Za napad z železno palico in posilstvo 23-letne študentke, ki je pozneje zaradi poškodb umrla, in fizični napad na njenega spremljevalca je bilo obtoženih šest moških. Primer ni bil prvi tovrstni v Indiji, bil pa je najodmevnejši.

Novico s(m)o pograbili tudi zahodni mediji, jo osveževali in sledili tudi nadaljnjim podobnim primerom, ki zadnje leto in pol najbolj polnijo sekcijo "Indija". Pretirano? Senzacionalistično? Krivično do države, ki je z 1,2 milijarde prebivalcev druga najbolj poseljena in je zato, tako kritiki tovrstnega poročanja, vsa statistika zelo relativna?

Ali, kot je januarja letos v kolumni za Mladino zapisal N'toko: "Med glavne, bolj brane naslove se ni uspelo uvrstiti nobeni naravni nesreči, niti bliskovitemu vzponu nacionalista Modija, niti sporni aretaciji indijske diplomatke v ZDA, niti izstrelitvi prve indijske rakete v vesolje. Z dovolj krvi in seksa za zahodnjaški okus je azijska podcelina postregla šele z grozljivim skupinskim posilstvom študentke na New Delhijskem avtobusu. Končno novica, ki se je prilegla našim predstavam o tej primitivni, zavoženi državi!"

Relativizacija spolnega nasilja
Medijska sla po senzacionalizmu in usmerjenosti v negativne novice ni nič novega, tudi serviranje podatkov, da se "v Indiji vsakih 22 minut zgodi posilstvo", ne. Zakaj se torej raje ravno tako ne lotimo posilstev v ZDA, Avstraliji in Švedski, ki so, sodeč po statistiki, prestolnice posilstev?
Morda zato, ker posilstva v teh državah žrtve večinoma prijavljajo. Ker jih policija preiskuje, sodišča obsojajo in ker ponekod, kot denimo na Švedskem, za posilstvo velja že, če moški zavrne kondom (kot je bilo to v primeru Juliana Assangea). Ker je po drugi strani v nekaterih muslimanskih državah ženska, ki prijavi posilstvo, sama sodno preganjana. In ker iz omenjenih, z mediji in družbenimi omrežji dobro pokritih držav pač ne dobivamo kaj dosti podob na mangovec obešenih posiljenih deklic.

V Indiji je ogorčenje veliko po zadnjem primeru, ko je trojica moških iz višje kaste v državi Utar Pradeš posilila dve najstniški sestrični iz najnižje indijske kaste, t. i. dalitov, in ju obesila. Sodelovanja pri zločinu sta obsojena tudi policista, ki sta prijavo izginotja deklic preprosto zavrnila, češ da sta šli z moškimi višje kaste in se bosta že vrnili sami od sebe. Le nekaj dni pozneje so 100 kilometrov od kraja tega zločina našli s kislino polito truplo dekleta, ki je bilo množično posiljeno, njeni storilci pa so jo prisilili piti kislino.

"Fantje bodo pač fantje"
V revni zvezni državi z 200 milijoni prebivalcev, kjer predsednik vladajoče stranke prostodušno izjavi, da "bodo fantje pač fantje in delajo napake", tako kot drugod po Indiji biti posiljen še vedno velja za družbeno stigmo, žrtve pa spolnih zločinov najpogosteje sploh ne prijavijo. Po podatkih aktivistov je prijavljenih komaj 10 odstotkov posilstev, po nekaterih podatkih celo samo en odstotek. V anketi India Timesa leta 2011 je 25 odstotkov Indijcev priznalo dejanje spolnega nasilja.

Če prihajaš iz nižje kaste, so možnosti, da bi naletel na sodelovanje organov pregona, majhne. Policija sodeluje z višjimi kastami, ki navadno svojo moč nad ponižanimi in razžaljenimi daliti uveljavljajo tudi s pomočjo spolnega nasilja. Po podatkih človekoljubnih organizacij je 90 odstotkov žrtev posilstva v Utar Pradešu dalitk, od tega 85 odstotkov mladoletnih deklic.

