Ob visoki ceni, ki jo plačujejo gostiteljice olimpijskih iger, se nekateri strokovnjaki sprašujejo, ali se tako veliko finančno breme izplača.

Olimpijske igre so zlasti v zadnjih desetletjih dobile slab glas zaradi prekoračenja proračunov in prelomljenih obljub, kako bodo koristile gospodarstvu države gostiteljice. Z razlogom so olimpijske igre leta 2022 že pred časom dobile vzdevek "iger, ki jih nihče noče gostiti" (Peking in Almaty sta bili tako rekoč edini mesti, ki sta bili nazadnje sploh še zainteresirani).

Zimske olimpijske igre v Sočiju leta 2014 so stale vrtoglavih 50 milijard dolarjev, Montreal pa je kar 30 let odplačeval dolgove po olimpijskih igrah 1976. Čaka podobna usoda tudi Pjongčang?

Nekateri analitiki so optimistični. Južnokorejski Hyundaiev raziskovalni inštitut je napovedal, da bodo OI v državi spodbudile gospodarsko dejavnost, vredno okoli 40 milijard dolarjev - ta znesek naj bi zagotovili predvsem turisti, ki so Južno Korejo obiskali tako med samimi igrami kot jo bodo tudi v prihodnjem letu.

A veliko strokovnjakov je ob tem skeptičnih, ali se bodo te projekcije dejansko uresničile. "Mislim, da ne vlada ne organizacijski odbor ne bosta dobila svojega vložka nazaj," je za CNN povedal Park Sung-bae, profesor na katedri za športno industrijo na univerzi v Hanyangu.

Prihodnost v turizmu?
Južna Koreja si želi po igrah Pjongčang spremeniti v turistično destinacijo za zimske športe. V ta namen so zgradili več novih prizorišč, a njihova prihodnost je negotova. Vrtoglavih 107 milijonov dolarjev vreden olimpijski stadion s 35.000 sedeži so denimo zgradili zgolj za dva dogodka - otvoritveno in sklepno slovesnost. Zdaj ga bodo delno razstavili in spremenili v spominsko dvorano in gledališče. To je tudi smiselno, glede na to, da celotno okrožje Pjongčang šteje zgolj 43.000 prebivalcev.

Kaj se bo zgodilo z drugimi prizorišči, ni znano. Če jih bodo pustili taka, kot so, bi bilo to za Južno Korejo zelo drago. Stroški vzdrževanja prizorišč za zimske športe so namreč izjemno visoki, ta pa so uporabna le nekajkrat letno. Nič čudnega, da skoraj po vsakih olimpijskih igrah ostane kar nekaj megalomanskih objektov, ki počasi propadajo, kot denimo tisti v Sarajevu, in ostajajo le še malce žalostni opomnik na olimpijski izkupiček.

Previsoki stroški
Po Parkovem mnenju bo imel Pjongčang zaradi odročnosti in pomanjkanja namestitev veliko težav pri privabljanju turistov. V primerjavi s Seulom ali drugimi večjimi korejskimi mesti tu tudi ni kaj veliko za početi. Pa čeprav so prizorišča zdaj s Seulom povezana s hitrim vlakom, ki so ga za ogromne stroške izdelali za potrebe OI. Pred tem so se vozniki po polžje vlekli do prestolnice po cesti, ki so jo domačini primerjali z "vožnjo po črevesju".

"Veliko denarja smo porabili za gradnjo impresivnih stadionov in prizorišč, a jih po koncu iger nihče ne bo uporabljal," opozarja Park.

To bi lahko za Gangwon, provinco, kjer leži Pjongčang, predstavljalo veliko težavo - območje, ki leži le 80 kilometrov od severnokorejske meje, je namreč eno najrevnejših v Južni Koreji, zato bi bilo vzdrževanje olimpijskih objektov za lokalne vlade preprosto neizvedljivo. Kot ocenjujejo, bi s tem vsako leto rdeče številke narasle za kar devet milijonov dolarjev. Za nameček so tu še stroški okoljskega čiščenja po igrah - ti naj bi znašali 90 milijonov evrov.

"Države morajo preučiti prioritete razvoja države in prioritete olimpijskih iger. Tu je veliko odstopanj, kar privede do ogromno tratenja," je za Guardian povedal Andrew Zimbalist, profesor na ameriškem kolidžu Smith in avtor knjige Circus Maximus o finančnem tveganju organizacije OI. "Gostiteljstvo olimpijskih iger ne bo spremenilo tega, da zimski športi na prostem v Južni Koreji tradicionalno niso priljubljeni."

Prazne tribune
Po podatkih organizatorjev je bilo sicer prodanih več kot 90 odstotkov vstopnic za tekmovanja, a prazni sedeži so bili na nekaterih tekmovanjih, kot so bila tista v alpskem smučanju, prav v oči bodeči. Pri tem jim niso prav nič pomagale niti brutalno nizke temperature in nadležen veter, zaradi katerega je bilo zlasti v prvi polovici iger kar nekaj odpovedi tekmovanj.

Kim Yuk-youm, profesor športnega menedžmenta na univerzi v Seulu, je za CNN povedal, da imajo Južni Korejci zelo nizka pričakovanja glede pozitivnih učinkov OI na gospodarstvo. "Veliko je pomislekov in negotovosti glede tega, zakaj smo se sploh lotili organizacije OI in kakšne koristi bomo imeli od tega," je povedal.

Južna Koreja je sicer enkrat že gostila OI, poletne leta 1988. Takrat je vlada hotela z igrami promovirati vzhajajoča južnokorejska podjetja in postaviti državo na svetovni oder. Danes je Južna Koreja precej bogatejša država, dom svetovnih znamk, kot sta Samsung in Hyundai. Številni Južni Korejci zato kakšnega večjega smisla organizacije pregrešno dragega dogodka ne vidijo.

Konec iger, konec sprave?
Potem je tu še vidik "iger miru" - Pjongčang 2018 je bil tudi priložnost za zbližanje Severne in Južne Koreje, ki sta si bili v teh dveh tednih bližje, kot kdor koli pomni. Slišali smo besede sprave, umirjeno retoriko, pozive k diplomatskim rešitvam, ne vojnih napovedih in sankcijah, pri čemer so po drugi strani še kar vztrajale ZDA.

Južnokorejski predsednik Mun Dže In je od samega začetka OI v Pjongčangu propagiral kot "igre miru" - tudi zato, da bi pomiril udeležence iger in tuje obiskovalce, ki si res niso želeli morebitnih izmenjav raket nad seboj. Severna Koreja je izziv sprejela in na igre poslala delegacijo pod vodstvom priljudne in uglajene sestre Kim Džong Una in "diplomatsko ofenzivo" v podobi atraktivnih navijačic, ki so bile včasih tudi edine na tribunah tistih najbolj ledenih dogodkov.

A, kot ugiba Guardian, je vprašanje, koliko časa po OI se bo navidezna sprava med sprtima državama obdržala. Analitiki opozarjajo, da bo Kim verjetno želel odpravo sankcij v zamenjavo za nadaljevanje dialoga. Stroka si je tudi enotna, da ko se pomladi začnejo napovedane vojaške vaje Južne Koreje in ZDA, Severna Koreja nikakor ob tem ne bo prav radostna, ampak bo verjetno znova zagrozila s povračilnimi ukrepi, s tem pa se bodo napetosti znova zaostrile.