Dan 18. junij 1979, ko sta predsednik ZDA Jimmy Carter ter generalni sekretar KP-ja in predsednik prezidija Vrhovnega sovjeta SZ-ja Leonid Brežnjev na Dunaju podpisala sporazum, se je marsikomu zdel nemogoč. Pa vendar. S pojmom SALT (Strategic Arms Limitation Talks) med drugim označujemo tudi korak k otoplitvi odnosov med ZDA in SZ-jem, ki so bili napeti vse od leta 1945.
Doslej znani jedrski poskusi po neuradnih informacijah:
- ZDA (1.320 jedrskih testov)
- Rusija (715 jedrskih testov)
- Velika Britanija (45 jedrskih poskusov)
- Francija (210 jedrskih poskusov)
- Kitajska (47 jedrskih poskusov)
Kdo bo koga?
Po koncu 2. svetovne vojne si nihče ni želel uresničitve pravljičnega števila tri in začetka nove svetovne vojne, ki je bila najbliže odprtim vratom med kubansko raketno krizo. Toda frustracije, ki so doletele ZDA z nameščenimi jedrskimi konicami SZ-ja na Kubi, in oboroževalna tekma, ki so jo vodili ves čas, so prisilile Pentagon k razmišljanju o iznajdbi orožja, na katero bi SZ težko odgovoril. Razmišljanja ZDA o gospodarski in tehnološki vojni s SZ-jem so temeljila predvsem na tem, da bi si z novim orožjem sicer naprtili dodatne stroške, bi pa na drugi strani ustvarili nova področja vojaške konkurence, s čimer bi vse prejšnje naložbe SZ-ja postale zastarele. ZDA bi po tem scenariju končno postale svetovna velesila.
Na drugi strani pa so tudi Moskvo začenjala skrbeti prizadevanja Nixonove administracije, ki je kot vodilna na tem področju razvijala obrambne protiraketne sisteme (Anti Ballistic Missiles – ABM).
Kljub številnim načrtom na obeh straneh so se napetosti med državama po letu 1970 začenjale umirjati. Navsezadnje so se ZDA spopadale z gospodarskimi in političnimi posledicami vojne v Vietnamu, SZ pa je čedalje bolj slabila oboroževalna tekma z jedrskim orožjem. Tako je ob izčrpavanju velesil prišlo do podpisa več sporazumov, med njimi tudi do SALT-a I in SALT-a II.
S podpisom SALT-a I leta 1972 sta predsednik prezidija Vrhovnega sovjeta SZ-ja Leonid Brežnjev in predsednik ZDA Richard Nixon sprejela sporazum o omejitvi strateškega jedrskega orožja. S tem je bila zakoličena zgornja meja sredstev za prenos jedrskega orožja pri obeh straneh kot tudi omejena graditev obrambnih protiraketnih sistemov (Anti Ballistic Missiles- ABM). S SALT-om I je bilo še določeno, da ima lahko vsaka stran na svojem ozemlju ABM, od leta 1974 le enega.
Pogajalski poskus
Glavni cilji dvostranskega sporazuma SALT II, ki ga ZDA ni nikoli ratificirala, so bili zagotoviti enako število jedrskega orožja za obe strani, začeti proces zmanjševanja izdelave jedrskega orožja in vsiliti omejitve pri izdelavi novejših tipov raket.
Glavni poudarki SALTA-a II:
- vsaka stran bi lahko imela 2.400 medcelinskih raket (ICBM, SLBM) in bombnikov z velikim akcijskim radiem;
- vsaka stran bi se lahko opremila z 1.320 raketami z večjim številom jedrskih glav, ki jih je moč usmeriti na ločene cilje (MIRV);
- prepoved gradnje novih zemeljskih raket dolgega dosega;
- omejitve razvijanja novih vrst strateškega orožja;
- v dogovoru so ohranili pomembne točke, ki so bile sprejete v dogovoru Interim;
- pogodba naj bi veljala do trenutka, ko bi ena ali druga stran izrazila željo, da noče biti več podpisnica oziroma do konca leta 1985.
ZDA so s sporazumom odvrnile SZ od oborožitve s tretjo generacijo medcelinskih balističnih raket (ICBM), ki bi imele še več jedrskih konic - sovjetski izdelovalci raket so v svojih poskusnih različicah rakete opremljali z od desetimi do 38 termonuklearnimi bojnimi konicami v vsaki konici.
Prav tako je bilo za ZDA nadvse pomembno, da omeji trud SZ-ja pri ponovnem oboroževanju na področju jedrskih sil srednjega dosega (INF). SZ se je tako npr. sporazumno zavezal, da bo zmanjšal proizvodnjo strateškega bombnika Tu-22M, ki je imel doseg z 20.000 kilogrami bojnega tovora kar okoli 4.900 kilometrov dometa, na veliki višini pa je dosegel dvakratno hitrost zvoka.V zgodovini vojskovanja je bilo dvakrat uporabljeno jedrsko orožje. 6. avgusta 1945 je ZDA odvrgla uransko napravo Deček (Little Boy) na japonsko mesto Hirošima, z rušilno močjo 14-17 kilotonov TNT-ja. Plutonijevega Debeluha (Fat Man) pa so odvrgli tri dni pozneje na Nagasaki, z rušilno močjo 21 kilotonov TNT-ja. Obe bombi sta povzročili takojšnjo smrt skoraj 120.000 ljudi, vsaj dvakrat toliko jih je umrlo čez nekaj časa.
Čeprav SALT II ni bil nikoli ratificiran, sta državi podpisnici upoštevali člene pogodbe. Sporazum je med drugim dovoljeval t. i. obojestransko zagotavljanje uničenja (Mutual Assured Destruction – MAD). To pomeni, da je v primeru napada ene države na drugo napadena država lahko še vedno obdržala toliko učinkovitih balističnih raket, da bi z njimi lahko uničila državo napadalko. Takšna »nora« situacija (MAD) je ohranjala mir vse do konca hladne vojne, čeprav je po mnenju ZDA-ja SZ dogovor prekršil že prej, in sicer z napadom na Afganistan decembra 1979.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje