"Dobrodošli v Stalingradu, dobrodošli v Kobaneju." Večinsko kurdsko mesto na meji Sirije s Turčijo z le 50 tisoč prebivalci je v preteklih mesecih postalo simbol boja proti grožnji do takrat neustavljive Islamske države. Po 134 dneh srditih bojev so kurdske enote YPG/YPJ, zbrane pod rdečo zvezdo na rumenem polju, ob pomoči ameriških letalskih napadov v celoti osvobodile mesto in skrajno sunitsko-salafistično gibanje je doživelo prvi veliki poraz po lanski razglasitvi kalifata.

Čestitke vojske, a hkrati zavrnjen vizum
A kljub opravljanju krvavega dela na terenu tako v Siriji kot Iraku so Kurdi prejšnji teden ostali brez povabila v London na konferenco tako imenovane koalicije proti Islamski državi. Ob tem so ZDA vnovič zavrnile vstopni vizum političnemu vodji sirskih Kurdov Salihu Muslimu, ker je politično-ideološko-vojaško povezan s Kurdsko delavsko stranko (PKK), ki v ZDA in Evropski uniji sodi med teroristične organizacije.

Ravno borci, navdihnjeni z izrazito levičarsko in sekularno ideologijo Abdulaha Ocalana, so poskrbeli za edini vidni uspeh koalicijske zračne kampanje proti IS-u, ki medtem še naprej mirno obglavlja Sirce, Iračane in tujce. Ameriški vojaški vrh hvali kurdske borce, a politično so Kurdi še naprej potisnjeni na stran, česar pa so v svoji burni zgodovini že vajeni.

Na bojiščih udejanjena kurdska enotnost
Kobane so osvobodili predvsem z lastnimi močmi in Kurdi vseh štirih Kurdistanov slavijo veliko simbolno zmago, ki jih navdaja z upanjem, da mogoče kurdska država vseeno ni popolna utopija, kot so jim to desetletja dopovedovali Turki, Arabci in Perzijci.

"Mučeništvo Zeravana - pešmerge iz južnega Kurdistana v Kobaneju - in Nečirvana - gverilca iz Rojave, ubitega v operacijah pri Mosulu - na isti dan je simbol bratstva, zveze in enodušnosti v kurdskem narodu. Kaže, da ima celotni kurdski narod en sam cilj," je ob izgonu IS-a iz Kobaneja poudaril Masud Barzani, predsednik avtonomnega iraškega Kurdistana in sin legendarnega vojaškega voditelja Mustafe Barzanija, ki že 70 let navdihuje boj za kurdsko neodvisnost.

Na štiri države razbit gorski narod
Ravno uspešen boj proti IS-ju, ki je s svojo pojavo tako prevzel mednarodno javnost, postaja ključni katalizator procesa, ki bi lahko prinesel novo državo na zemljevid sveta - a kaj, ko Kurdi in Kurdistan še zdaleč niso enoznačen pojem.

Kurdi se imajo za starodaven narod, ki že pet tisoč let strnjeno živi v gorovjih Taurusa in Zagrosa, pri čemer jih je nenaklonjena sodobna zgodovina razdelila na štiri države: Turčijo (do 15 milijonov), Iran (okoli 7 milijonov), Irak (6 milijonov) in Sirijo (do 3 milijone ljudi). Po kurdski politični terminologiji se Kurdistan deli na Bakur (Severni Kurdistan = Turčija), Rojhelat (Vzhodni Kurdistan = Iran), Bašur (Južni Kurdistan = Irak) in Rojavo (Zahodni Kurdistan = Sirija).

Raznovrstni jezik, pisave in vere
Ob tem se kurdski jezik deli na pet različnih narečij, ki se za nameček lahko pišejo kar v štirih različnih pisavah. Versko so še bolj raznoliki, večina jih je sunitskih muslimanov, a vera je običajno močno podrejena narodnostni pripadnosti. V Iranu šiitski Kurdi ne gojijo tako močnih avtonomnih in povezovalnih teženj. Številni Kurdi so pripadniki starejših verstev, kot so jezidi, jarzani, tudi zaratustrstvo je še prisotno. Obstajajo tudi judovski Kurdi, ki pa so se večinoma izselili v Izrael.

