A to velja le v teoriji. Realno gledano je SNS kaotična organizacija, ki je do zdaj odigrala veliko bolj razdruževalno kot pa povezovalno vlogo. Številna njena zasedanja so zaznamovala močna razhajanja med predstavniki različnih skupin, daleč najbolj porazno pa je bilo srečanje v Kairu na začetku julija, ko je prišlo celo do pretepa med udeleženci in odhoda kurdskih predstavnikov, nezadovoljnih z odrivanjem na rob političnega odločanja.

Zahodne velesile - predvsem ZDA, Francija in Velika Britanija - so si ves čas prizadevale narediti mir v tem političnem peskovniku, a so otročji interesi posamičnih opozicijskih predstavnikov SNS samo še globlje potiskali v kaos. Kot poroča britanski časopis The Guardian, so v Washingtonu, Parizu in Londonu že močno obupali nad SNS-om in trenutne napore vlagajo v iskanje novih opozicijskih skupin znotraj same Sirije.

Tako je denimo britanska vlada pred kratkim napovedala novo, nevojaško pomoč v vrednosti okrog šest milijonov evrov, ki bo namenjena opozicijskim organizacijam v Siriji. S tem je London avtomatično izključil SNS, ki deluje na mednarodnem parketu. Podobne korake gre pričakovati iz Pariza. Kot je za The Guardian pojasnil Fabrice Balanche, strokovnjak za Sirijo z Lyonske univerze, je tudi "Francija spoznala, da je v SNS investirala preveč političnega kapitala". Kar pomeni, da odslej naprej tudi drugega kapitala ne bo.

Kljub temu SNS ne bo povsem odrinjen na rob političnega odločanja o nadaljnji usodi Sirije, vendar so trenutni kazalniki jasni, da njegova vloga močno upada in bo verjetno upadala še naprej.

Kar zadeva ZDA, sta časopisa The New York Times (NYT) in Washington Post že pred meseci poročala, da ima tajna obveščevalna agencija CIA že nekaj časa svoje agente na turški strani meje s Sirijo, ki pomagajo koordinirati dobavo orožja in vojaške opreme čez mejo. Kot je za NYT pojasnil neimenovani visoki uradnik iz Washingtona, naj bi agenti predvsem skrbeli za to, da orožje ne bi prišlo v napačne roke, konkretno Al Kaidi.

Vzpon džihadistov
Zahodne velesile očitno najbolj skrbi to, da so preveč časa zapravljale z reševanjem razmer znotraj SNS-a, medtem ko so se nekatere druge države bistveno bolj osredotočile na akterje znotraj Sirije. Katar in Savdska Arabija oskrbujeta pripadnike radikalnejših islamističnih skupin, ki se bojujejo proti Asadovemu režimu in katerih vpliv naj bi v zadnjem času močno narasel. Finančno in vojaško podporo islamistom, številni izmed njih niti niso sirski državljani, naj bi namenjali tako imenovani bogati sponzorji tudi iz drugih zalivskih držav, denimo Kuvajta.

Vsaj kar zadeva Savdsko Arabijo, njena podpora radikalnim islamističnim organizacijam s predznakom "vahabitske" ni nič novega. Že dolgo velja za glavno izvoznico vahabizma v svet. Oliver Potežica, dolgoletni srbski diplomat in mednarodno uveljavljeni strokovnjak za islamski svet, je v knjigi Vehabije - između istine i predrasuda (Vahabiti - med resnico in predsodki) zapisal, da je Savdska Arabija v zadnjih 25 letih namenila okrog 100 milijard dolarjev za širjenje vahabizma po svetu. Med njene najbolj odmevne "naložbe" sodijo gradnje šol, mošej in islamskih centrov v Pakistanu na območjih, ki jih nadzirajo talibani in pa finančna podpora palestinskima organizacijama Islamski džihad ter Hamas, ki ju Zahod obravnava za teroristični.

Nazaj k Siriji. Zahod očitno najbolj stavi na Svobodno sirsko vojsko (SSV). A tudi v tem primeru gre za ohlapno in dolgoročno precej nepredvidljivo zavezništvo med številnimi in raznolikimi uporniškimi skupinami, raztresenimi po vsej državi. Vir blizu SSV-ja je za The Guardian pojasnil, da je SSV razdvojena vojaška sila in bo takšna tudi ostala, dokler bodo skupine znotraj nje prejemale pomoč iz različnih smeri. Uporniške skupine prisegajo lojalnost trenutnim sponzorjem, kar pomeni, da se zavezništva sklepajo ad hoc, po potrebi, in ne morejo biti dolgoročna. Nujno bi bilo potrebno poenotenje pomoči SSV-ja, da bi se preprečil njej popoln razkroj (še posebej po Asadovem padcu). Libijski scenarij je namreč mogoč tudi v Siriji.

Talilni kotel
Pred dnevi je Istanbul obiskala ameriška državna sekretarka Hillary Clinton, ki se je sešla z najvišjimi turškimi predstavniki zaradi dodelave "zelo intenzivnega operacijskega načrtovanja" v povezavi s Sirijo. Kot je še povedala za medije: "Skupaj smo skrbno koordinirali svoje dejavnosti ves čas tega konflikta, toda zdaj moramo iti v podrobnosti." Prav, a Turčija se ne bo mogla v celoti posvetiti dogajanju v Siriji že zaradi svojih notranjih varnostnih težav. Sirski Kurdi zahtevajo avtonomijo v novi Siriji (kakršno denimo uživajo njihovi sonarodnjaki na severu Iraka), kar nadalje podžiga iste ambicije turških Kurdov. Slednji zadnje čase močno stopnjujejo napade na turško vojsko na vzhodu države in Ankara je bila primorana v sprožitev največje vojaške ofenzive v zadnjih nekaj letih v provincah Širnak ter Hakari na meji z Irakom. Obstaja realna grožnja, da bodo razmere ušle izpod nadzora. Vsekakor ne bi bilo prvič.

In to je le ena izmed težav v regiji, ki se vrtijo okrog Sirije. Zdi se, da praktično vsi izkoriščajo razmere v tej državi za novo postavitev figur na šahovnici Bližnjega vzhoda v svojo korist. Šiitski blok še kako koristi Iranu; gre za povezavo Iran-Irak-Asadov režim-Hezbolah v Libanonu. Iran z orožjem in logistiko ne oskrbuje le Asadove vojske; marsikatera pošiljka nadaljuje svojo pot v Libanon v roke Hezbolahu. Iran se s tem poskuša zavarovati pred izraelskim napadom nanj, saj bo v tem primeru Hezbolah prav zagotovo napadel Izrael. Že zdaj šejk Hasan Nasralah, voditelj Hezbolaha, Izraelu napoveduje "veliko presenečenje".

Interes sunitskega bloka (zalivske države) pa je, jasno, čimprejšnja zrušitev Asadovega režima, kar bi močno oslabilo šiitsko povezavo, predvsem med Iranom in Hezbolahom. A ambicije se, kot je razvidno, ne končajo tu. S podporo islamističnim skupinam si Savdska Arabija in Katar prizadevata, da bi bil nov sirski režim bolj po njuni meri, kar pomeni podrejen njima.

Natančnejše prognoze dogajanja v Siriji in posledic za širšo regijo ni mogoče podati. Vsekakor pa situacija, če naj bo zgodovina naš vodič, močno spominja na libanonsko državljansko vojno v 1980., v katero so bili takisto vpleteni vsi glavni - svetovni in regionalni - akterji. Posledica vsega tega? Libanon še danes, tri desetletja po vojni, ni stabilna država.

Erik Valenčič