Od tistega poletja 1995 Fazila živi za prihodnost. Obnovila je hišo, hčerka je doštudirala. Vnuki prihajajo na vrt nekoč živahne družinske hiše po sadje. "Rada se pogovarjam, rada imam posel, ljubim življenje. Tudi zato prodajam cvetje, ker me spominja na življenje." Ima neverjetno moč, kljub veliki osebni tragediji je zmožna realnega pogleda na sedanjost in se optimistično zazreti v prihodnost.

Žal je zgodovina bolj boleča. Fazila Efendić je bila pred več kot 60 leti rojena v Srebrenici, poročila se je v bližnje Potočare. Delala je kot trgovka in imela dva otroka: "Rodila sem sina in hčerko. Sina Fejza so ubili, ko ni imel še niti 20 let. V genocidu je izginil tudi mož. Ostala sem sama s hčerko. Takrat je bila stara 15 let. Odšli sva v svet in se bojevali za obstanek. Glavni cilj mi je bil, da hčerka konča šolanje. Doštudirala je, se poročila, danes imam tri vnuke."

Mladih let se spominja z nostalgijo, niti slučajno si ni mislila, da bi lahko prišlo do vojne. "Vsaka mladost je lepa, ko govorim o svoji, se lahko samo nasmehnem. Družba je bila zdrava, živeli smo brez nacionalizma, nismo se delili na vaše in naše. Danes si težko predstavljam, da bi živeli tako sproščeno. Ko sem bila v srednji šoli, sploh nisem vedela, da obstajajo različne vere. Zavedala sem se, da sem muslimanka, ampak se s tem nisem obremenjevala. Nihče me ni zaradi tega gledal postrani, med seboj smo se družili čisto normalno. Tudi v Srebrenici so bili številni mešani zakoni. Imela sem prijateljico pravoslavko - Srbkinjo, s katero sva si pravzaprav še danes dobri. Veliko sva se družili, najini družini sta se spoštovali."

Zametki nestrpnosti
Fazila je prve znake nestrpnosti začela opažati v poznih osemdesetih letih prejšnjega stoletja, pravzaprav se je čudno vzdušje začelo kmalu po Titovi smrti. "Potem je v Srbiji prišel na oblast Slobodan Milošević, začel je poveličevati Srbe in omalovaževati vse druge narodnosti. En nacionalizem rodi drugega."

Če bi vedela, kaj se bo zgodilo, bi z otroki zbežala v Nemčijo, kaj v Nemčijo, v Avstralijo ali Ameriko, pripoveduje, medtem ko obiskovalci vstopajo v spominski park v Potočarih. "Koliko granat je padlo blizu mene, samo srečna moram biti, da sem živa. Tri leta so se menjavali letni časi, vojna pa je kar trajala. Bilo je grozno, bili smo brez vode in hrane. Niso nam želeli dostaviti humanitarne pomoči, raje so nas zafrkavali, tako so nam nekoč poslali veliko količino kvasa-kaj ti bo kvas, če nimaš pšenice, naj iz peska spečemo kruh?!"

"Vsem smo verjeli, vsi so nas izdali"
V letih 1991-1992 se je v zraku čutilo, da se bo nekaj zgodilo, a Fazila si ni mislila, da lahko pride do takšne tragedije. "Nisem verjela, da je naokrog toliko norcev in primitivizma. In za vrhunec so semkaj poslali Nizozemce, ki so želeli samo zaščititi sebe, normalno, da so potegnili s Srbi. Verjeli smo jim, da nas bodo zaščitili, sprehajali so se s puškami po Srebrenici. Verjeli smo Natu, vsem smo verjeli. A niso nas zaščitili. Verjameš lahko le toliko, kolikor si sam sposoben in kolikor imaš orožja. Sicer si mrtev."

Fazila podrobno opiše dogajanje julija 1995: "Kaotično je bilo. Panika. Otroci so jokali, moški in fantje so odšli čez hribe v smrt. Ranjenci. Rojevanja. Umiranja. Nihče nikomur ne pomaga. Čakajo se le krogle v čelo."

Domačo hišo so zapustili v torek, 11. julija 1995, popoldne ob dveh. Na pragu se je poslovila oda sina in moža: "Ko sem stopila na glavno ulico in videla, koliko je moških, sem se vrnila k sinu in mu rekla, da naj gre raje z mano, da ga bom že nekako zaščitila. Ni želel, rekel je, nisem ženska. Odšli so proti Tuzli, a kmalu naleteli na barikade. Vse so pobili."

V tovarni smrti
S hčerko sta dva dni ostali v nekdanji tovarni akumulatorjev v Srebrenici, kjer je bilo taborišče in tudi štab Združenih narodov: "Na malem prostoru, morda na dobrem kvadratnem metru smo bili po dva, trije ljudje, tu smo morali jesti, ni bilo stranišč."

