni medijski in politični gonji, ki sta bili posledici razpadajočega zakona, je Elizabeta ločitvi nasprotovala še iz enega drugega razloga: skrbelo jo je namreč, da bi lahko ločitev zamajala temelje monarhije, tako kot se je zgodilo leta 1936 ob abdikaciji njenega strica, piše Sally Bedell Smith, pri čemer poudarja, da se kraljica sama v dogajanje ni nikoli vmešala sama, je pa (menda samoiniciativno) spore skušal večkrat zgladiti Filip, tudi z dolgimi, moledujočimi pismi sinu in snahi.

Sorodna novica 25 let od smrti princese Diane: njena podoba ostaja oboževana, sinova se ji poklanjata vsak po svoje

Šele po predvajanju intervjuja do tedaj povsem neznanega Martina Bashirja z Diano (za katerega se je pred kratkim izkazalo, da ga je Bashir izsilil s prevaro) v ugledni BBC-jevi oddaji Panorama je postalo jasno, da se ločitvi ne da več izogniti. Nanjo sta se tako Charles kot Diana, ki je medtem tudi sama iskala srečo v drugih moških objemih, sicer skrivoma pripravljala že od božiča 1992, v letih 1995 in 1996 so potekali intenzivni pogovori o preživnini, sedežu obeh in predvsem o nazivu, ki ga bo Diana imela po ločitvi. Prav pri tej točki je bilo največ razprav: Diana naj bi se najprej strinjala, da ostane brez naziva "njeno kraljevo visočanstvo", sočasno pa v javnosti širila govorice, da so jo v to prisilili. Na koncu je obveljal kompromis: Diana bo lahko še naprej uporabljala naziv Valižanska princesa, naziv njeno kraljevo visočanstvo pa le ob uradnih dogodkih – čemur se je pozneje povsem odpovedala, saj je medtem v javnosti dobila veliko lepše zveneči vzdevek: kraljica ljudskih src.

Na splošno je bila prva polovica 90. let za kraljico in monarhijo velika preizkušnja, kar je priznala tudi sama, ko je leto 1992 v svojem nagovoru ob 40-letnici vladanja opisala kot annus horribilis ali leto groze. Poleg zakona Charlesa in Diane je namreč začela razpadati tudi zveza med Elizabetinim tretjerojenim otrokom, Andrewem, in Sarah Ferguson (Fergie). Po rojstvu obeh hčerk, Beatrice in Eugenie, sta namreč začela skakati vsak čez svoj plot. A v primerjavi z Diano je bila Fergie precej manj diskretna, pa tudi sicer v javnosti zaradi svoje glasnosti in neuglajenosti precej manj priljubljena. Tabloidi so jo imeli v zobeh tako rekoč od poroke: zaradi neobrzdanega zapravljanja, zaradi preveč rdečih las, zaradi glasnega smeha, neprimerne obleke itd. Ločitev je bila kljub vsemu precej hitrejša in manj odmevna od ločitve valižanskega princa: zakona je bila uradno konec že 10 let po sklenitvi.

Novembra leta 1992 se je zgodila še ena nesreča: v tistem času so namreč obnavljali srednjeveški grad Windsor. Ker so delavci pustili enega izmed žarometov preblizu zavesam, so se te vnele. Zagorelo je devet velikih salonov, ognjeni zublji so uničili dva stolpa. Umetnin in drugih dragocenosti zaradi obnove tam sicer ni bilo, a kljub vsemu je bila škoda ogromna. Sanacija je bila ocenjena na od 20 do 40 milijonov funtov, plačali naj bi jo – tako kot obnovo, ki je potekala – iz državnega proračuna. Britanska javnost (ki jo je podpihovalo nekaj izbranih tabloidov) se je temu glasno uprla. Zaradi že siceršnje nepriljubljenosti kraljeve družine pa so na plodna tla naleteli tudi (že prej prisotni, a precej manj opazni) pozivi, naj Elizabeta in njeni potomci vendarle začnejo plačevati nepremičninske in druge davke.

