Cariko je štiri leta živela vklenjena v staji s kozami, kjer je jedla, spala in opravljala potrebe. Zakaj? Ker je imela psihosocialno motnjo. Ker njeni starši niso vedeli, kako z njo ravnati, so jo zaprli. Tako jim je bilo najlažje. Tamkajšnji zdravstveni dom jim ni mogel nuditi ustrezne pomoči zanjo, sami pa niso imeli dovolj denarja, da bi ji priskrbeli ustrezno oskrbo v provincialni bolnišnici.

"Moje življenje je bilo zelo žalostno. V staji sem lahko le ležala. Še sedeti nisem mogla. Bilo je zelo umazano - kozji iztrebki so bili povsod," je Cariko povedala Kriti Sharma, ki se v humanitarni organizaciji Human Right Watch (HRW) ukvarja s področjem pravic duševno in telesno prizadetih. Ko je Cariko le prejela ustrezna zdravila in oskrbo v instituciji, se je njeno stanje občutno izboljšalo. Celo toliko, da se je vključila v "normalno" družbeno življenje in se začela ukvarjati s prodajo pokač iz fermentirane soje. Še vedno živi v strahu, da bi jo starši zaprli nazaj v stajo s kozami.

Akcija Prelomimo verige
Organizacija HRW je pred dnevi izdala 74 strani dolgo poročilo Življenje v peklu: zlorabe ljudi s psihosocialnimi motnjami v Indoneziji (Living in Hell: Abuses against People with Psychosocial Disabilities in Indonesia), v katerem so osvetlili grozljive življenjske pogoje ljudi s psihosocialnimi težavami in motnjami v Indoneziji. Vlado v Džakarti so pozvali, naj dokončno prepove vklenitev ljudi s tovrstnimi motnjami in jim zagotovi ustrezno zdravstveno oskrbo. Na spletu so izvedli akcijo Prelomimo verige #BreakTheChains, ki jo je podprlo tisoč ljudi, več kot 3.000 pa je bilo pozivov indonezijski vladi na Twitterju.

Kot kaže, je bil pritisk organizacije zadosten vsaj v toliko, da se je indonezijski minister za zdravstvo Nila Moeloek sešel s predstavniki HRW-ja in jim obljubil, da bodo po 9.500 družbenih zdravstvenih centrih puskesmas (to so večje ali manjše bolnišnice, zdravstveni domovi ali mesta) po vsej državi zagotovili ustrezna zdravila. Osnutek novega zakona je že pripravljen, še vedno pa ga ne izvajajo. HRW je vlado pozval, naj sprejme amandma k zakonu o duševnih boleznih iz leta 2014, da bi ljudje s psihosocialnimi težavami in motnjami dobili enake pravice kot preostali državljani Indonezije. Pozvali so jih tudi k sprejetju zakona o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih, ki bi bil v skladu s konvencijo Združenih narodov o pravicah telesno in duševno prizadetih, ki jo je Indonezija ratificirala leta 2011.

Izvajanje pasunga
V Indoneziji je več kot 57.000 ljudi s psihosocialnimi motnjami (depresija, shizofrenija, avtizem, demenca, anksioznost), najmanj enkrat v življenju pa so bili vklenjenih v majhnem prostoru. T. i. pasung je v državi načelno prepovedan od leta 1977, "kljub temu pa ga svojci, vrači in osebje v institucijah izvajajo zaradi neozaveščenosti, splošno razširjenega vraževerja in predvsem neustreznih javnih servisov," pravi Kriti Sharma. Čeprav je vladno osebje začelo dejavneje posredovati tudi na tem področju, je največja ovira v tem, da je indonezijska vlada "tako decentralizirana, da je implementacija sprememb na lokalni ravni zelo počasna".

Pretresljive izpovedi
V državi z 250 milijoni prebivalcev imajo od 600 do 800 psihiatrov, "eden za od 300.000 do 400.000 ljudi", ter 48 psihiatričnih bolnišnic, od tega jih je več kot polovica v štirih provincah, čeprav je v državi 34 provinc.

Neki oče je Kriti Sharmi, ki je sicer obiskala 18 psihiatričnih bolnišnic, oskrbovalnih centrov in zasebnih institucij ter intervjuvala 150 ljudi - pretežno po otokih Java in Sumatra, povedal, da je svojo hčer zaprl v sobo, saj je uničevala poljščine sosedov. Ker se je naveličal plačevati odškodnino in ker se hčerkino stanje tudi po posredovanju tradicionalnega zdravilca ni izboljšalo, jo je zaprl v sobo v hiši.

