Še vedno redno odhaja na državne obiske po vsem svetu, vsako leto predseduje prvi seji britanskega parlamenta in tedensko sestankuje z britanskim premierjem. V 64 letih in 73 dneh, kolikor traja njeno vladanje, se jih je zvrstilo 13, začenši z Winstonom Churchillom, ki je bil premier leta 1952, ko je takrat 25-letna Elizabeta po smrti očeta, kralja Jurija VI., 6. februarja prevzela vodenje monarhije in postala kraljica ter poglavarka Anglikanske cerkve.

Njeno življenje in vladanje so zaznamovali številni prelomni in turbulentni dogodki, tako na politični, družbeni kot osebni ravni: najprej 2. svetovna vojna, potem osamosvojitev več kot 10 nekdanjih britanskih kolonij, preobrazba britanskega imperija, vzpostavitev Commonwealtha, hladna vojna in številne družbene spremembe. Zelo pestro je bilo tudi dogajanje znotraj domovine (vloga Velike Britanije v političnem in gospodarskem smislu se je močno spremenila) in samega dvora (umor strica princa Phillipa lorda Mountbattna, ločitve otrok, smrt princese Diane leta 1997 ...).

V več kot šestih desetletjih je bila njena vloga in ona sama na zelo razgibanem vrtiljaku menjavanja naklonjenosti britanskega ljudstva: od velike priljubljenosti ob prevzemu oblasti do precejšnje nenaklonjenosti po smrti princese Diane, ko so jo označili kot prehladno, in ponovnega vzpona podpore v javnosti po poroki princa Williama in prihodu dveh pravnukov.

A kraljica je vsa obdobja, tudi tista manj prijetna, prenesla z dostojanstveno držo, s pogledom, uprtim v prihodnost, zaradi česar ni presenetljivo, da jo zdaj Britanci zelo cenijo in na monarhijo, potem ko so se v preteklih desetletjih bolj ali manj glasno oglašali pobudniki za spremembo statusa monarhije v republiko, gledajo z velikim ponosom. Kot pravijo, kraljica uteleša nacionalno identiteto in kontinuiteto, in četudi formalno nima politične moči, je ta simbolično toliko večja.

Splet okoliščin, ki je odprl pot na prestol Elizabeti
Elizabeth Alexandra Mary se je kot starejša od dveh hčerk rodila sinu kralja Jurija V., vojvodi Yorškemu, ki je po nepričakovani abdikaciji brata Edwarda VIII. leta 1936 prevzel prestol in postal kralj Jurij VI. Edward VIII. se je prestolu odpovedal zaradi ljubezni: zaljubil se je v ločeno Američanko Wallis Simpson, s katero pa se zaradi verskih in političnih razlogov kot kralj ni smel poročiti.

Elizabeth je odraščala proč od javnosti, s sestro Margaret sta se šolali na domu. Med drugo svetovno vojno je kot 14-letnica opravila svoj prvi radijski nagovor, in sicer v oddaji BBC-ja Children's Hour, v kateri je nagovorila otroke, ki so jih evakuirali iz drugih mest. Prve obveznosti kot prestolonaslednica je začela opravljati kot 16-letnica, in sicer se je med vojno priključila odporniškemu gibanju, kjer je bila sprva honorarna nižja častnica, in sicer se je izobrazila za voznico in mehanikarico. Konec vojne sta s sestro vzhičeni dočakali na londonskih ulicah, pomešani med običajne smrtnike. "Prosili sva starše, ali lahko greva in vse vidiva na lastne oči. Spominjam se, kako prestrašeni sva bili, da naju bo kdo prepoznal. Spominjam se množice neznancev, ki je hodila vzdolž Whitehalla, kar lebdeli smo na oblaku sreče in olajšanja," je kasneje dejala v enem od svojih redkih intervjujev.

Leta 1947 se je poročila s princem Phillipom, princem Danske in Grčije, daljnim sorodnikom, ki ga je prvič srečala leta 1934, leta 1939 pa je takrat komaj 13-letna Elizabeta že dejala, da je zaljubljena vanj in začela sta si izmenjevati pisma. Brez težav ni šlo: Phillipu so očitali pomanjkanje finančnega zaledja, njegove sestre so bile poročene z nemškim plemstvom, povezanim z nacisti ... A ljubezen je premagala vse dvome: julija 1947 sta se zaročila in se potem novembra istega leta poročila, princ je prestopil iz grške pravoslavne vere v anglikansko in postal princ Phillip z nazivom vojvoda Edinburški. Danes 94-letnik se ponaša z nazivom najstarejši moški član britanske kraljeve družine v zgodovini.