Kraljeva palača je popustila presenetljivo hitro. Odločili so, da bo obnovo plačala Elizabeta sama, Charles in kraljica pa bosta z letom 1993 začela plačevati davek na dohodek od svojih zasebnih posestev – okoli milijon funtov letno. A denar ni končal v splošnem javnem proračunu, ampak so sredstva namenjena plačevanju t. i. apanaže za delovanje posameznih uradov in delo članov kraljeve družine, vključno s stroški obiskov doma in v tujini.

Edina svetla točka kraljičinega grozljivega leta je bilo to, da je njena edina hči, Anne, po propadlem zakonu z Markom Phillipsom našla srečo z viceadmiralom Timothyjem Laurenceom – poročila sta se na Škotskem, v bližini gradu Balmoral decembra 1992, ob prisotnosti le najbližjih. Anne je tako postala druga britanska princesa, ki se je poročila dvakrat – pred njo je to dosegla le vnukinja kraljice Viktorije, princesa Victoria Melita Saxe-Coburg in Gotha, ki se je po ločitvi in ob poroki z ruskim nadvojvodo Kirilom spreobrnila v pravoslavno vero.

Poroka Anne in Timothyja je minila brez kakšne posebne pozornosti javnosti, par sta bila že od leta 1989 (pri čemer je ločitev od Phillipsa postala uradna šele leta 1992), Škotska cerkev pa ne gleda tako strogo na zakon oz. ga ne dojema kot zakrament, zato javnost do njune zveze ni imela kakšnih večjih pomislekov.

Po drugi strani pa sta bila Charles in Diana ves čas v središču pozornosti tudi po ločitvi. Ravno ko se je začel medijski pomp okoli ljubezenskega trikotnika Diana-Charles-Camilla polegati, pa se je zgodila tragedija: 31. avgusta 1997 je princesa ljudskih src umrla v prometni nesreči, številni pa so (ob paparacih, ki so jo zasledovali, in rumenih medijih nasploh) prst uperjali prav v kraljevo družino, s Charlesom in Elizabeto na čelu.

Na prelomu tisočletja so kraljico začele pestiti druge skrbi: njena mati je bila vse bolj bolehna. Januarja 1998, pri 97 letih, si je zlomila kolk, a je uspešno okrevala in še naprej opravljala kraljevske dolžnosti. Sočasno je pešalo tudi zdravje kraljičine sestre Margaret, ki so bile predvsem posledica nezdravega življenjskega sloga. Februarja 1998 je doživela blažjo kap, že predtem so ji morali odstraniti del pljuč. Leta 2001 je prestala še več kapi, bila je skoraj negibna in slepa. Tudi kraljici materi je zdravje vse bolj šepalo, v zimi 2001/2002 je zbolela za vnetjem dihal. 71-letni Margaret se je zdravje hudo poslabšalo že januarja, umrla je 9. februarja. Le slaba dva meseca pozneje ji je sledila še 101 leto stara kraljica mati, kar je bil za Elizabeto, ki je malo predtem izgubila tudi svojega dolgoletnega tajnika Martina Charterisa, velik udarec. Obe so pokopali v kapeli svetega Jurija, ob možu oz. očetu Juriju VI.

Ob odraščanju mlajše generacije članov kraljeve družine se je pozornost javnosti na začetku novega tisočletja usmerila nanje, predvsem na Dianina fanta, Williama in Harryja. Charles se je medtem vendarle lahko poročil s svojo dolgoletno ljubeznijo Camillo, ki je dobila naziv vojvodinje Cornwallske.

William se je že med študijem zaljubil v Kate Middleton, ki je izhajala iz premožne, a neplemiške družine. Čeprav tudi njuna zveza ni bila brez vzponov in padcev – tudi njima je medijska pozornost povzročala nemalo preglavic –, sta se načrtovanja prihodnosti lotila skrbno in premišljeno. William je poskrbel, da je Kate že pred uradno razglasitvijo zaroke imela vso mogočo oporo znotraj kraljeve družine, poučevali so jo o vsem, od najmanjših protokolarnih nians do zakonskih aktov, Kate sama pa je kaj hitro našla tudi svojo nišo: t. i. modno diplomacijo. Ko je par novembra 2010 oznanil zaroko in za pomlad 2011 napovedal poroko, sta že živela skupaj, Kate pa je prestala zahtevno večletno "urjenje" za bodočo kraljico.

