Finančna sredstva so bila v tem času namenjena tako "varnosti" kot področjem, ki z varnostjo niso povezana, kot navajajo na podstrani State Departmenta "Združeni z Ukrajino".

"Nič o Ukrajini brez Ukrajine," pa citat državnega sekretarja ZDA Antonyja Blinkna za uvod. Sledijo bloki "Angažma in akcija glede Ukrajine", "Podpora ukrajinski suverenosti in ozemeljski celovitosti", "Proslavljanje ukrajinske edinstvene identitete in kulture", "Potrjevanje prednosti in vrednot demokratičnih načel in institucij" ter – morda najbolj povedno – "Razkrivanje destabilizacijskih dejanj Rusije".

"V zadnjih treh desetletjih je Rusija napadla tri sosednje države, Ukrajino, Gruzijo in Moldavijo, vmešavala se je v volitve, uporabljala kemično orožje za poskuse atentatov – tako na tujih tleh kot doma (Skripal, Navalni) – in kršila mednarodne dogovore o nadzoru nad orožjem," navajajo.

Iz vsega zapisanega se da dokaj hitro prebrati in razbrati, da imajo ZDA velike vložke, ko gre za Ukrajino – ključno državo pri širjenju ameriškega in zahodnega vpliva proti vzhodu.

Vloga ZDA v ukrajinsko-ruskih napetostih je precej večja, kot bi se dalo razbrati zgolj iz enoplastnih medijskih poročil o mobilizaciji ameriških vojakov na vzhod Evrope. Večja tudi, kot ji pripisujejo mainstream mediji, ki ZDA slikajo predvsem kot "zaskrbljenega opazovalca", dobro obveščenega akterja, ki "ima podatke", da se pripravlja vojna, in branilca demokracije, če karikiramo.

ZDA v zadnjih tednih in dneh tako intenzivno in apokaliptično slikajo situacijo neizogibne ruske invazije na Ukrajino, da jih je začela še sama ukrajinska vlada pozivati, naj prenehajo z apokaliptičnimi, pretiranimi in neutemeljenimi napovedmi, da naj bi bila vojna tako rekoč pred vrati.

"Biden meni, da bo Rusija napadla Ukrajino – a bo plačala visoko ceno" (Guardian, 19. 1.).

“Putin lahko – in bo izkoristil kakršne koli ukrepe ZDA in njenih Natovih zaveznic, ki jih sprejmejo ali ne, kot izgovor za agresijo” (Washington Post, 24. 1.).

"Biden opozarja, da bo osebno sankcioniral Putina, če Rusija napade Ukrajino" (ABC, 25. 1.).

“Lahko Zahod prepreči Rusiji napad na Ukrajino?" (New York Times, 26. 1.).

"Ukrajinska kriza: Biden svari, da bi Rusija lahko napadla že naslednji mesec" (BBC, 28. 1.).

Taki in podobni naslovi v osrednjih svetovnih medijih, skupaj s poročili o krepitvi sil Nata na vzhodu Evrope, pošiljanju dodatnih ameriških vojakov v baltske države, kopičenju ruske vojske na meji z Ukrajino, "pripravljenostjo" zaveznic na posredovanje in ugibanja, kako bi ruska "neizogibna" zasedba Ukrajine zadala močan udarec interesom ameriške nacionalne varnosti in evropskega reda po hladni vojni (Foreign Policy, 27. 1.), so privedli ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega, da je 28. januarja Zahod pozval, naj se izogiba ustvarjanju panike.

"Ne potrebujemo te panike," je dejal Zelenski, za katerega kopičenje ruskih enot na meji z Ukrajino ni nič večja grožnja, kot je bilo podobno kopičenje ruske vojske lani spomladi. "Vsi ti signali, da bo jutri vojna, tudi od spoštovanih voditeljev držav, ki pravijo le, da bo jutri vojna. To je panika – koliko bo to stalo našo državo," se je vprašal ob tem, ko so tovrstni naslovi zahodnih medijev že terjali svoj davek – ukrajinska valuta hrivna je dosegla najnižjo vrednost v razmerju do dolarja od februarja 2015.

