Dejstvo je, da islam danes v zahodni družbi, tudi s pomočjo Busheve pavšalne oznake bližnjevzhodne regije za del "osi zla", nima najboljšega ugleda. Po 11. septembru 2001 je Amerika napovedala "vojno islamu" in se načrtno lotila najprej Afganistana, kjer je imela bazo Al Kaida, nato Iraka, z brezpilotnimi letali napada po regiji razpršene tarče, v sklopu t. i. arabske pomladi pa je pomagala rušiti dolgoletne voditelje in postavljati nove marionetne režime.
Zdaj se je v Egiptu, posredno prek dobavljanja vojaške opreme, postavila na stran vojske proti relativno zmerni islamski Muslimanski bratovščini, hkrati pa skoraj brezpogojno podpira nekatere precej skrajne struje islamistov, če te nosijo oznako "ameriške zaveznice" (Savdska Arabija).

Od 11. septembra in ameriške "vojne proti terorizmu" so skrajni islamisti med drugim izvedli napade na London, Madrid, Bali, Casablanco in, ne nazadnje, Boston, vmes pa krepili svojo prisotnost v Jemnu, Pakistanu in Somaliji ter skoraj povsem razdejali Mali in njegovo kulturno dediščino. Postaja torej interpretacija Korana, v katerem sicer najdemo verze, ki izrecno obsojajo terorizem in pobijanje nedolžnih, med muslimani vse svobodnejša (radikalna)?
Dr. Primož Šterbenc, politolog, sociolog in strokovnjak za islam, pravi, da neposredne vojaške intervencije Zahoda v muslimanskem svetu nujno povzročijo krepitev radikalnih muslimanskih teženj oz. radikalnih islamistov. Zahodni vojaški posegi pa da so povzročili muslimanski samomorilski fenomen celo v nekaterih državah, kjer nikoli ni obstajal (Afganistan, Niger).

Stigmatizirati začela Cerkev
Da bi razumeli razvoj radikalnega islamizma, je treba začeti z zgodovino islama oz. zgodovinsko stigmatizacijo islama. In ta je, tako Šterbenc, dolga. "Ker je bil islam kot celovita in dobro organizirana religija/ideologija pomemben tekmec krščanstvu pri pridobivanju vernikov v svetu, ga je Zahod že kmalu začel blatiti. Najpomembnejši pospešek stigmatiziranju je dala Rimskokatoliška cerkev s križarskimi vojnami ob koncu 11. stoletja. Ker so papeži (Gregor VII., Urban II.) hoteli uveljaviti svojo vodilno vlogo v zahodnih družbah in odvzeti primat posvetnim vladarjem ter ker so hoteli ustaviti medkrščansko bojevanje in agresivno energijo usmeriti proti zunanjemu sovražniku, so začeli razglašati versko vojno proti muslimanskemu svetu oziroma pozivati k boju za 'osvoboditev' Božjega groba. V tem okviru so uveljavljali nekatere 'resnice' o islamu: da je fanatičen in agresiven oziroma da se širi 'z ognjem in mečem'; da je promiskuitetna religija; da je prerok Mohamed prevarant, psihopat in celo Antikrist."

Ali če vam je ljubša lacanovska razlaga Slavoja Žižka: "Bile so sanje o neposredni komunikaciji in spravi med Zahodom in Vzhodom, med krščanstvom in budizmom, med moškimi in ženskimi načeli. Kot pri harmonični spolni zvezi bi ta neposredni stik dal Evropi priložnost, da postane ženska. Islam je bil kot pregrada, ki se je postavila med obe religiji in preprečila vzpon harmonične hermafroditske svetovne civilizacije. Islam zato deluje kot tisto, kar je Freud označil za 'Liebesstoerer': vsiljivec/ovira pri harmoničnem spolnem odnosu."

Sveta vojna džihad
Strokovnjaki za islam ob navajanju najpogostejših napačnih predstav o islamu izpostavljajo uveljavljeno stališče javnosti, da je islam nestrpen do drugih religij in se ravna po načelu "Ubij nevernika". A Koran zelo jasno zagovarja versko svobodo in piše spoštljivo do drugih veroizpovedi. Islam tako nikoli ni skušal spreobračati judov in kristjanov, ker jih obravnava kot "ljudstva knjige". Pomemben je verz v Koranu (2:256), ki pravi: "V religiji ni prisile." Kalif Umar, ki je vladal Jeruzalemu v 7. stoletju, je celo podelil svobodo vsem verskim skupnostim, jim omogočil njihove molilnice, na obhodu po svetih krajih pa je vedno želel, da ga spremlja krščanski patriarh Sofronij.