Sledilo je novo zlato obdobje monarhije, ki je trajalo kakšno desetletje in v katerem je bilo vse v znamenju mlajše generacije: ob vsesplošni britanski evforiji sta se bodoča kralj in kraljica William in Catherine poročila, leto in pol pozneje oznanila nosečnost, dobri dve leti po poroki dobila prvorojenca Georgea, pozneje pa še Charlotte in Louisa. Zdelo se je, da je britanska monarhija neuničljiva institucija, Elizabeta, ki je vajeti vse bolj predajala potomcem, pa njen večni simbol.

A v zadnjem obdobju so se znova pojavile težave. Ko se je leta 2016 Harry zaljubil v Američanko (ločeno, temnopolto, za povrh pa še igralko) Meghan Markle, tabloidi do nje niso bili prizanesljivi. Stvar je šla tako daleč, da je bil urad princa Charlesa – še preden sta Harry in Meghan sploh uradno potrdila zvezo – prisiljen izdati sporočilo za javnost, v katerem je medije opozoril pred pretiranimi posegi v zasebnost njegovega sina in izbranke ter jih pozval, naj nehajo napadati Meghan.

Še vedno pod vtisom dogodkov izpred dveh desetletij se je sedma sila malo potegnila nazaj, a Meghan in Harry vseeno nista imela ravno veliko miru. Novembra 2017, po dobrem letu zveze, sta zaljubljenca oznanila zaroko, poroka vojvode in vojvodinje Susseških je bila maja 2018 v Windsorju. Del javnosti je bil navdušen nad mlado generacijo kraljevih članov, William, Kate, Harry in Meghan so poimenovali "Čudoviti štirje", a v ozadju je ves čas tlelo nezaupanje, pomešano z rasizmom, ki britanski (visoki) družbi gotovo ni bil neznan.

Sorodna novica Leto, ko sta Harry in Meghan obrnila hrbet kraljici in šla na svoje

Razprtije med Susseškima, mediji, kraljevo palačo in Cambriškima so se v času Meghanine prve nosečnosti in rojstva sina Archieja (pozneje je rodila še Lilibet) stopnjevali do te mere, da sta si Meghan in Harry vzela "dopust" in prvi božič s sinom preživela v Severni Ameriki namesto pri kraljici na gradu Balmoral, kot je bila večdesetletna tradicija. Po vrnitvi sta kraljico in z njo celotno družino postavila pred dejstvo: kraljevih dolžnosti ne želita več opravljati, saj ju vse omejitve, ki se jih morata pri tem držati, preveč utesnjujejo. Poleg tega pa sta imela več pomislekov tudi o dolžnostih, predvsem tistih, povezanih s sedmo silo, s katero sta si bila neprestano v laseh že od prvih dni zveze.

Januarja 2019 sta nato – ne da bi o tem prej obvestila kraljico, Charlesa ali katerega drugega člana družine – svojo odločitev predstavila tudi javnosti. V njej je završalo. Škandalozno je bilo namreč že to, da zakonca nista upoštevala kraljice, da sta opustila svoje dolžnosti, še bolj besni pa so bili Britanci zato, ker si je Američanka (krivdo so seveda pripisovali Meghan, na Harryjevo vlogo pa priročno pozabili) drznila vtihotapiti v kraljevo družino – in ji nato obrniti hrbet.

Po prvem šoku in izdelani časovnici odhoda (Meghan in Harry sta iz "službe" uradno izstopila s 1. marcem 2020) bi se prah okoli njunega umika verjetno kmalu polegel, če ne bi Susseška sočasno napovedala še vojne medijem in s tem neposredno kljubovala motu, ki se ga je kraljica držala tako rekoč vse življenje: Ne glede na to, kaj pišejo, molči. Razen če je res nujno, očitkov, zapisov, poročanj ne komentiraj in tako ne prilivaj olja na ogenj. V ozadju je bila verjetno tudi želja po dodatnem zaslužku (Harry je z izstopom sicer ostal brez svoje apanaže, nima pa ravno praznih žepov), ki je gotovo večji, če obstaja zanimanje javnosti zanju.

