Kang Čolhvan pojasnjuje, da so ljudje v Severni Koreji izpostavljeni lakoti in izolaciji, oboje pa je posledica železne vladavine režima. "Vsi govorijo o jedrskem orožju, ampak ključna je humanitarna kriza. Voditelji bi morali pritisniti na režim tako, da bi v državo prišlo več informacij," pravi 40-letnik, ki nadaljuje, da ustavljanje ladij in iskanje jedrskega orožja na njih ne bo pripeljalo daleč. "Če pa bodo režim izzvali neposredneje, bo ljudi morda mogoče obvarovati pred lakoto."

Režim želi novinarki živi
Po njegovih besedah bi že pošiljanje balonov z rižem iz Južne Koreje lahko spremenilo stvari. "Če se bodo ljudje bolj zavedali zunanjega sveta, bo to večji pritisk za režim. Kazen za dve ameriški novinarki Euno Lee in Lauro Ling, ki sta bili obsojeni na 12 let prisilnega dela, dokazuje, kako Pjongjang manipulira z ZDA," pravi Čolhvan, ki dodaja, da je bil ogorčen, ko je izvedel, da sta bili obsojeni. "Kakšen režim bi to storil dvema nedolžnima ženskama? Ti dve ne bosta preživeli niti dneva težkega dela, to ju bo najverjetneje ubilo, saj tega nista vajeni. Psihološko bosta morali biti zelo močni."

Zaprt zaradi dedka
Vendar meni, da ju želi režim obdržati živi, zato nanju pritisk ne bo tako močan. "Če nihče ne bi vedel, kje sta, bi bili stvari za njiju veliko hujše," dodaja človek, ki je moral pri devetih letih na prisilno delo, ker je bil pred tem zaprt njegov dedek. Skupaj z očetom, mamo, babico in sedemletno sestro so bili zaprti v zaporniško taborišče Jodok, kjer je moral delati tudi po 14 ur dnevno.

"To je bil popoln šok. Vpisan sem bil na vojaško akademijo v Pjongjangu, naslednji dan pa so nas odpeljali in moral sem nostiti težke hlode. Bruhal sem in se sesedal tako kot še dva otroka, ki sta bila ravno tako nova," pojasnjuje. V svoji knjigi Akvariji Pjongjanga, ki je ena prvih o takšnih koncentracijskih taboriščih, opisuje tudi javne usmrtitve.

Zanimalo ga je le preživetje
"Zavedanje o smrti se mi je porodilo že zelo zgodaj. Preživetje je postalo ena najpomembnejših stvari. Lakota in podhranjenost sta pogosto zahtevali žrtve. Kot otrok nisem mogel razmišljati o prihodnosti, iz dneva v dan sem lahko le upal, da bom preživel," navaja nekdanji taboriščink in dodaja, da so potem po desetih letih njegovo družino nepričakovano izpustili ob praznovanju rojstnega dne voditelja Kim Džong Ila.

Ti komentarji skoraj sovpadajo s poročanjem, da je severnokorejski režim za zadnje raketne in jedrske poskuse porabil okoli 700 milijonov dolarjev, vsoto, ki bi za dve leti ljudi obvarovala pred lakoto.

V državi do 200.000 političnih zapornikov
Po ocenah naj bi bilo v Severni Koreji v delovnih taboriščih nenehno zaprtih med 150.000 in 200.000 političnih zapornikov. "Zelo nevarno je imeti za voditelja nekoga, kot je Kim Džong Il. On je popoln psihopat. Moral bi biti oče naroda, vendar, kakšen oče pusti ljudi umirati od lakote?" se sprašuej Čolhvan, ki zdaj v Južni Koreji dela kot novinar.

Dejal je, da je čutil, da je njegovo poslanstvo zapustiti Severno Korejo in svetu pokazati realnost življenja v omenjenih taboriščih. "Mednarodna skupnost govori le o jedrski moči in raketah, a zame so vprašanja, ki so povezana s človekoljubjem, prav tako pomembna. Ljudi v taboriščih ne smemo pozabiti. Prav ti ljudje so prisiljeni izdelovati jedrsko orožje in samo prek njih je mogoče oslabiti režim," na koncu pove Čulhvan.

Prirejeno po Telegraphu