In zloglasni džihad, "muslimanska sveta vojna proti nevernikom", kot ga radi (poenostavljeno) razlagajo/-mo na Zahodu? Pravilni prevod besede džihad ni vojna, ampak bolj boj s samim sabo, prizadevanje, ki bi bilo všeč Bogu, pri čemer v islamu obstaja ločnica med "velikim džihadom" (krepostno delovanje, npr. boj proti lastnemu pohlepu) in malim džihadom (vojaško delovanje). Čeprav so v Koranu res t. i. verzi meča, ki muslimanom zapovedujejo boj proti nevernikom, pa v novejšem času izrazito prevladuje samoobrambna razlaga džihada kot svete vojne. Muslimani imajo tudi zelo jasno določena pravila obnašanja med bitko - zakonik navaja deset pravil, ki bi se jih morala držati vsaka muslimanska vojska: 1. Ne zagreši izdajstva. 2. Ne skreni s prave poti. 3. Ne skruni trupel. 4. Ne ubijaj otrok. 5. Ne ubijaj žensk. 6. Ne ubijaj starcev. 7. Ne škodi drevesom ali jih požigaj. 8. Ne uničuj stavb. 9. Ne uničuj sovražnikove črede, razen če jo uporabiš za hrano. 10. Ko naletiš na ljudi, ki so svoja življenja posvetili samostanskemu življenju, jih pusti pri miru.

Prednjačijo ZDA
A kljub vsem tem naukom se je stigmatizacija islama nadaljevala v 19. stoletju z evropskimi velesilami, ki so v okviru kolonializma osvajale muslimanski svet. "Ker so hotele legitimirati svoje agresivno ekspanzionistično početje, so islam slikale kot fanatično, agresivno in retrogradno religijo. Tudi ko so fizično zasedle muslimanski svet, so islam izganjale iz javnega področja, ker naj bi preprečeval razvoj - šlo je za kulturni rasizem," razlaga Šterbenc.
Ob tem izpostavlja, da so imeli vsi veliki sodobni evropski humanisti (Erazem Roterdamski, Thomas More, Bartolome de las Casas, Leibniz, Voltaire) strupeno sovražen odnos do islama: "Evropa se je kot politična skupnost po 15. stoletju izoblikovala na podlagi sovraštva do zunanje muslimanske nevarnosti v obliki osmanskega zasedanja velikega dela jugovzhodne Evrope. Skratka, protimuslimanska inercija je močna in jo zahodni, predvsem desni politiki lahko zelo izkoriščajo."

V zadnjem času predvsem ameriški akterji prednjačijo v stigmatiziranju islama kot agresivne in fanatične religije, pravi Šterbenc. "Razlogov je več: 1. Nepoznavanje islama, 2. Vpliv judovskega oz. proizraelskega lobija, ki s poudarjanjem agresivnosti islama posredno brani agresivne ekspanzionistične politike države Izrael, 3. Islam ima po svetu 1,6 milijarde pripadnikov in je verjetno največja ovira popolni globalni prevladi neoliberalne ideologije oz. uveljavljanju ideologije "svobodnega trga". Islamska družbena doktrina je namreč s poudarkom na socialni pravičnosti v popolnem nasprotju z neoliberalno. 4. Ameriški plutokratski akterji, ki koncentrirajo bogastvo in ropajo pretežni del prebivalstva, se zavedajo vse večje možnosti socialnega upora, zato želijo kritičnost preventivno preusmerjati navzven, proti 'staremu sovražniku' islamu. 5. Ameriška samopercepcija je prikrito prežeta s teološko doktrino, da so Američani 'izbrano ljudstvo', ki naj bi Božji načrt razširjali po svetu; vsakdo, ki se temu upira, naj bi nasprotoval Božjemu načrtu in naj bi bil torej Antikrist oz. Satan (verjetno ni naključje, da je Reagan govoril o 'imperiju zla', George Bush mlajši pa o 'osi zla')."