Fazila z današnje moderne perspektive zanimivo pomisli, da bi bilo vsaj malo drugače, če bi se dogajanje posnelo. "Tam ni bilo nikogar, niti bojazljivih novinarjev, da bi posneli, kaj se v resnici dogaja. Snemali so sami Srbi, a to le tisto, kar je njim ustrezalo, to pa je potem gledal ves svet. Seveda niso posneli svojih zločinov, želeli so se narediti heroje, kako pomagajo nedolžnemu narodu."

Po nekaj dneh so ženske in otroke naložili na tovornjake in jih med kamenjanjem evakuirali proti Tuzli. Fazila je skupaj s hčerko nato sedem let živela v izgnanstvu, predvsem v Tuzli in Sarajevu, vmes je delala tudi v Nemčiji, leta 2002 pa se je med prvimi odločila vrniti v družinsko hišo v Potočarih.

Pred devetimi leti je tako odprla minitrgovino nasproti spominskega parka v Potočarih: "Kaj dosti se ne obremenjujem s tem, da živim v Republiki srbski. Meni je pomembno, da sta tukaj moja hiša in moja zemlja. Sem muslimanka in želim tukaj živeti in delati. Toda malo ljudi razmišlja tako, večina jih je raje živi daleč stran v svojem miru."

V Potočarih je pokopanih več kot šest tisoč žrtev genocida, veliko jih še vedno niso našli. Fazila vseskozi zre v strašno podobo - bele spomenike na velikem travniku, tam sta tudi spomenika njenima možu in sinu. Našli so ju šele po 18 letih, pokopala ju je julija 2013: "Od mojega Fejza je ostalo le nekaj kosti."

(Ne)strpnost
Težko je seveda po takšni usodi pričakovati, da bi bila Fazila absolutno strpna do nekdanjih srbskih sosedov. Čutiti je, da si ne želi pretirano njihove družbe, a hkrati pove, da se s tem ne obremenjuje - različnost narodov in religij je v Srebrenici vedno obstajala, in prav je, da je tako tudi po vsem, kar se je zgodilo, čeprav …

"S srbskimi znanci bolj ali manj izmenjujemo klasične fraze o počutju in vremenu. Ne želim odpirati težkih tem, če že, govorimo o vsakdanjih zadevah, nikakor pa se ne dotikamo preteklosti. Tudi oni so navadni ljudje, niso krivi, mnogi so prav tako morali zapustiti domove, imajo svoje družinske tragedije …"

Fazila gre brez težav tudi danes na kavo z mladostnimi prijateljicami in nekdanjimi sodelavkami srbske narodnosti: "Takšna sem po naravi, nikogar ne sovražim. Seveda sem jezna na tiste, ki so mi ubili otroka in moža, a na navadne ljudi ne morem biti jezna. Rada imam ljudi, rada imam posel, rada imam življenje. Moja hčerka je imela 12 let, ko se je začela vojna. Želim ji nekaj vrniti, zato sem najbolj vesela, ko me obiščejo vnuki. Boli me noga in imam preveč sladkorja v krvi, toda tudi to je življenje. Z delom se zamotim in ne razmišljam toliko o svoji usodi. Veste, ko enkrat izgubiš sina …"

Nepopravljiva optimistka, srebreniška mati Fazila Efendić verjame, da se bo čez 20 let v Srebrenici živelo lepše in bolje. In da bo njen najstarejši vnuk, ki rad za konce tedna prihaja iz Sarajeva, nadaljeval njen posel.

Angela Merkel, Angelina Jolie, Vladimir Putin
Lani marca se je tudi Fazila srečala s slavno igralko Angelino Jolie, ki je posnela film o ljubezni med muslimanko in Srbom v času vojne v Bosni in Hercegovini. Obiskala je tudi Srebrenico in se pogovarjala z materami ubitih v genocidu. "Lepa je Angelina, ampak kaj imamo od nje tukaj v Srebrenici?!"

Negativno so jo presenetili številni plakati s podobo ruskega predsednika Vladimirja Putina, ki so jih uradno neznanci pred dnevi nalepili po Srebrenici in pripisali Republika srbska. Nepotrebne politične provokacije, odmahne z roko. Seveda gre za nekakšno merjenje moči pred obletnico in zapletih ob sprejemanju resolucije Varnostnega sveta ZN o genocidu v Srebrenici, pa tudi za "sporočilo" pred današnjim obiskom Angele Merkel.

Fazila Efendić se veseli visokega obiska iz Nemčije in morda nekoliko utopično verjame, da bo potem šlo le še navzgor: "Angela Merkel ima neko posebno energijo, vanjo verjamem in jo imam rada. Vesela sem, da se je odločila priti v Srebrenico. Skorajda 99-odstotno sem prepričana, da bo Merklova Bosno in Hercegovina obrnila na bolje."