Po smrti Kim Džong Ila, ki je Severni Koreji vladal od leta 1994 oziroma od smrti svojega očeta Kim Il Sunga, ustanovitelja države, se porajajo številna vprašanj o prihodnosti te najbolj izolirane države na svetu, ki ji rožljanje z jedrskim orožjem ni tuje. MMC je o morebitnem poteku dogodkov v državi na severu polotoka jutranje tišine povprašal zgodovinarja Dušana Nečaka, profesorja za sodobno zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.

Kaj smrt Kim Džong Ila pomeni za prihodnost Korejskega polotoka?
Severna Koreja je tako predvidljiva kot nepredvidljiva država. Vsako politično potezo totalitarni režim, ki ga domala ni mogoče primerjati z nobenim na svetu, natančno premisli in skrbno načrtuje. Morda se sliši absurdno, toda tudi smrt razmeroma mladega in težko bolnega "dragega vodje" so predvideli in za ta primer za njegova naslednika postavili enega izmed njegovih sinov. Ta naj bi bil garant za nadaljevanje po isti poti, kot sta jo začrtala njegov oče in ded. Gledano s tega vidika kratkoročno ne pričakujem prav nobene spremembe, ne v notranje- in ne v zunanjepolitični usmeritvi te države. Ker pa gre pri Severni Koreji za anahronistično okosteneli državno-družbeni sistem, temelječ na teoriji samozadostnosti, zajeti v ideologijo Džuče, je vsaj teoretično in na dolgi rok mogoče pričakovati tudi kakšno spremembo v smislu liberalizacije. Ta pa je mogoča le, če bi prišlo do upora prebivalstva, ob vsemogočni vojski in partiji, ki v kali zatre vsako drugačno bilko od tiste, ki poveličuje Kimovo dinastijo in ideologijo Džuče, si danes kaj takega ni mogoče predstavljati.

Ali v Južni Koreji vlada strah pred morebitno destabilizacijo?
Mislim, da ne. Razmerja moči v svetu in na Korejskem polotoku so utrjena. Prave želje, da bi se to azijsko "nemško vprašanje" rešilo, tako kot se je nemško vprašanje v Evropi, torej z združitvijo obeh delov, ni zaznati na nobeni strani. Zato je status quo za zdaj zagotovilo, da destabilizacije ne bo.

Najverjetnejši naslednik Kim Džong Un je mlad in neizkušen. Bo dovolj močan ali bo le figura v rokah vojske oz. starejši sorodnikov? Kakšna bi utegnila biti vloga vojske?
Kim Džong Un je član Kimove dinastije. Partija dela in vojska, ki sta v Severni Koreji politično močnejši, kot je to primer v kateri koli od nekdanjih ali zdajšnjih komunističnih držav, sta botrovali njegovemu izboru. Seveda je bil najmočnejši mož severnokorejskega političnega vrha, ustanovitelj dinastije in države "veliki vodja" Kim Il Sung. Že njegov naslednik je veljal za šibkejšega, toda kot se ideologija Džuče prenaša iz ene generacije v drugo, se tudi kult osebnosti prenaša iz roda v rod in dosega že groteskne razsežnosti. Prav to na znotraj zagotavlja popolno poslušnost in podrejenost, na zunaj pa pooseblja in omogoča neko lastno posebnost in s tem povezano neodvisnost. Kolikor je mogoče vedeti o okolju, v katerem se bo gibal novi vodja, ni zaznati nobene omembe vredne opozicije, zagotovo pa mu bodo svoje usluge ponudili tako v vodstvu vojske kot v vodstvu partije. Toda, tako sem prepričan, le zato, da bo mogel ohranjati dozdajšnjo politično smer. Brez nje bi namreč izgubili svoje privilegije in status.

Bi lahko po smrti Kim Džong Ila prišlo do reform v Severni Koreji, večje odprtosti v svet?
Ne vidim, da bi bila samo personalna sprememba na vrhu države dovolj velik razlog, da bi prišlo do bistvene spremembe severnokorejske zunanje politike.

Kaj smrt Kim Džong Ila pomeni za šeststranska jedrska pogajanja? Kaj bi se lahko zgodilo z jedrskim orožjem Severne Koreje, bi se mu lahko morebiti odpovedala?
Za sodbo o tem je še prekmalu. Da pa bi se jedrskemu orožju odpovedala, ni verjeti, saj, če drugega ne, bi bilo to v neposrednem nasprotju s temeljnim postulatom vladajoče ideologije Džuče – samozadostnosti. Torej vere v to, da se lahko sami obranijo pred katerim koli mogočim napadalcem.

Kitajska je ena redkih zaveznic Pjongjanga. Bi se lahko odnosi med državama po Kim Džong Ilovi smrti spremenili?
Kitajska in Severna Koreja nista le ideološko-politični zaveznici. Povezuje ju tudi skupna "zgodovina", zlasti novejša. Brez Kitajske, če smem biti za zgodovinarja nekoliko preveč dokončen, tudi Severne Koreje ne bi bilo, pa tudi Kimove dinastije ne. Severna Koreja bo po mojem mnenju ostala navezana na Kitajsko, čeprav jo zaradi liberalizacije, predvsem gospodarskega življenja in tesnejših stikov z ZDA, tudi kritizira. Toda gre za "bratsko kritiko". Severna Koreja pa na drugi strani, kljub posedovanju atomskega orožja, v kitajski zunanji politiki ne pomeni prav dosti. Danes je Kitajska svetovna gospodarska in vojaška sila, regijski problemi so zanjo drugorazrednega pomena. Tako bodo severnokorejski voditelji še naprej hodili na posvetovanja v Peking in država bo še naprej deležna njegove ekonomske pomoči. Brez zadnje ta otok trdega komunističnega totalitarizma ne bi mogel preživeti.