"Izrael je edina država na svetu, ki je obvladala puščavo. Več kot 50 odstotkov našega izvoza prihaja iz suhih predelov. To je naša moč - in to bi radi prinesli sem," je dejal izraelski kmetijski minister Šalom Simon med obiskom Senegala, po katerem se bo odpravil še v Gabon in Slonokoščeno obalo.

Izraelski kmetje so prispevali pomemben delež pri sodobnem razvoju namakanja, še posebej pri mikronamakalnih sistemih in recikliranju vode. S svojimi metodami in napredkom pri tehnologiji so samo v zadnjem desetletju ob 30-odstotnem zmanjšanju porabe vode uspeli podvojiti količino pridelka, kar pomeni, da ustvarjajo 150-odstotni presežek v proizvodnji hrane.

V zahodni in osrednji Afriki zaradi nestanovitnega deževja kar desetim milijonom prebivalcem grozi lakota. Nekateri strokovnjaki so prepričani, da bi lahko sodobne metode kmetovanja postale neprecenljive za sušne predele v Afriki, celini, ki naj bi bila še posebej ogrožena zaradi podnebnih sprememb.

Izraelski minister je dejal, da v Afriko ne prihaja, da bi izkoristili naravne vire afriških držav, ampak prinaša znanje, da bi se lahko ogrožene države same razvijale in bi bile sposobne nahraniti svoje ljudi.

Tudi do štirje pridelki letno
Simon je zagotovil, da bi lahko Senegal z izraelsko pomočjo zmanjšal svojo odvisnost od uvoza, ki trenutno zadovoljuje 80 odstotkov potreb po hrani. "Senegalska tradicija je en pridelek na leto. Mi znamo ustvariti tri do štiri pridelke letno. To lahko naučimo," je bil prepričljiv minister.

Po besedah Simona je pri kmetovanju najpomembnejša stvar voda in njena izraba. Ob tem pojasnjuje, da v Izraelu izrabljajo reciklirano vodo, razsoljeno vodo, deževnico, slano vodo, kar nikjer na svetu ne bi predstavljalo uporabne vrednosti, vendar pa jo sami uporabijo, da pridelajo "najslajše paradižnike".

"V Izraelu pridelamo preveč hrane in za nas bi bilo zelo lahko, da bi jo samo natovorili na ladje ali letala ... toda prepričani smo, da lahko naredimo drugače," je dejal Simon in poudaril, da prihajajo z znanjem, strokovnostjo in pripravljenostjo, da to delijo tudi z drugimi državami. Zdaj je po njegovem mnenju na afriških državah, da določijo svoje prioritete in sprejmejo pomoč, ki je na voljo.