Najnižja kasta
Kastni sistem v Indiji je najbolj zaprt sistem družbene slojevitosti in tesno povezan s hindujsko vero. Mnenja o tem, ali je britanska kolonizacija Indije sistem še utrdila, so deljena, a dejstvo je, da je kastna razdelitev obstajala že pred Britanci, da pa so jo ti do neke mere formalizirali. Dejstvo je tudi, da je z obstoječim kastnim sistemom Indija, ironično, največja demokracija na svetu, danes v paradoksalnem položaju nove gospodarske in svetovne velesile, hkrati pa v resnici ostaja stoletja za sodobnimi standardi človekovih pravic z uzakonjenim zatiranjem nižjih slojev družbe.
Ali, kot pravi Divja Ijer, raziskovalka pri indijski podružnici Amnesty International: "Za pripadnike prevladujočih kast je znano, da uporabljajo spolno nasilje proti dalitskim ženskam in dekletom kot politično orodje za kaznovanje, ponižanje in uveljavljanje moči."

Zločinov nad daliti pogosto sploh ne zapišejo ali raziskujejo, obsodbe so redke, policija pa ščiti storilce iz višjih kast in zločine dejavno prikriva. "Zakonodaja lahko pomaga le do določene mere, ko se spopadaš z nečim tako endemičnim in tako globoko zakoreninjenim, kot je nasilje nad ženskami," pravi Divja Ijer, ki okrepljeno mednarodno medijsko pozornost temni plati Indije vidi kot pozitivno. "Prav ta pozornost medijev je edina, ki prisili oblasti k ukrepanju. Prav zato smo dobili strožjo zakonodajo o posilstvih."

Več pa v spodnjem pogovoru z Divjo Ijer.

Zahodni mediji v svojih zadnjih poročilih prikazujejo/prikazujemo Indijo kot državo, prežeto s posilstvi in šovinizmom, Indijce pa kot plenilce in posiljevalce, ki ravnajo z ženskami – še zlasti s tistimi iz nižjih kast – kot z objekti. Kaj je resnica? So ta poročila pretiravanje? In ali je Utar Pradeš res najbolj problematična zvezna država?
V zadnjih dneh so se mediji precej intenzivneje osredotočili na posilstva in množična posilstva v Utar Pradešu (UP). A primere spolnega nasilja nad ženskami redno odkrivajo povsod po Indiji. Po podatkih Nacionalnega kriminalističnega urada o nasilju nad ženskami je bilo leta 2012 v tej deželi prijavljenih 1.963 posilstev, po statistiki sta pred njo New Delhi in Mumbaj. Utar Pradeš ima več kot 200 milijonov prebivalcev, zato je dejansko število zločinov nad ženskami najverjetneje večje. Neprijavljanje tovrstnih zločinov je praksa po vsej Indiji zaradi stigme, povezane z zločini nad ženskami, zato je velika verjetnost, da so številke nižje od dejanskih. Število posilstev na prebivalca je relativno visoko tudi v kaki drugi državi. Oznake kot "svetovna prestolnica posilstev" ne pomagajo, ker zgolj prispevajo k ustvarjanju mnenja, da so posilstva in drugo spolno nasilje v drugih delih Indije in po svetu manj pogosti. Poleg vsakega primera posilstva, o katerem poročajo mediji, se zgodijo številna druga, o katerih se ne poroča. Zelo pogosto poročanje še ne pomeni, da je stopnja kriminala v neki zvezni državi dejansko najvišja.