Zelenski je jasno pokazal, da je nezadovoljen z vojno retoriko ameriškega predsednika Bidna. "Globoko razumem, kaj se dogaja v naši državi, tako kot on globoko razume, kaj se dogaja v ZDA," je dejal. "Ali so tanki na naših ulicah? Ne. A če niste tu, dobite iz medijev občutek, da poteka vojna. Ne potrebujemo te panike."

Tudi svetovalec ukrajinskega predsedstva Mihail Podoljak je prepričan, da je možnost iskanja diplomatske rešitve za deeskalacijo še vedno bistveno večja od grožnje nadaljnjega stopnjevanja. Ob tem je pojasnil, da Rusija redno izvaja obsežne rotacije vojakov, manevre in razporejanje orožja, odkar je lani spomladi strnila sile na ukrajinski meji, s čimer želi "zagotoviti stalen velik psihološki pritisk".

"Za našo obveščevalno službo in naše oborožene sile ta ruska dejavnost ni popolno presenečenje," je dejal Podoljak in poudaril, da so zahodni podporniki Ukrajine prejeli "znatno količino" svojih obveščevalnih podatkov o ruskih dejavnostih prav iz Kijeva.

Bidnova administracija: Napad je samo vprašanje časa

Prav na obveščevalne podatke pa se še naprej naslanjajo ZDA ob vztrajnem zagotavljanju, da je vojna pred vrati. Tako je Washington 6. februarja sporočil, da po mnenju ameriških obveščevalnih služb Moskva pospešuje korake v potencialno obsežno invazijo. Kot so zatrdili takrat, je Rusija zbrala že okoli 70 odstotkov vojaških zmogljivosti, potrebnih za obširno invazijo na Ukrajino v prihodnjih tednih – a za to trditev niso predložili Američani prav nobenih dokazov, namesto tega se sklicujejo na "kočljivost informacij".

Prav tako Biden ni umiril svoje retorike, niti ob pozivih ukrajinskih oblasti, ampak je prejšnji teden opozoril, da bi Rusija "lahko napadla še pred koncem olimpijskih iger 20. februarja" – znova brez vsakršnega podprtja tako apokaliptične napovedi (in celo ob nekaterih dvignjenih obrveh znotraj ameriških obveščevalnih krogov).

Drugi rezultat (poleg padca hrivne) tega plašenja? Ta konec tedna je vse več tujih držav začelo umikati svoje osebje in državljane iz Ukrajine, kijevski župan Vitalij Kličko je odobril evakuacijski načrt za Kijev v primeru spopada, vse več zahodnih letalskih družb pa je ustavilo polete v Ukrajino – Zelenski pa od Američanov še vedno zahteva predložitev trdnih dokazov za trditve o skorajšnji invaziji.

Kaj stoji za ameriškim ustvarjanjem preplaha?

Številne analitike in poznavalce situacije na terenu vse to precej bega. Med njimi je tudi dolgoletni dopisnik ameriške revije Time iz Moskve, ugledni novinar Simon Shuster, ki je na Twitterju zapisal: "Priznam. Nisem videl obveščevalnih podatkov. Ampak še nikdar ni bilo moje razumevanje Rusije – mojih 15 let poročanja o Rusiji in Ukrajini – tako v nasprotju s tem, kar ameriška vlada govori o Rusiji in Ukrajini. Upam, da imam prav, in se motijo oni."

Odgovoril mu je Bryan MacDonald, novinar ruskega RT-ja: "Enako, pa ne samo, da živim v Rusiji, ampak tudi delam za ruski medij. Nobenih znakov ni, da bi Kremelj pripravljal javnost na neizbežno večjo vojno. Če bi se to zgodilo, bi bili ljudje tukaj šokirani."

Čemu bi torej lahko služilo ameriško ustvarjanje preplaha? Nekateri menijo, da gre za klasično – in nič kaj tako zelo zapleteno – pridobivanje političnih točk.

"Izvrstna strategija Bele hiše – če Rusija res izvede invazijo na Ukrajino, je bil svet opozorjen. Če je ne, bo Biden videti kot voditelj, zaradi katerega je Putin trznil. Prepotrebna injekcija za demokrate v pripravah na vmesne volitve. Afganistanska polomija bo pozabljena. Vsa politika je lokalna," razmišlja Dimitrij Trenin, direktor moskovskega možganskega vozlišča Carnegie, ruske izpostave Carnegie Endowment za mednarodni mir. Mimogrede – za Bidna (in demokrate) kritične vmesne volitve bodo 8. novembra.