Staro branje Korana
Kar nas pripelje do skrajnega islamizma. V povezavi z njim se v zadnjih letih omenjata predvsem dve struji oz. doktrini: salafizem in vahabizem. Salafiti (arab. "pobožni predniki") zagovarjajo dobesedno branje Korana in vrnitev k praksam preroka Mohameda ter menijo, da so muslimani zašli s prave poti, islam pa skušajo uveljavljati od spodaj navzgor oziroma uresničujejo lokalno islamizacijo prostorov z istim pravilnikom po vsem svetu (prepovedano - dovoljeno) in brisanjem lokalnih kulturnih razlik. Kot je za ABO zapisal Daniel Atzori v članku z naslovom "Vzpon globalnega salafizma", je salafizem tako moderni pojav, saj gre za željo sodobnih muslimanov ponovno odkriti "čisti, izvirni in pristni" islam.

Salafitska gibanja in stranke so se v zadnjem času na Bližnjem vzhodu in v Severni Afriki – zlasti s padcem starih diktatorjev - močno razmahnila. V Egiptu postajajo pomemben akter, njihov vpliv raste v Libiji in Jemnu, pa tudi v bolj sekularnih Tuniziji in Maroku. V Jordaniji delujejo večinoma podtalno, a so močni, v Maliju precej uspešno ustanavljajo "Salafitski emirat", v Siriji pa so v prvih bojnih vrstah proti režimu Bašarja Al Asada in jih že obtožujejo kraje revolucije. Gibanje, ki je svoj vzpon začelo že v 70. letih, se najbolj krepi v času globalizacije, in zanj je trenutno politično, družbeno in gospodarsko okolje kot nalašč. Če tipičen podpornik Muslimanske bratovščine in podobnih islamskih gibanj prihaja iz srednjega razreda, so salafiti močni med proletarci, ki jih pestita revščina in nezaposlenost. "Dobro financirane organizacije revnim govorijo, da vir vsega zla izvira iz vdora zahodnih vrednot v muslimansko družbo in da so se pripravljeni boriti proti njim," še navaja Atzori.

Financer številka 1: Savdska Arabija
V zadnjem času salafitska gibanja organizirata in financirata Savdska Arabija, ideološko središče radikalnega islama in islamskega terorizma, ter Katar. Sta edini muslimanski državi, v katerih velja najbolj konservativna sunitska pravna šola Hanbali in kjer je prevladujoča ideologija vahabizem, ki poudarja doktrino enosti Boga, posledično pa je izjemno sovražna do šiitov in liberalnejših sunitskih sufijev.
"Savdska Arabija je vse od islamske revolucije v Iranu, ko je tam zavladal šiizem kot državna doktrina, izjemno sovražna do Irana. Že v 80. letih je organizirala radikalna sunitska islamistična gibanja povsod okoli Irana. Po letu 2003, ko so ZDA z napadom na Irak zrušile sunitski režim Sadama Huseina, so na oblast prišli iraški šiiti, s tem pa se je po vsem Bližnjem vzhodu okrepil vpliv šiizma in Irana. Vzpostavil se je 'šiitski polmesec', segajoč od Irana, prek Iraka in Sirije (Al Asadov režim), do Libanona (gibanje Hezbolah). To je prestrašilo in iritiralo Savdsko Arabijo, Katar in Združene arabske emirate, pa tudi ZDA. Zato so ZDA, Savdska Arabija in Izrael sklenile, da bodo naredile vse, da bi rušile iransko-šiitski vpliv, in sicer tudi s krepitvijo radikalnih islamističnih (tudi salafističnih) skupin," razlaga Šterbenc.
"Tako dejstvo, da se že leto in pol v Siriji proti režimu borijo številne radikalne islamistične skupine, ki uporabljajo tudi samomorilske napade, ne sme biti veliko presenečenje. Vendar pa so ZDA Savdski Arabiji tudi jasno naročile, da naj poskrbi, da iz teh radikalnih skupin ne bo nastala nova Al Kaida, ki bi se obrnila proti ZDA."

