Jadranka Kosor je v Ljubljano prišla na povabilo Ifimesa (Mednarodnega inštituta za bližnjevzhodne in balkanske študije), da bi zainteresirani javnosti predavala o poti Hrvaške proti Evropski uniji. Kosorjeva je ob tem povedala, da je Hrvaška od države, ki je branila svoje ozemlje in se osamosvajala, v zelo kratkem času prišla do države, ki bo 1. julija postala 28. članica Evropske unije. Dejala je, da so bila pogajanja Hrvaške najtežja od vseh članic Unije, saj je morala zapreti 35 poglavij, bila pa je tudi prva država, ki je morala sprejemati vnaprej določene ukrepe, da je lahko zapirala in odpirala poglavja.

Nekdanja premierka in nekdanja predsednica stranke HDZ, ki je bila na oblasti v času približevanja Hrvaške EU-ju, je povedala, da je zelo ponosna na delo, ki ga je na svoji evropski poti opravila Hrvaška, saj pot ni bila lahka. Ob tem je dodala, da je najbolj ponosna na delo, ki so ga opravili na področju pregona korupcije in kriminala. "Počistiti moramo svojo hišo," je povedala Kosorjeva.

Kosorjeva je bila ostra tudi do reševanja vprašanja varčevalcev nekdanje Ljubljanske banke, ki je Hrvaško znova skoraj pustilo pred vrati Unije. Povedala je, da so se vpleteni reševanja problema lotili prepozno, da če bi se premierja osebno srečala prej, kot sta se, bi rešitev zagotovo našli prej, ter da ne bi potrebovali ekspertov, ampak bi morali ritem diktirati vladi. Ob tem je dodala še, da se bosta morali vpleteni strani takoj po 1. juliju znova usesti za mizo in najti trajno rešitev, če nočeta nadaljnjih težav. "Časa ni," je prepričana Kosorjeva.

Seveda ni šlo mimo odnosa med njo in nekdanjim slovenskim premierjem, zdaj predsednikom, Borutom Pahorjem, s katerim sta leta 2009 podpisala arbitražni sporazum in tako odločanje o meji med državama prepustila arbitražnemu sodišču. Kosorjeva je povedala, da sta dosegla medsebojno zaupanje, kar je bil pogoj, da sta naredila tako veliko delo, po dogovoru o arbitraži pa sta začela tudi druge pozitivne pobude.

Kosorjeva je z zbranimi poslušalci delila tudi anekdoto, kako se je odnos med njo in Pahorjem pravzaprav začel graditi. Povedala je, da je pred srečanjem na Trakoščanu izbrala zase precej nenavadno rdečo obleko, ko je gledala Pahorja, ki je izstopal iz avta, pa ji je v oči najprej padla njegova kravata, ki je bila enake barve kot njena obleka. "To je dober znak," so bile tako prve besede, ki jih je Kosorjeva namenila Pahorju. Vse ostalo pa je zgodovina.

MMC se je s Kosorjevo, ki je navdušena nad Slovenijo in je večkrat povedala, da jo ljudje na ulicah sprašujejo, kdaj se bo v Slovenijo preselila, pogovarjal po njenem predavanju.

Hrvaška je pred vrati Evropske unije, dolgoletni cilj je torej dosežen. Kako je Hrvaška po vašem mnenju pripravljena na vse pravice in dolžnosti, ki pridejo s članstvom v evropski družini?
Mislim, da je Hrvaška dobro pripravljena. Eden od argumentov za to trditev je, da smo se dolgo, potrpežljivo in zelo natančno pogajali, naredili smo pomembno delo. Naša pot ni bila hitra, ni bila preprosta, ampak je bila pot, na kateri smo morali temeljito delati in izvesti številne reforme. In zato z velikim optimizmom gledam na Hrvaško kot novo članico Unije ter verjamem, da bomo suverena članica, članica, ki bo predlagala, ki bo aktivno sodelovala in ki bo tudi kreativna.