Tulsi Gabbard: Rešitev preprosta

Še eno teorijo pa je v petek v pogovoru za televizijo Fox razvila Tulsi Gabbard, nekdanja demokratska kongresnica s Havajev, vojaška rezervistka in predsedniška kandidatka na zadnjih volitvah, ki pa je imela za demokratsko stranko vedno preveč sporna stališča. Gabbard je za Fox povedala, da meni, da si Bidnova administracija želi ruskega napada na Ukrajino, da bi lahko Rusiji naložili "drakonske" sankcije.

Po mnenju Gabbard bi se Biden lahko izognil vojni zelo preprosto – če bi Rusiji zagotovil, da se Ukrajina ne bo nikdar pridružila Natu.

"Ker če Ukrajina postane članica Nata, bi to ameriške in Natove sile postavilo prav na prag Rusije, kar pa bi spodkopalo njihove interese nacionalne varnosti. V resnici je tako ali tako precej malo verjetno, da bo Ukrajina kadar koli postala članica Nata. Zato se poraja vprašanje – zakaj predsednik Biden in voditelji Nata tega preprosto ne artikulirajo in zagotovijo? Ob tem se lahko vprašamo, zakaj smo torej v tem položaju. Če pa je odgovor na to, kako preprečiti vojno, jasen kot beli dan. In res kaže po mojem mnenju samo na en sklep, da si Bidnova administracija dejansko želi ruskega napada na Ukrajino," je dejala.

Kako je Kijev skušal pomagati Hillary Clinton do zmage

Ob tem sicer ne smemo pozabiti na navezo demokratov z Ukrajino, ki sega še v čase Bidnovega "šefa", takratnega predsednika Baracka Obame, pa tudi njegove nesojene naslednice na predsedniškem stolčku, Hillary Clinton.

Preiskava Politica januarja 2017, objavljena tik pred ustoličenjem republikanskega predsednika Donalda Trumpa, je namreč razkrila, da je ukrajinska vlada skušala pomagati Clintonovi v boju s Trumpom, ki se je zdel bolj naklonjen Putinu.

Kot je navajal Politico, Kijev ni samo kršil diplomatskega protokola z javnim izražanjem dvoma o Trumpovih kompetencah, ampak naj bi uradni organi v Kijevu tudi razpečevali dokumente, v katerih so višjega Trumpovega svetovalca povezovali s korupcijskim škandalom in nakazovali, da stvar raziskujejo, a so po volitvah primer povsem opustili.

Največja vloga Ukrajine v boju Trump – Clinton pa naj bi bila, da so pomagali zaveznikom Clintonove iskati kakršne koli obremenilne podatke o Trumpu.

Američani so takrat v Kijevu že imeli sebi naklonjeno vlado, za kar so si prizadevali dolgo, saj jim je Ukrajina pod Putinovim zaveznikom Viktorjem Janukovičem onemogočala tako implementacijo lastnih ekonomskih interesov v državi kot tudi širjenje Nata na vzhod, tik na rusko mejo.

Kot je za MMC povedal profesor mednarodnih odnosov na FDV-ju Bojko Bučar: "ZDA imajo svojo politiko, ta politika gre v zadrževanje Rusije, Rusija je njihov tradicionalni nasprotnik, v bistvu pa gre tudi za to, da želijo ZDA razširiti Nato na vse vzhodne države in to je njihova relativna stalnica. Drugače povedano – živijo še v razmišljanju nekdanje hladne vojne, in to je njihova logična izbira. Hladno vojno so dobili in želijo svojo liberalno demokracijo, prosti trg in Nato razširiti do ruskih meja."

Decembra lani je v intervjuju za Washington Post ameriška profesorica Mary Sarotte, avtorica knjige Niti inča: Amerika, Rusija in ustvarjanje patpoložaja po hladni vojni, dejala, da je po razpadu Sovjetske zveze “Washington ugotovil, da lahko ne le zmaga na veliko, ampak zmaga še bolj na veliko. Niti ena ped ozemlja ni bila več prepovedana, da ne bi postal polnopravni član Nata." "Ameriški pristop "vse ali nič" do ekspanzionizma je maksimiral konflikt z Moskvo," je izpostavila.

Putin: Kako bi se odzvali Američani z raketami na meji?

