Bilo je 29. novembra leta 1864 na jugovzhodu Kolorada, ki takrat še ni imel statusa zvezne države, a je bil uradno že del ozemlja ZDA, ki so se širile proti zahodu, da bi naredile prostor za trume belih priseljencev. Sonce še ni dobro vzšlo, ko se je pred indijanskim taborom pri Peščenem potoku pojavila četa okoli 700 vojakov, še vedno opitih od prejšnjega večera, ko so že proslavljali pričakovano zmago v bitki, ki to sploh ni bila.

V taboru je bilo okoli 600 miroljubnih pripadnikov plemen južni Šajeni in Arapaho, med njimi večinoma ženske in otroci, saj so bili možje nekaj kilometrov stran na lovu za bizoni, da bi lahko nahranili svoje družine. Indijanci so se v taboru počutili popolnoma varno in tudi niso postavili nočne straže, saj so verjeli besedam poveljnika več kot 60 kilometrov oddaljene utrdbe Fort Lyon, ki jim je na pogovorih o miru zagotovil zaščito, če se utaborijo na točno določenem območju.

Ko so pred tabor prijezdili vojaki, je šajenski poglavar Črni kotel, ki je bil znan zagovornik miru in dogovarjanja z belci, saj se je dobro zavedal njihove vojaške in številčne prevlade, v znak prijateljstva razvil ogromno ameriško zastavo. To je leto dni prej dobil v dar med obiskom v Washingtonu, kjer se je srečal z "velikim očetom", predsednikom Abrahamom Lincolnom. Polkovnik Greenwood, komisar za indijanske zadeve, mu je takrat zatrdil, da ga bo zastava ščitila, noben vojak si namreč ne bo drznil streljati na nikogar, ki bo stal pod njo.

Na zastavo je bil Črni kotel izredno ponosen, in če se je s svojim plemenom ustalil za dlje časa na enem mestu, jo je vedno postavil pred svojim šotorom, toda tistega novembrskega jutra je zaman pričakoval, da bo pod njo varen, kot tudi prestrašene ženske in otroci iz tabora, ki jih je klical k sebi in jih prepričeval, da vojaki ne bodo streljali.

Vojakov ameriška zastava namreč ni ustavila in po Indijancih so se usuli streli, ki niso prenehali niti, ko so se v taboru začele v znak vdaje in miroljubnosti dvigovati bele zastave. Poglavar Bela koza, starec, ki je štel več kot 70 let, je v prepričanju, da so vojaki samo spregledali ameriško in bele zastave, odšel vojakom naproti in v angleščini kričal, naj prenehajo streljati, vendar brez uspeha. Še preden se jim je uspel približati, so ga pokosili streli, in tisti, ki so bili zraven in preživeli pokol, so pripovedovali, da je v zadnjih vzdihljajih pel pesem smrti: "Nič ne živi večno. Samo zemlja in gore."
Pri izbiranju svojih žrtev vojaki niso razlikovali med moškimi, ženskami in otroki. Le pomanjkanju discipline med vojaki, njihovi slabi izurjenosti in opitosti od prejšnje noči se imajo Indijanci zahvaliti, da žrtev ni bilo še več in da so mnogi lahko zbežali v kaosu, ki je ob napadu zavladal v taboru. Med tistimi, ki jim je uspelo zbežati, je bil tudi Črni kotel, ki je s seboj nesel svojo hudo ranjeno ženo.

"Iz gnide zraste uš"
Vojakom je poveljeval polkovnik John M. Chivington, nekdanji metodistični pridigar, ki tako kot tedanji guverner Kolorada, John Evans, ni skrival svoje sovražnosti do Indijancev in je obsojal tudi vse tiste belce, ki so sočustvovali z ameriškimi staroselci. "Iz gnide zraste uš," je dejal na nekem javnem govoru v Denverju malo pred pokolom pri Peščenem potoku, ko je zagovarjal pobijanje vseh Indijancev, tudi otrok.