Tudi sami ste bili nekaj let zelo aktivno vpeti v približevanje Hrvaške Evropski uniji. Kaj je bilo po vašem mnenju največja žrtev Hrvaške na tej poti?
Mislim, da ne moremo govoriti o žrtvah. Ko imate strateški cilj, ki je zgodovinski, bi bilo napačno govoriti o žrtvah. Dobro smo se izpogajali o vseh občutljivih področjih, kot je recimo kmetijstvo; izpogajali smo se tako, da ne moremo reči, da smo kar koli izgubili. Normalno je, da ko vstopate v neko družino oz. družbo, se je treba prilagajati načinu, na katerega se živi v tej družbi. A so te prilagoditve za Hrvaško koristne, delali bomo drugače in več. Za Hrvaško je dobro, da se naučimo, da je treba v vsa bogastva, ki jih imamo, vložiti več dela, več odličnosti, in da bodo temu sledili tudi rezultati, predvsem na gospodarskem področju. Mislim, da se ničemur nismo odrekli in da ničesar nismo izgubili.

Kje vidite neizkoriščene potenciale Hrvaške v Uniji?
Svoje potenciale bomo na pravi način v Uniji šele lahko izkoristili. Od kmetijskih potencialov pa vse do dejstva, da vstopamo na tržišče s 500 milijoni ljudi, kar je za nas velika priložnost, če jo bomo le znali izkoristiti. Evropski skladi so za Hrvaško nova priložnost, saj lahko na vsak evro iz hrvaškega proračuna povlečemo tri evre iz evropskih skladov, to je v času, v katerem smo, veliko denarja. Imamo veliko sposobnih in izobraženih ljudi, ki so se pogajali z Evropsko unijo in ki bi lahko zdaj dobili novo vlogo pri koriščenju tega potenciala.

Dejstvo je, da Evropska unija ne doživlja svojih najboljših časov, gospodarska kriza je močno prizadela praktično vse članice, Unija se ukvarja predvsem z varčevalnimi ukrepi in podeljevanjem pomoči. Kako se bo v tej družbi znašla Hrvaška, ki tudi sama ni v zavidljivem gospodarskem položaju? Bo država kandidatka za pomoč že takoj ob vstopu v Unijo?
Verjamem, da ne, da Hrvaška ne bo imela večjih problemov, a je članstvo v Evropski uniji v zadnjih letih velike krize pokazalo, da je krizo vseeno lažje premagati, če si v družbi, kot če si sam. Dejstvo je, da moraš dajati tudi za druge, ne samo zase, a to je nekaj, na kar moramo gledati kot na jamstvo za prihodnost. Nihče od nas ne ve, kdaj bo pristal v neugodnih razmerah. Iz krize se moramo učiti vsi, in prepričana sem, da bo Evropska unija to storila in obrnila nov list. Vse države morajo tako ali drugače spoštovati pravila. Ko pa govorimo o varčevanju, nas je kriza prisilila, da varčujemo, da se odrekamo, in mislim, da morajo države v vsakem primeru živeti varčno, tudi v najboljših časih. Kriza nas je naučila, da se moramo odrekati stvarem, ki niso nujne.

Slovenski poslanci so pred kratkim soglasno podprli ratifikacijo hrvaške pristopne pogodbe z Unijo, kar je pomembna simbolna gesta. Vsi vpleteni so bili takrat polni visokoletečih besed o novem poglavju v odnosih med sosedama in o sodelovanju med njima. Pa mislite, da bo res tako, ali bosta Slovenija in Hrvaška prijateljici le do prve za eno stran malo manj ugodne rešitve odprtih vprašanj?
Mislim, da smo se iz nedavne zgodovine, od slovenske blokade pogajanj, deblokade, Ljubljanske banke in tako dalje, veliko naučili. A še več od politikov so se naučili državljani obeh držav. Če pogledamo prevladujoče mnenje, ki so ga v Sloveniji preverili ob reševanju vprašanja Ljubljanske banke in ponovne grožnje, da Hrvaška ne bo mogla v Evropsko unijo, je velik del vprašanih dejal, da si želi Hrvaške v Evropski uniji. Mislim, da so Slovenci in Hrvati z nogami bolj na tleh, kot so včasih politiki. Če se bodo tisti, ki vodijo obe državi, zavedali, da smo se dovolj namučili in da preprek več ne potrebujemo, potem bo sodelovanje dobro. Že samo dejstvo, da bo Hrvaška sedela za mizo v Evropski uniji, bo veliko spremenilo, saj bo zdaj tudi od Hrvaške odvisnih veliko stvari. Enakopravni bomo in to bo politike prisililo k drugačnemu obnašanju. Želela bi si, da je bila Ljubljanska banka zadnja ovira med nami, saj bomo sosedi za vedno, tu ne moremo ničesar spremeniti, in dobro je, da živimo kot prijatelji.