Uradna razlaga za aktualne napetosti je, da se Rusija postavlja po robu Natu z grožnjami, da bo napadla Ukrajino, Bidnova administracija pa skuša to preprečiti s pošiljanjem dodatne vojaške pomoči Ukrajini in več svojih vojakov na vzhod. Ob tem zahodni mediji nikdar ne pozabijo navesti še, kako je Rusija leta 2014 priključila Krim, kar naj bi bil dokaz Putinovih imperialnih apetitov.

Ruska zahteva, da Nato v zavezništvo ne vključi Ukrajine, se zdi tako nemogoča zahteva (čeprav so ZDA po hladni vojni in razpadu Sovjetske zveze novi Rusiji obljubile, da ne bodo širile Nata vzhodneje od Nemčije), da se lahko razume zgolj kot izgovor za napad na Ukrajino – zato je ameriška pomoč nujna. Putin je bil po drugi strani glede razlogov v svojem zavračanju Nata na meji že večkrat jasen: "Kako bi se odzvali Američani, če bi nekdo na mejo s Kanado ali v Mehiki namestil rakete?"

Washington Post je novembra lani objavil članek z naslovom "Vse, kar morate vedeti o napetostih med Rusijo in Ukrajino", v katerem je skušal orisati, zakaj prihaja do teh napetosti, pri čemer je bil zelo selektiven: "Marca 2014 je Rusija priključila Krim od Ukrajine. Mesec dni pozneje je v Donbasu na vzhodu Ukrajine izbruhnila vojna med proruskimi separatisti in ukrajinsko vojsko. ZN ocenjuje, da je bilo ubitih več kot 13.000 ljudi."

Vloga ZDA pri stopnjevanju napetosti

A, kot poudarja Fair, nacionalna nadzorna organizacija s sedežem v New Yorku, ki bdi nad pristranskostjo, "spini" in zavajajočim poročanjem osrednjih (mainstream) medijev, so tovrstne navedbe (in take naj bi bile praktično vse) skrajno zavajajoče, saj izpuščajo ključno vlogo, ki so jo ZDA igrale pri eskalaciji napetosti v regiji. ZDA so namreč imele veliko vlogo v državnem udaru v Ukrajini februarja leta 2014, tik pred rusko priključitvijo Krima. "Osredotočanje le na prvi del služi zgolj cilju ustvarjanja pristanka na ameriška posredovanja v tujini," navaja Fair.

In ozadja strmoglavljenja Janukovičeve vlade v Majdanski revoluciji in posledične priključitve Krima se ne da razumeti z izpuščanjem ameriške strategije odpiranja ukrajinskega trga tujim vlagateljem in podeljevanjem nadzora nad ukrajinskim gospodarstvom multinacionalnim korporacijam – česar pod proruskim Janukovičem niso mogle.

Situacija, ki ni tako zelo drugačna od tiste, ko so ZDA podpirale kosovsko neodvisnost leta 2008, za tem pa so se v državi razmahnila ameriška podjetja in naložbe, vključno s kosovsko telekomunikacijsko družbo, katere 75-odstotni delež ima v lasti nekdanja ameriška državna sekretarka Madeleine Albright (Kosovo: Najbolj proameriška država na svetu; Time, 2018).

Bučar pravi, da lahko vlečemo neke vzporednice, ampak: "Jaz bi rekel, da je stvar bolj v tem, da je zunanja politika ZDA zelo premišljena in tudi relativno usklajena v tem smislu, da tam, kjer oni dobijo neke politične točke, takoj poskrbijo, da dobijo tudi neke gospodarske koristi."

Vloga IMF-a in NED-a pri rušenju vlade

V primeru Ukrajine je bilo ključno orodje za ameriški nadzor nad trgom Mednarodni denarni sklad (IMF), ki pogojuje posojila z ekonomskimi politikami, prijaznejšimi do tujih (beri: zahodnih) vlagateljev. V primerih, ko so vlade zavrnile preoblikovanja gospodarstev po meri IMF-ja, so pogosto sledile katastrofalne posledice.

In IMF je imel že dolgo apetite v Ukrajini in je pritiskal na oblasti k uvedbi "potrebnih" reform. A Janukovič je leta 2013 reforme zavrnil in odstopil iz trgovinskih pogajanj z EU-jem, namesto tega pa se je začel pogajati z Rusijo. Po državnemu udaru leta 2014 je nova, Zahodu naklonjena vlada, obnovila pogajanja z EU-jem in si (s pristankom na določene pogoje) zagotovila finančno pomoč IMF-ja.