Rodili so se jima štirje otroci, Charles leta 1948, Anna dve leti kasneje, Andrew leta 1960 in Edward leta 1964.

Kraljica je na čelu monarhije očeta, kralja Jurija V., ki je umrl pri 56 letih, nasledila 6. februarja leta 1952. Slovesno okronanje je sledilo 2. junija 1953, in je bilo prvič v zgodovini prenašano po televiziji. Še isto leto sta se s princem odpravila na sedemmesečno turnejo po svetu, med drugim sta kot prva britanska monarha obiskala Avstralijo in Novo Zelandijo, kjer so ju pričakale množice navdušenih prebivalcev. V naslednjih desetletjih je kraljica opravila tudi več kot 110 državniških obiskov obiskala po vseh kontinentih sveta in se srečala tudi s petimi papeži. Leta 2008 je obiskala tudi Slovenijo, kjer je med drugim obiskala Lipico, kjer so ji podarili lipicanca. "Morda je Slovenija mlada država, a njeni ljudje so pomembno prispevali k življenju v Evropi, k bogastvu umetnosti, znanosti in književnosti. Eden od pomembnih slovenskih biserov je tudi lipicanec," je takrat dejala na slavnostni večerji.

Leto 1992 je bilo zanjo "annus horribilis"
Eno najnapornejših obdobij v njenem dolgem vladanju je bilo v začetku devetdesetih let. Leta 1992, ki ga je kraljica sama označila za "annus horribilis", so se s svojimi partnerji razšli kar trije otroci: marca princ Andrew, aprila princesa Anna, potem pa decembra še prvorojenec, prestolonaslednik princ Charles, ki je bil poročen z izjemno priljubljeno princeso Diano. Velik udarec je kraljico doletel tudi konec novembra istega leta, ko je obsežen požar močno uničil Windsorski grad, eno od glavnih kraljičinih rezidenc, le nekaj dni kasneje pa je bila po velikem pritisku javnosti in dolgotrajnih pogajanjih sprejeta še odločitev, da mora kraljica začeti plačevati davke, kar od leta 1931 za britanskega monarha ni bilo obvezno.

Sredi devetdesetih let so člani britanske kraljeve družine s svojim razgibanim življenjem redno polnili stolpce britanskih in svetovnih časopisov: ločitvi Charlesa in Diane so sledile afere z novimi princesinimi ljubimci, na plan je prišlo, da ima Charles dolgoletno ljubico Camillo, prelom pa se je zgodil leta 1997, ko je v prometni nesreči v Parizu Diana umrla. Na dvor se je usul plaz kritik, ker v Buckinghamski palači niso spustili zastave na pol droga. Kraljica se je dan pred pogrebom Diane vrnila v London, v televizijskem nagovoru izrazila žalost ob smrti nekdanje snahe in zatrdila, da je njena skrb usmerjena v dobrobit vnukov, princev Williama in Harryja, ki sta ostala brez mame. Javnost je bila pomirjena.

Leto 2002, ko je oznamovala 50. leto vladanja, sta zaznamovali smrti dveh njej najbližjih oseb: najprej je februarja umrla njena sestra, potem pa mesec dni kasneje še kraljica mati. Kljub osebni izgubi se je odpravila na turnejo po nekdanjih kolonijah, deset let kasneje, ob diamantni obletnici vladanja, pa sta se z možem odpravila po številnih krajih v Veliki Britaniji, medtem ko so države Commonwealtha v njenem imenu obiskali njuni otroci in vnuki. Z rojstvom princa Georgea in princese Charlotte, kraljičinih pravnukov, so zdaj prvič po vladanju Viktorije hkrati žive štiri generacije trenutnih in prihodnjih vladarjev.

9. septembra lani je Elizabeta II. postala monarhinja z najdaljšim stažem na britanskem prestolu, in sicer je prehitela svojo praprababico Viktorijo, ki je na prestolu med letoma 1837 in 1901 preživela 63 let. "V dolgem življenju dosežemo veliko mejnikov. Moje življenje ni nobena izjema. Zahvaljujem se vsem vam in mnogim ljudem z drugih koncev sveta za vsa ganljiva sporočila, ki so bila res prijazna," je dejala takrat.

Kraljica kljub častitljivim letom še vedno vestno opravlja svoje kraljevske dolžnosti, zanimivo pa je, da je v vseh svojih 64 letih vladanja privolila v le nekaj intervjujev. Četudi vse življenje živi na očeh javnosti, je bilo vsa desetletja le malo jasnega o njenih dejanskih občutkih, saj se je v javnosti vedno izjemno obvladala.

Ksenja Tratnik

e Njen nagovor za božič leta 1957