Nasilni izbruh sovraštva proti Kitajcem in muslimanom v Tibetu je razbil iluzijo o stabilnosti, ki naj bi jo v ta del sveta prinesli velikanski denarni transferji iz Pekinga ter velikanska trgovinska vlaganja v "avtonomno regijo". Čeprav harmoničnen soobstoj različnih etničnih skupin ostaja osrednji del državne propagande, je jasno, da je hitri gospodarski razvoj v Tibetu zaobšel veliko večino Tibetancev, ki ostajajo revni, nezadovoljni in na splošno sumničavi do Kitajske.

Nezadovoljstvo se širi
Položaj na strehi sveta je danes celo bolj napet kot med nemiri konec 80. let 20. stoletja. V zadnjih velikih nemirih v Tibetu leta 1987 in 1989 so sodelovali le menihi, intelektualci in študenti, zdaj pa se je zamera proti Kitajski razširila še na tibetanske kmete in državne delavce, meni tibetanski učenjak Vang Lišjong, ki živi v Pekingu, piše The Economist.

Vlaganje v infrastrukturo, ne v izobrazbo
Po nasilno zatrtih nemirih so vladni uslužbenci glasno zagovarjali svoje razvojne politike v Tibetu in na dolgo razpravljali o uspehu subvencij in investicij, ki naj bi zagotovile gospodarsko rast v regiji. Vendar podrobna statistika, dostopna le do leta 2005, razkriva vzorce "etnično izključujoče rasti", kot trdi ekonomist Andrew Martin Fischer. Res je, da se je tibetansko gospodarstvo od leta 2000 do leta 2005 podvojilo, a ga je poganjalo hitro širjenje terciarnega sektorja, ki vključuje vladno in strankarsko administracijo ter gradnjo velike infrastrukture, kot je železnica Činghai-Tibet ter mreža avtocest.

A od te gospodarske rasti večina Tibetancev nima koristi. Celo več: nesorazmerno vlaganje države v infrastrukturo je povečalo družbene razlike znotraj tibetanske družbe. Majhen del Tibetancev, med njimi državni uslužbenci, je postal bogat na račun večine, ki ostaja revna, podeželska in nepismena. Za razliko od drugih provinc, kjer vlagajo tudi v izobrazbo in zmanjšanje birokracije, varnostne razmere v tibetu narekujejo drugače. Le šest odstotkov vseh vladnih investicij v Tibet leta 2005 je bilo namenjenih izobrazbi, medtem ko so 13 odstotkov porabili za vladno in strankarsko administracijo. Rezultat: 45 odstotkov Tibetancev je bilo leta 2005 nepismenih in ni moglo izkoristiti dostopnih gospodarskih priložnosti, saj te zahtevajo znanje mandarinščine.

Integracija Tibeta v kitajsko gospodarstvo
Osrednja kitajska vlada si še naprej prizadeva pokoriti oddaljeno deželo in njene ljudi. Nekdanji kitajski predsenik Jiang Zemin je leta 2000 začel s politiki integracije Tibeta v kitajsko gospodarstvo. To naj bi dosegli z gradnjo tibetanske infrastrukture in migracijo gospodarskih migrantov iz drugih delov Kitajske.

Več turistov, položaj ostaja enak
Leta 2006 se je zdajšnji predsenik Hu Jintao udeležil odprtja železnice Činghai-Tibet, ki naj bi Lhaso povezal s preostalimi deli države in turistom ter migrantskim delavcem omogočila lažji dostop do gorate regije. Železnica je zares povečala trgovanje med Tibetom in preostalim delom Kitajske, a je le še bolj odtujila navadne Tibetance. Statistika Tibetanskega turističnega urada kaže, da so leta 2007 avtonomno regijo obiskali štirje milijoni turistov - prvič je število turistov preseglo število prebivalcev (teh je 2,8 milijona). Število gospodarskih migrantov je istega leta doseglo 300.000, kar je dvakrat več od števila prebivalcev starodavne tibetanske prestolnice. To pa pomeni, da dobiček od industrije ne ostaja v Tibetu, saj ga migranti večinoma pošiljajo domov, namesto da bi ga spet investirali v Tibetu.

Kot kaže, v prihodnja vlada ne bo spremenila svoje (gospodarske) politike do Tibeta. Peking še naprej vlaga velikanske vsote denarja v gradnjo infrastrukture, malo pa v Tibetance, še zaključuje The Economist.

T. V.