Pogled na tabor po napadu je bil grozljiv. Po pokolu je Chivington v uradnem poročilu svojim nadrejenim zapisal, da so njegovi možje v srditi bitki ubili od 400 do 500 dobro oboroženih Indijancev. Prava zgodovinska poročila o žrtvah med Indijanci so sicer različna, a največkrat se navaja, da je bilo ubitih 105 žensk in otrok ter 28 moških, kar je tudi najbolj konservativna ocena. "Civiliziranim belcem" samo smrt "brezkulturnih divjakov" ni bila dovolj, saj so se ob odhodu še brutalno znesli nad njihovimi trupli. Vse žrtve so bile skalpirane, vojaki pa so mnogim odsekali roke in noge ter odrezali spolne organe, med njimi tudi Beli kozi, s katerimi so nato okrasili svoje orožje, nekaj pa so jih nato tudi javno razkazovali v Denverju v dokaz svoje "veličastne" zmage.

Chivingtonova četa pravzaprav ni bila del redne vojske, ampak je bila sestavljena iz prostovoljcev, t. i. koloradska milica, ki jo je guverner Evans oblikoval po pritiskih prebivalcev, ki so se želeli izogniti služenju v uniformi v državljanski vojni in so se namesto tega raje bojevali proti slabo oboroženim Indijancem.

Kot je zapisal Dee Brown v svojem znanem delu o zgodovini ameriških Indijancev "Pokopljite moje srce pri ranjenem kolenu", so bila v nekaj urah norosti pri Peščenem potoku ubita življenja in vpliv vseh šajenskih in arapaških poglavarjev, ki so se zavzemali za mir z belci. Po pokolu se je namreč večina Indijancev obrnila stran od Črnega kotla in namesto njegovih prizadevanj za spravo z belci raje izbrala bojevniško naravnane poglavarje, v katere so polagali upanje, da jih bodo rešili pred uničenjem.

Chivingtona razkrinkal njegov vojak
Ameriška indijanska plemena so bila v svoji zgodovini priča številnim grozodejstvom, ki so jih nad njimi zagrešili belci, vendar pokol pri Peščenem potoku še posebej izstopa ne samo zaradi same brutalnosti, ampak ker so zločin razkrili vojaki sami in ga je obsodila celo vlada v Washingtonu.

V četi Chivingtona namreč niso bili samo krvoločni vojaki, nekateri so se z odporom odpravili na krvavi pohod in mu tudi glasno nasprotovali. Častniki Silas Soule, Joseph Cramer in James Conor so protestirali pri svojem poveljniku in ga opozarjali, da bo napad na miroljuben tabor Črnega kotla pomenil kršitev obljube o zaščiti, hkrati pa bo to za čisti umor, s čimer bi bila po njihovih besedah onečaščena uniforma vojske.

Chivingtona je naklonjenost Indijancem močno razjezila in častnikom je s pestjo zažugal: "Preklet naj bo vsak, ki simpatizira z Indijanci. Prišel sem pobijat Indijance in prepričan sem, da je prav in častno uporabiti vsa sredstva pod Božjim nebom za pobijanje Indijancev." Soule, Cramer in Conor so se morali pod grožnjo vojaškega sodišča pridružiti pohodu, vendar so sklenili, da bodo svojim vojakom ukazali, naj ne streljajo na Indijance, razen v samoobrambi.

Soula je pokol miroljubnih Indijancev pretresel in po njegovi zaslugi je ameriška vlada izvedela za pravo resnico o "herojski zmagi" Chivingtona pri Peščenem potoku. "Več sto žensk in otrok nam je prišlo naproti in na kolenih so prosili za milost," je poročal. "Med vojaki ni bilo nobene organiziranosti, bili so prava tolpa – vsak mož zase," je nadaljeval in pojasnjeval, kako so vojaki rezali organe pobitih za svoje trofeje in nosečnicam parali trebuhe.