Fair izpostavlja, da se ob vsem tem rado izpušča aktivno ameriško vlogo v destabilizaciji Janukovičeve vlade. To so ZDA počele prek mehanizmov, kot so USAID (Agencija za mednarodni razvoj) in NED (Nacionalna podpora demokraciji), prek katerih so podžigale protivladne sentimente. NED je ključen pri uveljavljanju ameriške mehke moči v svetu in nameni 170 milijonov dolarjev letno organizacijam, zadolženim za podporo ZDA naklonjenim režimom, hkrati pa napada vlade, ki nasprotujejo ameriški vojaški ali gospodarski politiki, in podžiga protivladno opozicijo.

Med prejemniki NED-ovih sredstev za projekte v Ukrajini je bil tudi Mednarodni republikanski inštitut (IRI), ki mu je svoj čas predsedoval pokojni republikanski senator John McCain, ki je med protesti v Ukrajini z ostalimi predstavniki ameriških oblasti osebno letel v Ukrajino, da bi spodbujal protestnike.

Septembra 2013 je predsednik NED-a Carl Gershman v kolumni za Washington Post Ukrajino opisal kot "največjo nagrado" v rivalstvu med Vzhodom in Zahodom. In decembra 2013 je takratna namestnica ameriškega državnega sekretarja za evropske zadeve Victoria Nuland in dolgoletna zagovornica spremembe režima v Ukrajini, ki se je kasneje pridružila nadzornemu svetu NED-a, dejala, da so ZDA od leta 1991 porabile 5 milijard dolarjev za "promocijo demokracije" v Ukrajini. Denar je šel v podporo višjim predstavnikom ukrajinske vlade, določenim poslovnežem in opozicijski civilni družbi, naklonjeni ameriškim interesom in ciljem.

Februarja 2014, na vrhuncu protestov, je v medije pricurljal klic med Nulandovo in ameriškim veleposlanikom v Ukrajini Geoffreyjem Pyattom, v katerem sta razpravljala o tem, kateri opozicijski predstavniki bi bili primerni za člane nove ukrajinske vlade (strinjala sta se, da je najprimernejši Arsenij Jacenjuk), in da bi bilo potrebno angažirati nekoga "visokega profila", da bi zadeve pospešil – ta "nekdo" je bil Biden. 22. februarja je ukrajinski parlament odstavil Janukoviča, ki je za tem zbežal v Rusijo, za ukrajinskega premierja pa je bil postavljen Jacenjuk. Zahodni mediji so z redkimi izjemami klic povečini odpravili kot "pogovore o politični krizi".

Danes je Nulandova namestnica državnega sekretarja za politične zadeve v administraciji Joeja Bidna.

Skrajno desni elementi v ukrajinski vojski

Bučar meni, da je imela ameriška vloga v državnem udaru v Ukrajini zagotovo tudi določeno vlogo, ko je šlo za rusko priključitev Krima, ampak opozarja, da je treba na te posledice gledati malce drugače.

"O ameriškem vmešavanju v tistem času, ki so ga oni potem tudi priznali, koliko so denarja dali preko nevladnih organizacij, in v Rusiji je celo krožila šala, da jim ne bi bilo treba vložiti v Ukrajino toliko denarja, ker bi si Krim vzeli tudi brez tega. Dejstvo je, da se je tudi Majdan začel iz ekonomskih razlogov. Potem so pa to izkoristili nacionalisti za nek odpor proti obstoječi oblasti in seveda so imeli vso podporo, ne samo ZDA (finančno, moralno, politično), ampak tudi EU. In kljub temu, da je bil dosežen z Janukovičem nek sporazum, pri katerem je sodeloval tudi EU, je prišlo do udara," pravi Bučar.

Prav tako nobeden od osrednjih medijev v pokrivanju aktualnih napetosti med Rusijo in Ukrajino ni poročal o neonacistični in skrajno desni struji znotraj ukrajinske vlade in vojske, je januarja letos v svoji analizi člankov ugotovil Fair.

