Smrt Milluzzove je po vsej Italiji znova zanetila razpravo o vse višjem številu ginekologov in porodničarjev, ki zavračajo opravljanje splava - tudi ko je življenje nosečnice ogroženo.

Policija v Catanii je preiskavo proti bolnišnici Cannizzaro sprožila, potem ko je družina Milluzzove prijavila zdravnika, ki ni hotel posredovati, čeprav je življenje nosečnice viselo na nitki. Miluzzova je zanosila z umetno oploditvijo in je bila pet mesecev noseča z dvojčkoma, ko je bila dva tedna pred smrtjo sprejeta v porodnišnico zaradi prezgodnjega poroda. Po smrti enega izmed zarodkov je Milluzzova hudo zbolela, njen krvni tlak pa je močno padel. Njena družina je zdravnika prosila, naj splavi še drug zarodek, a je ta to zavrnil zaradi ugovora vesti.

Milluzzova je v roku nekaj ur umrla zaradi septičnega šoka. Njen partner, Francesco Castro, je novinarjem povedal, da je njegova žena "skoraj 12 ur kričala od bolečin", preden je prosil zdravnika, naj posreduje. A zdravnik mu je odvrnil, da ne more posredovati, ker nasprotuje splavu, drugi zarodek pa je še imel srčni utrip. Castrove navedbe so potrdili tudi starši Milluzzove, bolnišnica pa njihovim trditvam nasprotuje, češ da splav v primeru Milluzzove ne bi bil potreben, saj je že splavljala.

Splav dovoljen od leta 1978
Paolo Scolio, zdravnik v bolnišnici Cannizzaro, je priznal, da vsi zdravniki v bolnišnici splav zavračajo, da pa bi vseeno v teoriji lahko poklicali druge specialiste, če bi bilo potrebno. Glavni tožilec v Catanii zdaj preiskuje več deset zdravnikov, ki bi bili lahko obtoženi uboja. Italijanska ministrica za zdravje Beatrice Lorenzin je ob tem povedala, da zdravnik lahko iz ugovora vesti pacientki zavrne splav, da pa zdravnik zakonsko ne sme odreči zdravljenja, ko je ogroženo življenje nosečnice. Ta argument je povzela tudi italijanska zveza katoliških zdravnikov, ki pravi, da je treba storiti vse, kar je potrebno, da se reši življenje ogrožene ženske, poroča Guardian.

Splav je v Italiji dovoljen od leta 1978, a so pravila glede samega medicinskega postopka zelo stroga. Zdravniki lahko tako po zakonu splav opravijo samo v prvih 90 dneh nosečnosti, po tem roku pa mora biti ženska zaradi nosečnosti bodisi v fizični bodisi v psihični nevarnosti ali pa imeti dokaze, da je s fetusom nekaj hudo narobe. Statistika kaže, da kar sedem od desetih italijanskih ginekologov zaradi ugovora vesti opravljanje splava zavrača - ta delež se je dvignil z 59 odstotkov leta 2005 na 70 leta 2013.

Življenje matere na prvem mestu
Ministrstvo za zdravje je v preteklosti zanikalo, da vse večje število zdravnikov, ki splav zavrača, predstavlja tveganje za ženske, češ da število splavov tako ali tako upada. In še pred nekaj meseci je ministrstvo zagotavljalo, da ni strahu, da Italijanke zaradi velikega števila teh nasprotnikov splava znotraj stroke ne bi imele dostopa do varnega splava. Delež ginekologov, ki zavračajo opravljanje splava, se sicer med pokrajinami močno razlikuje, je pa Sicilija nedvomno med tistimi regijami, kjer je število tovrstnih ginekologov najvišje - skoraj 88 odstotkov.

Zveza za načrtovanje starševstva (IPPF), mednarodna skupina, ki podpira pravico do splava, je ob tem spomnila na primer 31-letne Savite Halappanavar, ki je leta 2012 umrla na Irskem, potem ko je bila sprejeta na kliniko v Galwayu s hudimi bolečinami v trebuhu in visoko vročino, a so ji splav odrekli. Umrla je zaradi septikemije.

"Italija ni Irska in splav je v Italiji zakonit že 40 let," izpostavlja skupina. "Tragična Valentinina smrt izpostavlja brutalnost sistema, ki dovoljuje tistim, ki bi morali zagotoviti zdravstveno oskrbo, da zaradi vesti ne spoštujejo zakona. Veliko preveč zdravnikov in zdravniškega osebja postavi svojo osebno vest pred vest, življenje in dostojanstvo nosečnice."

Razprava o splavu je sicer v zadnjem času znova postala burna po več državah Evrope, med drugim na Poljskem, kjer konservativna vlada že več tednov bije oster boj s protestniki, pa tudi v Sloveniji po projekciji filma proti splavu na pročelju frančiškanske cerkve v Ljubljani, ki je bil povod za nedavno sporno Tarčo.