Uporniška opozicija je izkoristila oslabljen položaj Al Asadovega režima, ki ni več mogel vzdrževati vojske, vse manjšo podporo Rusije in sveže vzpostavljeno premirje med Izraelom in Libanonom. "Nekatera poročila so že leta 2021 kazala, da se skupina Hajat Tahrir al Šam reorganizira, oborožuje in logistično pripravlja ter da čaka priložnost," pravi Faris Kočan s katedre za mednarodne odnose na FDV-ju in dodaja, da je pomemben dejavnik tudi Izrael, saj je od leta 2019 neprenehoma obstreljeval ključne tarče Irana in Hezbolaha v Siriji in tako on prispeval k oslabitvi sirske vojske. Po drugi strani tudi Iran prek svojih proksimilic ne bi zmogel vojskovanja tako v Libanonu, Gazi kot v Siriji, še dodaja Kočan.

Povojno Sirijo bo krojila skupina HTS

Uporniško koalicijo, ki je boje začela 27. novembra in v dobrih desetih dneh osvojila vso državo ter diktatorja Bašarja Al Asada pognala v beg v Rusijo, sestavljajo predvsem islamistična uporniška skupina Hajat Tahrir al Šam (HTS) in zavezniške frakcije, med njimi kurdske skupine in skupine, ki jih podpira Turčija. Skupina HTS se je od svojih začetkov večkrat poskušala odmakniti od določenih vej striktnega islamizma, prav tako se je v nasprotju z drugimi islamističnimi skupinami bolj osredotočala na sirsko državljansko vojno.

"Ključna v tem kontekstu je uporniška skupina HTS, ki se je doslej skušala dvakrat reinventirati, oddaljiti od svojih povezav z Al Kaido in Al Nusro in skušala opuščati svoje radikalne elemente," pravi Kočan. "Pri uporniških skupinah je imela ključno vlogo kurdska veja, koalicija pa vsebuje tudi t. i. sekularne in nacionalistične elemente, ki sicer so oboroženi, vendar so bolj ali manj zavezani političnemu procesu."

Tako gre v grobem za tri širše frakcije, od katerih sta dve močno oboroženi, razlaga Kočan, vendar so ideološko nezdružljive in imajo zelo drugačne interese in motive.

"Ne glede na to, kaj se bo zgodilo, je očitno, da gre za logistično in vojaško zmago HTS-ja in v tem kontekstu se pričakuje, da bodo prevzeli oblast oziroma proces ustvarjanja nove Sirije. Sekularne sile, ki bi bile verjetno sprejemljivejše za Zahod, pa tako nimajo takšnega državotvornega potenciala, kot ga imajo skrajnejše veje," pravi Kočan, ki poudarja, da bo pri vzpostavljanju oblasti in državnosti Sirije pomembno vprašanje tudi položaj Kurdov, saj se Turčija boji morebitnega nastanka kurdske države.

Za legitimizacijo povojne vladavine odločilna mednarodna skupnost

"Če bo sledil neki širši politični proces in če bo HTS oziroma njihov vodja storil to, kar obljublja, bo nastala nekakšna zelo konservativna vlada, ki bi verjetno imela islamistične elemente, ki jih vidimo v Afganistanu. Obenem pa bo močno zamejena s tem, da se bo morala odpovedati odnosom oziroma kakršnim koli vplivom Irana in Rusije, obenem pa ugoditi izraelski oz. ameriški zahtevi po prekinitvi dobavnih orožarskih poti do Libanona."

Kočan še poudarja, da plenjenje predsedniške palače in državnih institucij ter kaotične razmere po uporu nakazujejo, da kljub premoči skupine HTS v uporniški koaliciji obstajajo deli, ki jih tudi ona ne zmore nadzorovati. "Tako bo vse odvisno od mednarodne skupnosti, ali bo HTS-u, ki je seveda še vedno prepoznan kot teroristična organizacija, priznala legitimnost, in ali bo začel proces združevanja in pokonfliktne obnove Sirije. Menim, da bo ta zagata ključna za Bližnji vzhod, kar bo pomembno tudi v kontekstu vojne v Gazi, Hamasa in prihodnosti dveh držav."

"HTS-jev vodja je za CNN jasno dejal, da je z leti postal bolj pragmatičen in realen, čemur je sledila tudi njihova uradna doktrina. Od začetnega sodelovanja z Al Kaido in Al Nusro so se skušali dvakrat reinventirati in mednarodni skupnosti pokazati, da lahko vladajo na neradikalen način, kar so lahko zelo spodbudni signali za mednarodno skupnost kot tako."

Vprašanje pa je, dodaja Kočan, ali to lahko postane oblika nekega bolj pluralnega ali celostnega vladanja. "Tudi Erdogan, ki je bil inovator ideje, da lahko politični islam kot tak obstaja, je vedno potreboval notranje sovražnike in je zato sčasoma za vladanje radikaliziral elemente islama. Menim, da v širši okolici Bližnjega vzhoda ni primerljivih modelov, kako versko vladanje soobstaja z elementi demokracije."