V majdanski revoluciji so namreč nekatere od vodilnih protestnikov in organizatorjev protestov predstavljali skrajni desničarji in neonacisti, kot sta Desni sektor in Azov bataljon, ki so bili med govorci na opozicijskih shodih, kjer sta bila govorca tudi McCain in Nulandova. Po državnem udaru so bile te skupine inkorporirane v ukrajinske oborožene sile, vpliv skrajne desnice v Ukrajini pa je od leta 2014 močno zrastel, kot je poročal Haaretz.

Bitka za Krim

Sorodna novica Aleksej Navalni, Putinov trn v peti - glas ruske opozicije ali nacionalist?

Selektivno poročanje o protestnikih in oporečnikih je sicer že ustaljena forma zahodnih mainstream medijev – podobno se pri opisovanju Putinovega kritika Alekseja Navalnega radi izpuščajo njegovo ozadje navez z neonacističnimi strujami ter fašistični in rasistični nazori, zaradi katerih so se od njega že davno distancirali ruski liberalci (MMC, 2017).

Prav tako se zelo selektivno piše o sporni ruski priključitvi Krima, pogosto se denimo izpušča del, da je bil Krimski polotok do leta 1954 del Rusije in da sta tam nameščeni dve ruski pomorski oporišči z dostopom do Črnega in Sredozemskega morja, ti bi pod proameriško ukrajinsko vlado lahko močno ogrozili ruski pomorski dostop. Polotok, na katerem 82 odstotkov gospodinjstev govori rusko, le dva odstotka pa večinsko ukrajinsko, je na referendumu o priključitvi Rusiji s 95 odstotki glasov glasoval za.

Generalna skupščina ZN-a pod vodstvom ZDA je glasovala, da se izidi referenduma ne priznajo, češ da so v neskladju z ukrajinsko ustavo – ki pa, kot izpostavlja Fair, so jo gladko ignorirali, ko je bilo treba mesec dni pred tem odstaviti Janukoviča. Številni zahodni mediji so ob izidu referenduma te tudi postavljali pod vprašaj in ugibali o volilnih nepravilnostih, potvarjanju rezultatov in pritiskih na volivce.

A kot zagotavlja Bojko Bučar, ki je takrat deloval kot tuji opazovalec referenduma, pritiskov ni bilo – "ne z ene ne z druge strani". "Mislim, da če izvzamemo tatarsko prebivalstvo, ki pa ga je tam razmeroma malo, se je večina prebivalcev res odločala za samostojnost oz. združitev z Rusijo. Oni so bili takrat v strašno neugodnem ekonomskem položaju in, kolikor sem jaz govoril z njimi, so si vsi obetali, da bodo dobili vsaj pokojnine in da se bo zagnalo vsaj malo tudi gospodarstvo, da se bodo lahko zaposlili, skratka, obetali so si, da si bodo v Rusiji izboljšali svoj ekonomski položaj," je povedal.

Neslavna vloga medijev

V vsem tem se zdi ameriška zunanja politika, uperjena v vzpostavljanje sebi in svojim politikam naklonjenim vlad ter odprtih trgov za implementiranje svojih gospodarskih interesov, precej transparentna.

Zakaj torej tako enoznačni naslovi v svetovnih medijih, zakaj vidimo v teh tednih tako enostranska poročanja o kompleksni situaciji, o odnosih med državama in odnosih med velesilami, ki nikdar niso bili tako črno-beli, kot se včasih zdi?

"Če smo prej govorili o ameriški zunanji politiki, seveda ne gre tu samo za politiko, tako zunanjo kot gospodarsko, ampak je tu posredi še vse mogoče, vključno z usklajeno javno diplomacijo," meni Bučar.

"Američani deloma prek nevladnih organizacij, deloma pa neposredno prek medijev ustvarjajo v svetu, no, predvsem pri svojih zaveznikih, neke sentimente, ki potem koristijo ameriški politiki. In ko oni zaženejo to javno diplomacijo, bodisi proti Rusiji bodisi proti Kitajski, preostala mednarodna skupnost na to preprosto pristaja, dobimo en način mišljenja, mainstream mišljenje, ki se kar naprej reproducira. In k temu je treba prišteti tudi to, da tudi novinarji pogosto najlažje delujejo tako, da določene stvari pišejo po načelu 'kopiraj-prilepi' in tako se ta zadeva vrti naprej."