Realno tako ne pričakujete večjih težav?
Ne, ne pričakujem, a mislim, da bi politika z ene in druge strani, ki bi hotela znova radikalizirati stvari, naletela na odpor.

Tukaj se postavlja predvsem vprašanje rešitve problema Ljubljanske banke. Na papirju sta obe državi dosegli svoje, Slovenija zamrznitev tožb hrvaških bank na sodiščih, Hrvaška pa ratifikacijo pristopne pogodbe. Zdaj je na potezi banka v Baslu, a kaj se bo zgodilo, ko bo ta odločila? Bodo hrvaške banke po vašem mnenju spet odprle tožbe?
Nočem prejudicirati, kaj se bo zgodilo, in na tak način pritiskati na kogar koli. A dejstvo je, kot ste rekli, rešitev je na papirju, v realnosti pa je še ni. Na obeh straneh bo treba še veliko potrpežljivosti, da se problemi do konca rešijo in za vedno umaknejo z dnevnega reda. Pri tožbah, ki so zdaj zamrznjene, gre pravzaprav za preneseno varčevanje, gre za terjatve države, in temu se nihče ne more odreči, saj je to v domeni državnega tožilstva. Denar, ki je izplačan varčevalcem iz prenesenih prihrankov, je pravzaprav denar vseh davkoplačevalcev na Hrvaškem. Tu je treba najti trajno rešitev. Mi smo dobili nekaj, kar je bilo za nas zelo pomembno, to je ratifikacija naše pristopne pogodbe, a številni ljudje na Hrvaškem so prepričani, da je dogovor nepošten, da je še vedno odprto vprašanje, kaj bo s tistimi, ki niso prenesli svojih prihrankov, ki še vedno sami zahtevajo pravico, in z državo. Možnosti, da to rešimo, so dobre, a šele, ko bosta obe strani dali vse svoje probleme na mizo. Sem zelo optimistična, saj bosta kmalu obe državi članici Unije, in verjamem, da nam bodo tudi druge države pri tem pomagale. Zato je bilo pomembno najti neko rešitev, presekati vozel, ratificirati pogodbo, vstopiti v Evropsko unijo, zdaj pa bo lažje najti končno rešitev, ki bo pravična za obe strani.

Vi in tedanji slovenski premier Pahor sta se dogovorila o reševanju vprašanja meje z arbitražo. Ko je Slovenija ob vložitvi memoranduma o arbitraži za mejo s Hrvaško v Haag poslala še dodatno izjavo, v kateri je zapisala, da bo kakršna koli odločitev sodišča, ki ne bo zagotovila teritorialnega stika Slovenije z odprtim morjem za Slovenijo v nasprotju z mandatom arbitražnega sodišča, ste dejali, da so izjave nesmiselne in da si skušajo slovenski politiki na hrbtu Hrvaške okrepiti svoje pozicije v Sloveniji. S pravnega stališča slovenska izjava ni problematična, saj gre za ponovitev zapisanega v sporazumu, a kako bo Hrvaška ravnala, če do tega res pride?
Tudi tu nočem ničesar prejudicirati, imam pa zaupanje v enega od temeljev arbitražnega sodišča, kar je opredeljeno tudi v arbitražnem sporazumu, da bo sodišče odločalo po načelih mednarodnega prava, da ne bo upoštevalo razmer po 25. juniju 1991 in da bo odločalo po načelu pravičnosti. Sodniki, ki bodo o tem odločali, so ugledni strokovnjaki, in prepričana sem, da si nihče ne bo uničil ugleda, da bi zadovoljili kakršne koli interese. Verjamem v pravičnost odločitve. Ko jo bodo sprejeli, bo ta dokončna in vsi jo bomo morali spoštovati. Ne bi bilo torej pametno, da reagiram na morebitne špekulacije, dobro pa bi bilo, da se tega držijo tudi vsi ostali.