Začetne izjave vodje HTS-ja Abu Mohamada Al Džulanija nakazujejo, da bo skušal iskati medversko ali medetnično sožitje, kar bo v etnično in versko pestri Siriji ključen izziv. "Navsezadnje bo tudi alavitska šiitska skupnost, ki ji je pripadala Al Asadova družina, morala biti del te enačbe. Mislim, da se bo tu lahko najprej videlo, ali bo oblast šla v deantagonizacijo odnosov ali pa bodo iskali notranjega sovražnika."

Ključno bo, kako bo HTS iskal mednarodno priznanje in kako ga bo pridobil, saj bo Zahod skoraj zagotovo vztrajal pri tem, da bodo prehod oblasti in nadaljnje volitve potekali v skladu z demokratičnimi procesi. "Vendar bo morala tudi skupina Hajat Tahrir al Šam, če bo želela pridobiti mednarodno priznanje in seveda tudi sredstva za obnovo Sirije, stopiti v proces deradikalizacije," poudarja Kočan.

Prizori praznovanj izseljenih Sircev po padcu režima po Siriji in svetu kažejo, da ljudje upornike dojemajo kot osvoboditelje izpod režima diktatorja. "To uporniškim skupinam daje legitimizacijo ljudi, obenem pa skupine vladnih institucij niso skušali zavzeti nasilno, s čimer so pokazale pozitiven signal mednarodni skupnosti."

Kočan poudarja, da je pomembno tudi vprašanje, kaj se bo zgodilo s pripadniki sirske vojske in na kakšen način se bosta oblikovala policija in vojska ter ali bodo vključevali vse verske manjšine in ali bodo pripadniki HTS-ja postali del normalne sirske vojske.

"Ključen gradnik državnosti v pokonfliktnih družbah so vedno represivni organi, v tem kontekstu policija in pa vojska, ki lahko brani suverenost države. Postavlja se vprašanje, ali bodo nastali po političnem ključu ali pa bodo uporabili idejo federalnih enot z različnimi stopnjami avtonomije. To je sodobna inovacija, s katero lahko zadovoljiš manjšine, da jim podeliš določeno stopnjo avtonomije na področjih, ki jih zgodovinsko poseljujejo, in s tem hkrati zagotoviš legitimnost vlade."

Za rešitev pomembno tudi vprašanje Kurdov in Turčije

Po mnenju Kočana je v tem trenutku največja uganka položaj Kurdov, ki nadzorujejo območja na severovzhodu Sirije, in Turčije, ki na račun Irana in Rusije v tem območju postaja vse pomembnejši igralec. Vsako nadaljnje delovanje mednarodne skupnosti bo tako odvisno od sodelovanja s turškim predsednikom Recepom Tayyipom Erdoganom. "Kurdi imajo namreč avtonomijo znotraj Sirije in za zdaj ne kaže, da jim bi HTS to avtonomijo skušal odtegniti, kar Turčiji zagotovo ne bo všeč. Zna se zgoditi, da bodo spet regionalne sile skupaj z velikimi silami zarisale nov zemljevid."

"Sirija nujno potrebuje humanitarno pomoč in ekonomsko obnovo, saj od 80 do 90 odstotkov ljudi živi pod pragom revščine. Menim, da je tu velik potencial, kako lahko mednarodna skupnost prisilijo THS v sodelovanje," poudarja Kočan. "Obnovo Sirije potrebuje tudi Turčija, kjer bivajo trije milijoni sirskih beguncev, ki si jih želi vrniti, mednarodna skupnost pa bi ta položaj lahko izkoristila, da Turčija vendarle popusti pozivom h kurdski avtonomnosti."

Poraženca upora tudi Rusija in Iran

Stranska zmagovalca vojne v Siriji sta po mnenju Kočana tako Turčija kot Izrael. "HTS vsaj zdaj nima zunanjega naboja v smislu, da bi se skušal vplesti v vojno v Gazi, Izrael pa bi znal zahtevati novo začrtanje tamponskega območja na Golanskem višavju, katerega del je že zasegel in si tako zagotovil nadaljevanje obstreljevanja tarč v Libanonu," poudarja Kočan in dodaja, da je največji poraženec zagotovo Iran, ki bo v primeru vzpostavitve države in stabilne oblasti v povojni Siriji izgubil vpliv na tem območju. "Izrael se bo sprva najverjetneje vedel pragmatično, kar bo odvisno predvsem od strateških interesov ZDA, ki podpirajo Kurde na severu države. To je potrdil tudi Netanjahu, ki je dejal, da si želi sodelovanja s tistimi, ki ne vidijo Izraela kot lastne eksistenčne grožnje oziroma želijo mir," poudarja Kočan.

Očitno oslabljena je Rusija, ki v Siriji ni mogla več vzdrževati svojih sil, pravi sogovornik. "Morda je ruski predsednik Vladimir Putin ocenil, da je to začetek konca Al Asada, dejstvo pa je, da ruska agresija na Ukrajino močne vpliva na ruske vojaške zmogljivosti, zato Rusija ni bila več zmožna ali pa se ni več želela ukvarjati z njegovim režimom," razlaga Kočan. To je lahko tudi pozitiven signal za mednarodno skupnost, da lahko močneje poseže v določene konflikte in zmanjša vpliv Rusije, po svetu in predvsem na Bližnjem vzhodu, še dodaja Kočan.