Ker je sočasno udarila covidna pandemija, se kraljica dogajanju okoli svojih vnukov ni mogla toliko posvečati, skrbeti je morala tako za svoje kot za moževo zdravje, saj sta oba že krepko zakorakala v 10. desetletje življenja in bila tako še bolj izpostavljena tveganju za covid-19. Poleg tega pa jo je v času, ko je vladal strah pred neznanim virusom, ko so se zapirali meje in javno življenje, ko so starejši umirali, mlajši pa se skrivali za zidovi, njeno ljudstvo še bolj potrebovalo kot sicer. V tem času je Britancem namenila enega svojih redkih priložnostnih govorov – v bistvu je bil šele njen tretji tak, ki ni spremljal bodisi božiča bodisi katere izmed častitljivih obletnic, ki jih je bilo v njenem življenju nešteto – in jih v njem v slogu moralne avtoritete, za kakršno jo Britanci imajo, opomnila na prioritete, jih pomirila in pozvala k enotnosti.

Zadnja leta so ji prinesla nemalo življenjskih preizkušenj, ki so, kot je dejala nemalokrat v preteklosti, prekletstvo dolgega življenja – drug za drugim so jo zapuščali najbližji, pešalo ji je zdravje, v življenju je lahko počela vse manj stvari, ki so ji prej prinašale radosti: od jezdenja do vožnje avtomobila, od dolgih sprehodov do lova s svojimi psi. A najhujši udarec je bila bolezen in na koncu smrt njenega Filipa, moža, ki jih je stal ob stran kar 73 let in s katerim sta premagala nešteto vzponov in padcev, tako osebnih kot družbenih.

Sorodna novica Britanska kraljeva družina žaluje, umrl je princ Filip

Čeprav se je po Filipovem pogrebu aprila lani na videz pobrala, so bile posledice velikega čustvenega udarca opazne na njenem vse krhkejšem telesu, na vse redkejših pojavljanjih v javnosti, začela je uporabljati palico, s čimer je tudi javno pokazala svojo šibkost, zaradi bolezni je bila prisiljena izpustiti vse več javnih dogodkov, tudi številne dogodke, ki se jih je redno udeleževala skorajda od rojstva.

Junija, med petdnevnim praznovanjem 70 let na prestolu oz. t. i. platinastega jubileja, je bila prisiljena udeležbo na dogodkih odpovedati oz. skrajšati čas udeležbe. Večino časa je preživela na gradu Windsor, kar ji je omogočalo zasebnost, ki ji je Buckinghamska palača gotovo ne bi mogla nuditi. Od julija je "poletni oddih" preživljala na gradu Balmoral na Škotskem, kar je bilo sicer običajno, a navadno se je ob večjih političnih dogodkih – kot je nedavna menjava na položaju ministrskega predsednika gotovo bila – vrnila v London. Tokrat pa je že to, da sta morala tako Boris Johnson, ki se je s položaja poslovil, kot Liz Truss, ki ga je nasledila, pripotovati k njej, na Škotsko, pomemben znak, da se njeno življenje izteka.

Operacija London Bridge: pripravljena že desetletja, a vsako leto posodobljena

Kakšnih večjih priprav na njeno smrt ni bilo potrebnih. Že desetletja je bil namreč spisan protokol pod kodnim imenom Operacija London Bridge (oz. London Bridge is Down), ki je predvideval natančne korake ravnanja, obveščanja po njeni smrti. Vsakih nekaj let so protokol popravili, kjer je bilo treba (nazadnje lani), ga uskladili z razvojem sodobne tehnologije – ravno zadnja izdaja protokola je tako prvič natančno opredelila postopek obveščanja javnosti na družbenih omrežjih, vključno z zatemnitvijo profilov na družbenih omrežjih in spletne strani – in z njim seznanili takrat aktualnega ministrskega predsednika oz. predsednico.

Sočasno s protokolom London Bridge se je zagnal tudi postopek, poimenovan Spring Tide (Spomladanska plima), ki določa ravnanja, povezana z ustoličenjem Karla III.

Protokol natančno navaja tudi postopke in ravnanja v naslednjih 10 dneh do pogreba (vključno s transportom posmrtnih ostankov) in pogrebne slovesnosti. Dan pogreba je razglašen za nacionalni dan žalovanja.