Pred kratkim so vas izključili iz stranke HDZ, ki ste ji tudi predsedovali, domnevno zaradi kritik vodstva stranke in posledično kršitev statuta stranke. Zakaj so vas dejansko izključili, kje so bila tista trenja, ki so za vodstvo postala nepremostljiva?
Nikoli nisem kritizirala vodstva stranke in nikoli nisem delala v nasprotju s statutom stranke. Nekdo, ki je bil prej predsednik stranke, ne more delati v nasprotju s statutom, saj bi bilo to zanikanje svojih korenin. Nekajkrat sem le rekla, da ni res to, kar govori novi predsednik HDZ-ja, da je bila stranka zadnjih 18 let uničena, zapuščena, da je stranka detuđmanizirana. Trditev, da smo se v zadnjih desetih letih odrekli Tuđmanu (Franjo Tuđman je bil prvi predsednik HDZ-ja, op. a.), je zelo nevarna in je neresnična. Tudi dejstvo, da je moja vlada zaključila pogajanja z Evropsko unijo, temu pritrjuje, saj je prav Tuđman želel Hrvaško v Uniji, jaz pa sem uresničila njegov zadnji cilj. Drugič, neresnična je tudi trditev, da je stranka dekroatizirana, da se je odrekla hrvaštvu, kar je zelo nevarno sporočilo. Naši volivci in člani, ki so konservativni, bi si to sporočilo, ki ni resnično, zapomnili. Absurdnost moje izključitve je torej v tem, da temelji na neresnicah, kar je po mojem mnenju in mnenju pravnikov v nasprotju s statutom, zato sem se tudi pritožila. Proces še ni končan, tako da sem de facto še vedno članica stranke, tudi če so mi odvzeli vse pravice. Čakam, da predsedstvo stranke sprejme dokončno odločitev, a po pisanju v medijih in kot govorijo neimenovani viri v stranki, se čaka na volitve v evropski parlament in lokalne volitve, kar ni dobro. Jaz od članov stranke dobivam veliko podpore z vseh strani, a taka je politika, odločitve, tudi če so nepravične, je treba spoštovati.

Prepričani ste, da Karamarkovo vodenje stranke ni primerno? Je res, da stranko ustrahuje in da del članstva razmišlja o tem, da bi stranko zapustilo in ustanovilo novo?
Glede na to, da še nikoli nisem kritizirala Tomislava Karamarka, govorila sem samo o njegovih besedah, ki niso bile resnične, tudi zdaj ne bom naredila tega. Najprej je treba zaključiti proces, o katerem sva govorili, potem bom povedala svoje mnenje, mislim pa tudi, da ne bi bilo primerno, da v sosednji državi kritiziram vodstvo katere koli stranke. Dejstvo pa je, da HDZ še nikoli ni bil skrajno desničarska stranka, da je HDZ tudi za čas Franja Tuđmana zajemal sredino in desno sredino, nikoli to ni bila radikalna in nacionalistična stranka, ves čas smo se zavzemali za zaščito človekovih pravic in pravic manjšin. Mislim, da nobena hrvaška stranka, ki bi šla v radikalno desno ali radikalno levo stran, ne bi mogla priti na oblast. Treba je imeti čim širši koalicijski potencial in mislim, da je bil HDZ, kot sem ga sama zastavila, evropska stranka, ki je gledala izključno v prihodnost in ne v preteklost. Obračanje v preteklost ni produktivno.