Okoriščanje z arabsko pomladjo
Savdska kraljeva družina, goreča podpornica vahabizma, je od 70. let vložila neusahljivo količino naftnega denarja v financiranje vahabizma po svetu, navaja France 24. Denar se nato pretaka prek muslimanskih dobrodelnih in človekoljubnih organizacij, ogromno pa savdska kraljeva družina vlaga tudi v univerzo v Medini, kjer tujim študentom podeljujejo bogate štipendije. Najbistrejše med njimi po diplomi monarhija zaposli, drugi pa se vrnejo v domače dežele, kjer širijo vahabistične nauke.
A njihovi politični cilji so še višji, in tako so v arabski pomladi, ki je zrušila stare diktatorje, največje zmagovalke revolucij prav (salafitske) islamistične skupine in politične stranke, ki jih Savdska Arabija zalaga z denarjem. Po navedbah Samirja Amgharja, avtorja knjige Sodobni salafizem: Sektaška gibanja na Zahodu, pa ima Savdska Arabija kot zaveznica ZDA še en, bolj pragmatičen razlog za podpiranje salafitov. "Ker je dolgo časa mižala, ko so njeni vidni člani velikodušno financirali vse mogoče nasilne džihadistične skupine, je kraljeva družina po 11. septembru začela izvajati večji nadzor. Z omejitvijo svojega financiranja na bolj obvladljive skupine zunaj svojih meja, kot so salafiti, si je Savdska Arabija zagotovila, da je ne bodo na lastnih tleh ogrozili doma vzgojeni džihadisti."

Ali, kot je ob arabski pomladi, ki je na oblast pripeljala predvsem islamiste, leta 2011 v Guardianu zapisal veliki Žižkov tekmec, aktivist Noam Chomsky, "ni radikalni islamizem tisti, ki skrbi ZDA, ampak neodvisnost". "Washington in njegovi zavezniki se držijo dobro uveljavljenega principa, da je demokracija sprejemljiva samo, dokler ustreza strateškim in gospodarskim ciljem. Pogosta mantra je, da strah pred radikalnim islamizmom izvira iz njegove grožnje demokraciji. Ta formulacija je zavajajoča. Največja grožnja je bila vedno neodvisnost. ZDA in njene zaveznice redno podpirajo radikalne islamiste, včasih, da bi preprečile grožnjo sekularnega nacionalizma."

Pri tem daje za primer Savdsko Arabijo in brutalnega pakistanskega diktatorja Zia Ul Haqa, ki je s savdskim financiranjem (in blagoslovom Ronalda Reagana) izvajal program radikalne islamizacije. Ob tem ni zanemarljivo, da je bila velika večina napadalcev na dvojčka 11. septembra 2001 iz Savdske Arabije, velike ameriške zaveznice (ameriški veleposlanik Joseph Mussomeli je v nedavnem intervjuju za MMC to dejstvo z nasmeškom označil za "veliko ironijo").
A čeprav je Busheva administracija zelo kratek čas celo razmišljala o napadu nanjo, je to misel naglo pokopala in se osredotočila na Afganistan, kjer je imela Al Kaida (sicer Savdijca) Osame bin Ladna svoj logistični center in vadišče. A kmalu se je izkazalo, da Busheve administracije pravzaprav ne zanima zares odpravljanje moči Al Kaide, temveč da želi 11. september izkoristiti za uresničitev nekaterih dolgoročnih strateških ciljev, ki so jih neokonservativci opredeljevali že precej prej, vendar niso imeli pravega povoda zanje, navaja Šterbenc.

Napajanje iz agresivne politike Zahoda
Skrajni islamizem se danes večinoma napaja prav iz te "zahodne hegemonsko agresivne politike do muslimanskega sveta", kot jo imenuje Šterbenc, ni pa ta omejena izključno na ZDA, saj agresivne politike do muslimanov danes vodijo tudi druge velike sile (Rusija: Čečenija, Kitajska: Ksindžjang, Indija: Kašmir, Mjanmar: država Rakhine). Muslimane v Nigeriji, Maliju in Nigru radikalizirajo tudi klimatske spremembe (širjenje Sahare in vse težje življenje v Sahelu), v Afriki pa je občutiti tudi negativen vpliv velikega prihoda poceni kitajskih izdelkov, kar povzroča propadanje domačih industrij. "Sociologija religije poudarja, da v katastrofičnem okolju religija ponuja najboljši temelj za izgradnjo stabilnejše identitete. Poudarja tudi, da se ljudje, ki nimajo osnovne socialne varnosti, bolj obračajo k Bogu," pravi Šterbenc.
Ta še opozarja, da je največja napaka, da se na ravnanja nasilnih oz. radikalnejših muslimanskih akterjev gleda zunaj konteksta zahodnih politik. "Negativna dediščina, ki jo je Zahod s kolonializmom pustil v muslimanskem svetu, je izjemno velika. Na splošno je mogoče reči, da je muslimanski svet kot strukturna periferija podrejen dominantnemu Zahodu. Najpomembnejši negativni element je verjetno Palestina oziroma država Izrael, ki je rezultat zahodnih kolonialnih dejanj; Izrael z nenehno kršitvijo mednarodnega prava odpravlja možnosti za nastanek suverene palestinske države in trpinči Palestince, kar izjemno iritira muslimane po vsem svetu."