Kaj točno pomeni v praksi za Indijko, če prihaja iz najnižje kaste (daliti)?
Ženske iz "nižjih" kast ali iz skupnosti dalitov se spoprijemajo z najrazličnejšimi ravnmi diskriminacije in nasilja. Pripadniki prevladujočih kast proti ženskam in dekletom iz "nižjih" kast pogosto uporabljajo spolno nasilje kot politično orodje za kaznovanje, ponižanje in uveljavljanje moči. Tudi za policijo je znano, da se povezuje s storilci iz prevladujočih kast pri prikrivanju zločinov, tako da jih ne prijavi oz. jih ne razišče.

Med nedavnimi volitvami v spodnji dom parlamenta je bilo lepo videti politične stranke, ki so v svoj program vključile varnost žensk. Nova vlada, ki jo vodi stranka Bartija Džanta (BJP), se je zaobljubila, da se bo osredotočila na varnost žensk. Je pa res, da so podobne obljube v preteklosti že dajali – in jih požrli. Vlada mora sprejeti takojšnje in daljnosežne ukrepe za zaščito pravic žensk do varnosti in dostojanstva ter narediti konec nekaznovanju zločinov nad njimi.

Pogovoriva se o statistiki. Statistično Indija ni v vrhu držav z najvišjim deležem posilstev – tam najdemo države, kot so Švedska in ZDA. Verjetno bi se strinjali, da je s statistiko o posilstvih najlažje manipulirati. Kako pogosto so posilstva v Indiji dejansko prijavljena? In kam bi vi umestili Indijo na svetovnem seznamu posilstev?
Primerjati stopnjo kriminala po državah je zelo težko zaradi različnih stopenj prijavljanja zločinov, razlik v pravni definiciji ter javnih percepcij o kriminalu in njegovem zakonskem preganjanju. Amnesty International ni v položaju, da bi lahko komentirala take lestvice. V Indiji je neprijavljanje zločinov nad ženskami nedvomno težava. Vrsta akademskih in medijskih poročil kaže, da je velika razlika med številom zagrešenih in prijavljenih (oz. policijsko obravnavanih) kriminalnih dejanj - med razlogi za to so neprimerne pobude policiji, da bi prijavila manj primerov, v veliko primerih bližina storilca žrtvi in strah pred povračilnimi ukrepi, še posebej pri nasilju, povezanem s kastami. Vlada ne izvaja nobenih raziskav o žrtvah kriminala, da bi ugotovila resničen obseg nasilja nad ženskami.

Kako pa širša družba obravnava ženske? So posilstva pogostejša na podeželju in ali se odnos urbanih Indijcev do žensk bistveno razlikuje od tistega na odročnejših, revnejših območjih?
Akademske raziskave o sodnih postopkih zaradi posilstev v Indiji ne podpirajo teze, da bi bila posilstva pogostejša bodisi v ruralnih bodisi v urbanih območjih. Žrtve spolnega nasilja – tako v ruralnih kot v urbanih območjih – tega pogosto ne prijavljajo zaradi stigmatizacije ali povračilnih ukrepov svoje družine ali skupnosti. Nazori, ki spolno nasilje upravičujejo, so pogosti, še posebej na ruralnih območjih. Vlada mora v šolah in na univerzah usklajeno vlagati v izobraževanje o spolni nedotakljivosti, pri tem pa se osredotočiti na diskriminacijo in spolne stereotipe, da bi spremenila globoko zakoreninjene nazore in vedenja, ki prispevajo k spolnemu nasilju.