Ivo Sanader je v intervjuju, ki ga je imel že septembra v oddaji Nedeljom u 2, dejal, da mu je žal, da je vas predlagal za svojo naslednico. Očitno ste se mu v času svojega vodenja vlade zamerili. Je bilo to zaradi sodnih procesov proti njemu?
Da, jaz to tako razumem. Dokler je bil Sanader premier, jaz pa članica vlade, sva dobro sodelovala, v svojem obdobju je bil Sanader pravi evropski politik z evropskimi pogledi, veliko dobrih stvari je naredil kot premier in kot predsednik HDZ-ja. A kar se mu je zgodilo - njegova sodba sicer še ni pravnomočna in dokler se mu ne dokaže krivda, še ni kriv - za to je kriv izključno sam.

V svojem zagovoru pred obtožbo za kazenski pregon zaradi vojnega dobičkarstva in korupcije je Sanader obtožil prav vas, da ste sodelovali s tožilstvom in hujskali priče, da pričajo proti njemu. Koliko je v tem resnice?
To seveda ni res. Kakšne razloge pa bi imela, da ga preganjam? Sanader je po svoji lastni odločitvi zapustil mesto premierja in predsednika stranke, brez kakršne koli razlage. Nekega dne je odšel, mene je imenoval za predsednico vlade in stranke, in za seboj pustil izjemno težke razmere, katastrofalno gospodarsko situacijo, ob slabem proračunu in ob blokadi pogajanj z Evropsko unijo. Kakšen razlog bi torej imela, da ga preganjam? Njegov pregon meni ne bi prinesel ničesar. Moja edina krivda je bila v tem, da sem z bojem proti korupciji in kriminalu pravno državo razumela drugače kot on. Dejala sem, da s položaja politične moči ne bom ustavljala nobenega procesa in nobenega ne bom spodbujala. To niti ni mogoče, saj je tožilstvo samostojno. Sem pa s svojo vlado ustvarila primeren politični prostor za boj proti korupciji. Mislim, da je pomembno, da politiki, ki so na oblasti, zagotovijo, da se boj proti korupciji odvija ne glede na to, kako se kdo piše in kdo je na kakšni poziciji. Leta 2010 smo v ustavo vnesli člen, kjer smo zapisali, da privatizacijski kriminal ne zastara, svoje delo pa je potem opravilo tožilstvo. A ponavljam, za pregon Iva Sanaderja nisem imela nobenega razloga, saj sem ga cenila in spoštovala.

Leta 2005 ste že kandidirali na predsedniških volitvah, boste sledili svojemu prijatelju Borutu Pahorju in se boste na naslednjih predsedniških volitvah znova potegovali za ta položaj?
O tem še nisem razmišljala. Moja izkušnja na predsedniških volitvah je bila slaba, saj sem bila kandidatka svoje stranke, a me ta ni dovolj podpirala. Bilo je težko, predsednik Mesić (ki je takrat kandidiral za svoj drugi mandat, op. a.) je bil absolutna avtoriteta, zato kot velik uspeh dojemam to, da sem prišla v drugi krog. To je bila pomembna izkušnja, a je bila precej boleča, zato še ne razmišljam o naslednjih volitvah. Sem oseba, ki vse svoje načrte delam do naslednjega dne, kot Scarlett O'Hara, ki je v filmu V vrtincu dejala "jutri je nov dan", se moje ambicije končajo naslednji dan. Kar zagotovo vem, je, da ne bom zapustila politike. Po težkih in bolečih izkušnjah, ki sem jih imela predvsem v svoji stranki, po velikih razočaranjih želim tu še kaj narediti, saj mislim, da imam bogate izkušnje, ki bi jih rada izkoristila.

Razmišljate morda o ustanovitvi svoje stranke?
Ne, o stranki ne razmišljam. Še vedno sem poslanka, ko se bo zaključil proces v HDZ-ju, se bom veliko bolj angažirala v parlamentu, saj mislim, da je parlament odličen politični oder. S svojimi izkušnjami lahko izpeljem nove ideje, nove procese, nove smernice, tudi moje izkušnje na zunanjepolitičnem področju in pri pogajanjih z Evropsko unijo so dragocene in mislim, da tu številni politiki na Hrvaškem ne bi bili tako uspešni. Še danes tako mislim, če imaš cilje, delaš na njih brezkompromisno, a se je treba kdaj tudi ukloniti. Ne bo ti padla krona z glave, saj je nimaš.