Njegovo poročilo je v začetku leta 1865 doseglo Washington, kjer so pokolu namenili presenetljivo veliko pozornosti, še posebej glede na to, da so bile zaradi državljanske vojne v ospredju novice o bitkah med Severom in Jugom. Kongres in vojska sta nemudoma sprožila preiskavo, v okviru katere je moral pričati tudi Chivington. Sam je vseskozi vztrajal in prepričeval, da so se vojaki bojevali proti indijanskim bojevnikom in niso napadli miroljubnih civilistov.

Kongresni odbor mu ni verjel in obtožili so ga, da je namerno načrtoval in izvedel gnusen in strahopeten pokol nad Indijanci, ki so z vso pravico verjeli, da so pod zaščito ameriških oblasti. Chivington za svoja dejanja ni bil nikoli zaprt, vojaškemu sodišču pa se je izognil tako, da je še pravočasno zapustil vojsko. Vseeno je bilo konec njegove nekoč obetajoče politične kariere.

Soule je bil kmalu po pričanju umorjen na ulicah Denverja in takrat se je govorilo, da gre za maščevanje za njegova razkritja, saj naj bi bili napadalci povezani s Chivingtonom. Njegovih morilcev roka pravice ni nikoli dosegla. Šajeni in Arapahi se s skupinskim obiskom njegovega groba še danes vsako leto spomnijo njegovega prispevka pri odkrivanju resnice o dogodkih pri Peščenem potoku.

Letos so Šajeni in Arapahi dočakali tudi opravičilo zvezne države Kolorado. "Ne smemo se bati kritizirati in obsoditi, kar je neopravičljivo. Opravičujem se v imenu države Kolorado. Od te zgodovine ne bomo bežali," je v začetku decembra dejal guverner Kolorada John Hickenlooper in tako postal prvi guverner te zvezne države, ki se je opravičil za zločin pri Peščenem potoku.

Jalov mir za ceno izgube ozemlja
Po pokolu se je bojevniški del Šajenov in Arapahov povezal s Sjuji in izvedel niz maščevalnih napadov na železniške vlake, poštne kočije, vojaške postojanke in ranče belih naseljencev. V napadu na mesto Julesburg so skalpirali njegove branilce v znak opozorila, da niso pozabili, kaj so belci storili njihovim bratom.

Potolčeni in razočarani Črni kotel se ni pridružil vojnim pohodom in se je skupaj z okoli še 400 Šajeni, večinoma starci, ženskami in ranjenci, umaknil proti jugu, kjer se je pridružil južnim Arapahom, Kajovam in Komančem. Njegovo pleme je znova postalo begunec na lastnem ozemlju, ki so si ga kos za kosom prisvajali beli priseljenci in v prah spreminjali sporazume, s katerimi so ameriške oblasti Indijancem vsakič znova zagotavljale, da bodo njihova lovišča in bivališča ostala nedotaknjena.

Poleti leta 1865 so predstavniki velikega očeta iz Washingtona vneto iskali Črnega kotla in poleg izrazov usmiljenja prinašali še ponudbe za sklenitev novega sporazuma. Sredi oktobra je bil tako podpisan sporazum Malega Arkansasa, ki je v zameno za mir Indijancem odrekel pravico do ozemlja v Koloradu, kjer so nekoč živeli in jih omejil na rezervat v današnji Oklahomi.

Tudi ta sporazum so ameriške oblasti podpisale s figo v žepu, saj Indijanci niso nikoli videli obljubljenih odškodnin za svojce žrtev pokola pri Peščenem potoku, območje rezervata pa se je v manj kot dveh letih skrčilo za devetdeset odstotkov.

Črni kotel je bil umrl leta 1868 v pokolu pri reki Washita, ko je njegovo vas napadel opevani ameriški general George Armstrong Custer in pobil več kot sto Indijancev. Custer je pozneje doživel bridek konec v najslavnejši indijanski zmagi nad ameriško vojsko leta 1876 v bitki pri Malem velikem rogu, kjer je njegovo sedmo konjenico popolnoma porazil poglavar Nori konj iz plemena Sjujev.