Na problematiko posilstev v Indiji smo postali zares pozorni z brutalnim skupinskim posilstvom študentke na avtobusu v New Delhiju leta 2012. Zakaj je tako? So se stvari v zadnjih letih poslabšale ali preprosto mediji šele zdaj poročajo o tovrstnih incidentih?
O posilstvih so indijski mediji tudi prej pogosto poročali. A po posilstvu na avtobusu 16. decembra v New Delhiju se zdi, da je zdaj več prijav posilstev, še posebej na urbanih območjih. Po decembru 2012 so tako indijski kot mednarodni mediji postali bolj pozorni na posilstva in drugo spolno nasilje po Indiji. Statistični podatki Nacionalnega kriminalističnega urada kažejo, da se je v treh mesecih po posilstvu v New Delhiju število prijavljenih posilstev v New Delhiju več kot podvojilo, na 359 (s 143, kot jih je bilo prijavljenih v istem obdobju leta 2012). A povečanje števila prijav ne pomeni nujno povečane stopnje zločinov nad ženskami.
Kako se kot Indijka in kot predstavnica nevladne organizacije počutite ob tako intenzivni medijski pozornosti, kot so je taki primeri v Indiji deležni? Ali je poročanje neproporcionalno, čezmerno in ustvarja nepoštene predsodke do Indije, ali pa je zelo javno in neprijetno razkrivanje te teme popolnoma na mestu?
Nasilje nad ženskami bi moralo biti stvar odprte razprave in diskusije, saj krši osnovne človekove pravice žensk. Nova indijska zakonodaja, ki kriminalizira različne oblike nasilja nad ženskami, je bila sprejeta prav zaradi večje ozaveščenosti o nasilju nad ženskami. Res pa je, da medijsko poročanje o zločinih nad ženskami ni najbolj uravnoteženo – mediji stalno poročajo o spolnem nasilju v Indiji, številni drugi primeri pa niso deležni enake pozornosti. Še zlasti indijski mediji ne posvečajo enake pozornosti primerom posilstev žensk iz kaste dalitov, iz plemenske skupnosti Adivasi in tistim s kriznih območij na severovzhodu Indije. Medijski pritisk lahko pogosto prisili oblasti k hitremu in odločnemu ukrepanju. A mediji morajo razširiti svoje polje poročanja in poročati tudi o ženskah, ki so zaradi svojega rodu in kraja bivališča najbolj ogrožene.

Ali lahko rečemo, da so ženske v indijski družbi dejansko najnižja kasta? Katere druge manjšine so v Indiji podobno zatirane? Kakšen je, denimo, odnos do homoseksualcev?
Indijska LGBT-skupnost je močno diskriminirana in zatirana. Leta 2013 je najvišji pravosodni organ v državi, indijsko vrhovno sodišče, zavrnil zgodovinsko razsodbo nižjega sodišča iz leta 2009, ki je dekriminaliziralo sporazumni spolni odnos med odraslimi. Vrhovno sodišče je razsodilo, da je kriminalizacija istospolnega razmerja ustavno veljavna. Ta odločitev je bila hud udarec za človekove pravice, pravico do enakopravnosti, do zasebnosti in dostojanstva, Indijo pa je pri varstvu osnovnih človekovih pravic vrnila več let v preteklost.

Se je po posilstvu na avtobusu v New Delhiju zares kaj spremenilo? Razen na papirju, ko so bile uvedene strožje kazni za posiljevalce?
Ena izmed pomembnih sprememb po decembru 2012 je bila povečanje medijske pozornosti – tako indijske kot mednarodne – do posilstev in drugega spolnega nasilja po vsej Indiji. Ni pa bilo kaj dosti napredka pri vrsti drugih področij: preiskovanje zločinov nad ženskami in pregon storilcev sta še vedno neučinkovita. Posilstvo v zakonski zvezi, če je žena mlajša od 15 let, še vedno ni obravnavano kot zločin. Nadlegovanje na ulici je stvar vsakdana. Nazori in prakse, ki trivializirajo in opravičujejo nasilje nad ženskami, so pogosti, celo med policijo ter visokimi političnimi in duhovnimi voditelji.

Ko že omenjate duhovne vodje … Mnogi zahodnjaki odhajajo v Indijo po nekakšno duhovno prenovo. To je država, ki časti ženska božanstva. Po drugi strani pa imamo globoko zakoreninjen družbeni šovinizem. Kako si razlagate ta paradoks?
Tega ne bi komentirala.