Če Al Kaide ne bi bilo …
Največji povod za rast in širjenje skrajnega islamizma pa ostajajo neposredne vojaške intervencije Zahoda v muslimanskem svetu (Afganistan, Irak, Somalija, Libija, napadi z brezpilotnimi letali). "Kot je poudaril pokojni britanski zgodovinar Tony Judt, lahko s superiorno tehnologijo uničijo vsakršen upor, toda na terenu sovraštvo do ZDA skokovito narašča. Skratka, nasilni posegi v muslimanskem svetu lahko povzročijo zgolj negativne posledice oziroma radikalizacijo," razlaga Šterbenc.

Pri tem je še najosupljiveje, piše Chomsky, da se, kot so pokazale depeše, ki jih je objavil WikiLeaks, ZDA prav dobro zavedajo, da ameriške vojne v Afganistanu in Pakistanu ne le povečujejo vsesplošno razširjeno sovraštvo proti Američanom, ampak tudi destabilizirajo regijo in povečujejo grožnjo, da se islamski teroristi dokopljejo do jedrskega orožja.

In odnos med zmernejšimi in radikalnimi muslimani? "Zmernejši muslimani, ki kvantitativno v svetu absolutno prevladujejo, v načelu na radikalnejše muslimane gledajo skeptično oziroma negativno, ker naj bi slednji metali slabo luč na islam kot religijo. Vendar pa je treba dodati, da agresivne in arogantne zahodne politike, ki ustvarjajo hudo jezo vseh muslimanov, pogosto povzročijo, da tudi zmerneži vsaj do neke mere tolerirajo ali (posredno) podpirajo delovanje radikalcev," razlaga Šterbenc. Ob tem daje za primer Al Kaido, ki jo je podpiral tudi nezanemarljiv delež zmernih muslimanov. "Kot je dejal eden od najboljših poznavalcev Al Kaide Abdel Bari Atwan: Al Kaida je muslimanom omogočila, da so lahko po dolgem času udarjali nazaj - če je ne bi bilo, bi morala nastati."

Demonizacija muslimanov
Verjetno ne pomaga tudi to, da se je - zlasti v ZDA, pa tudi drugod po Zahodu in zahodnih medijih – uveljavila nekakšna enačica med muslimani in teroristi. Pred nevarnim stereotipiziranjem zahodnih medijev opozarja tudi Jamie Frater iz Listversa. "Je še kdo opazil, da ko določena skupina ljudi napade drugo določeno skupino ljudi, je to 'zločin iz sovraštva', ko pa musliman strelja na kogar koli, to hitro označimo za 'terorizem'?" Pobijanje nedolžnih ljudi sicer Koran strogo obsoja.
Fraterjeva opazka je prišla morda najbolj do izraza ob napadu čečenskih bratov Carnajev na bostonski maraton, kjer so življenje izgubili trije ljudje. Ameriške oblasti so takrat Boston popolnoma zaprle, v lovu na osumljenega 19-letnega fanta pa je vladalo pravo obsedeno stanje. Številni, tudi ameriški komentatorji so takrat opozarjali pred histerijo in se spraševali, zakaj sta bili zdaj "napadeni Amerika in ameriška demokracija", proti muslimanom pa se je začela nova gonja, ko pa po Washingtonu ali Los Angelesu straši serijski morilec ali po šolah strelja ameriški najstnik, je odziv precej milejši.

In prihodnost islama v teh časih? Šterbenc meni, da se islam v pogojih anglosaško generirane globalizacije ne znajde najbolje, saj so muslimani brez prave moči v svetovnih političnih in ekonomskih središčih odločanja. V tekmi velikih (ZDA - Kitajska) so zgolj menjalni drobiž. "A dejstvo je, da število muslimanov nenehno narašča in da islam npr. v Afriki tekmuje za vernike s krščanstvom. Muslimani so že do sedaj pokazali, da so izjemno disciplinirani (molitev petkrat na dan) in trmasto ponosni. V Afganistanu so premagali Sovjetsko zvezo, sedaj pa tudi ZDA."