Ko je poskušala s kamnom razbiti tla in pobegniti iz sobe, sta ji starša zavezala roke na hrbet. "V sobi je gola jedla, spala in izločala 15 let, preden sta jo izpustila ven," je zapisala Kriti Sharmi v poročilu HRW-ja. Ker ni več mogla uporabljati svojih rok, se je morala z glavo upogniti na tla, da je sploh lahko jedla. "Noge so ji odpovedale. Po tleh se je plazila in vlekla. Zdaj je izpuščena," je pripovedovala Kriti Sharma.

"V Indoneziji pogosto menijo, da so psihosocialne motnje posledica greha ali uroka, da so te ljudi obsedli zli duhovi ali hudič. Starši se najprej po pomoč zatečejo k tradicionalnim zdravilcem za to "supernaravno" težavo. Če to ne reši težave, bodo svoje bližnje zaprli ali jih vklenili. V številnih primerih te osebe niso zagrešile nobenega zločina," pojasni Kriti Sharma.

Nevzdržne razmere tudi v institucijah
Po poročanju HRW-ja naj ne bi bilo nič bolje v institucijah, kjer so ljudje s tovrstnimi duševnimi motnjami lahko zaprti tudi po več let brez soglasja in kjer "jih čaka psihično in spolno nasilje, neprostovoljna zdravljenja, med katerimi je terapija z elektrošoki, osamitev, prepovedi in prisilna kontracepcija", je zapisano v poročilo HRW-ja, ki je nastalo na osnovi pogovora z 72 ljudmi s psihosocialnimi motnjami, desetimi družinskimi člani, negovalci, zdravstvenimi skrbniki, direktorji zdravstvenih institucij, vladnimi predstavniki in borci za pravice telesno in duševno prizadetih.

Nekateri centri so prepolni, v njih je skrb vzbujajoče nizka raven higienskih standardov, zaradi česar se pojavljajo uši in garje. V oskrbovalnem domu Panti Laras 2 je predstavnica HRW-ja opazila, da je bilo v sobi za 30 ljudi, nastanjenih 90 žensk. "V številnih institucijah so higienske razmere grozljive, saj ljudje preprosto ne smejo stopiti iz prostora ali se umiti," pravi Kriti Sharma in dodaja, da so ljudje "rutinsko prisiljeni spati, jesti, urinirati in iztrebljati v istem prostoru". Ker je kopanje prepovedano, ljudi enkrat na dan polijejo z vedrom vode.

V 13 od 16 institucij, ki si jih je ogledal HRW, so bili ljudje prisiljeni jemati zdravila ali pa so bili podvrženi "alternativnim" pristopom zdravljenja, kot je uživanje "čarobnih" zelišč, močnih masaž tradicionalnih zdravilcev ali pa jim na uho recitirajo verze iz Korana. V treh od šestih obiskanih bolnišnic so zaznali zdravljenje z elektrokonvultivno terapijo (t. i. elektrošoki) brez anestezije ali soglasja bolnika, med katerimi so bili tudi otroci, še poroča HRW.

Hude posledice
Kriti Sharma opozarja na posledice, ki jih imajo ljudje, ki so bili podvrženi takšnemu mučenju. "Njihovo dostojanstvo je bilo poteptano v tolikšni meri, da si sploh ne upajo govoriti. Vendarle pa, če dobijo ustrezno podporo in oskrbo, se njihovo stanje občutno izboljša," pove predstavnica HRW-ja in ob tem opozarja, da številni, ki so zaprti ali vklenjeni, sploh niso bili pri zdravniku in niso dobili zdravniške pomoči. "Njihova družina ali sosedje se odločijo, da so zmešani in jih zato zaprejo."

Ljudje s psihosocialnimi motnjami v Indoneziji nimajo nikakršnih pravic. "Kdor koli na ulici govori zmedeno ali tava, ga lahko tamkajšnja policija vklene in odpelje v center. Tam je edino "zdravljenje", če temu sploh lahko tako rečemo, kopanje v času polne lune, boleče masaže s kamni in pitje zeliščnih zvarkov. Stigma in vraževerje so tako pogosti, celo lokalni uradniki menijo, da so psihosocialne motnje povezane z zlimi duhovi, ne z duševnim stanjem," še pove Kriti Sharma.