IS posredno omogočil zasedbo "Jeruzalema"
Izmed štirih delov avtonomijo uživa le iraški Kurdistan, ki si je v 25 letih znal izboriti vse večjo samostojnost znotraj vse bolj kaotičnega Iraka. Nafta in spretno politično manevriranje sta pokrajini z glavnim mestom Hevler (arabsko Irbil) prinesla nenavadno stabilnost in lani poleti je Masud Barzani napovedal referendum o neodvisnosti. Sočasno so ravno zaradi šokantnega prodora Islamske države v Irak dobili nepričakovano darilo - v trenutku, ko je padel Mosul, so pešmerge zasedle Kirkuk. "Kako opisati pomen tega mesta? To je kurdski Jeruzalem, in to Jeruzalem, ki plava na morju nafte."

Junija so tako iraški Kurdi z radovednostjo opazovali plimo črnih zastav IS-a in izkoriščali razpad iraške vojske za širjenje lastnega ozemlja. A hitro so na lastni koži spoznali, da Abu Bakrov samooklicani kalifat ne deluje ravno logično in se je ob sirski protiuporniški in protirežimski fronti ter protišiitskem boju v Iraku spustil še v vojno s Kurdi, in to z vso močjo. V skladu z IS-jevo odpravo meddržavne meje so na udar prišli tudi sirski Kurdi.

Sobivanje tako z režimom kot z uporniki
Sirijo že štiri leta trga krvava državljanska vojna, v kateri so si sirski Kurdi izborili posebno mesto, skorajda nevtralno. Preobremenjeni režim Bašarja Al Asada se je maja 2012 nenadoma in bržkone po dogovoru umaknil s kurdskih ozemelj na severu države. Oblast je de facto prevzela Demokratska zveza (PYD) Saliha Muslima, ki je sirska veja tudi Evropi dobro znanega PKK-ja, delujočega v Turčiji.

Na severu Sirije so se oblikovali trije ozemeljsko zaokroženi kantoni: Afrin na skrajnem zahodu, Kobane na sredini obmejnega pasu s Turčijo in največji Cizire na skrajnem severovzhodu Sirije. Za varnost skrbijo Ljudske zaščitne enote (YPG/YPJ), ki jih je PYD ustanovil leta 2004 po neredih v Kamišliju (kurdsko Kamišlo), ko je bilo na nogometni tekmi in po njej v spopadih med Kurdi in Arabci ubitih najmanj 30 ljudi.

Premirje prineslo čez mejo izkušene vojake
Turčija je pod Recepom Erdoganom ravno zasukala politiko in se je z zaprtim vodjem PKK Abdulahom Ocalanom spustila v pogajanja. 30-letni vojaški spopad je terjal življenja 45 tisoč ljudi. Otipljivi sad pogovorov sta bila premirje in umik gverilskih enot iz Turčije. Ob iraškem Kurdistanu se je tako ponudila priložnost tudi za premik v Sirijo, kjer je bil PKK že domač - basistični režim družine Asad je namreč podpiral gverilce v boju proti Turčiji vse do leta 1999, ko je pod grožnjo vojne pokleknil in jim odrekel gostoljubje. Hkrati se je v 25 letih konflikta s Turčijo v vrstah PKK-ja vedno borilo veliko sirskih Kurdov (vsaj petina borcev je izvirala iz Rojave).

Tako je YPG/YPJ hitro postal tudi vojaški dejavnik, zaradi česar so bili spopadi z udeleženci sirske državljanske vojne zelo redki in omejeni na posamezne incidente. Vse to je spremenila Islamska država, za katero je bil zlasti kanton Kobane moteč tujek, brez katerega bi neprekinjeno nadzirala skoraj 400 km meje s Turčijo, čez katero prihajajo islamisti iz Evrope.

Avtonomni kantoni motnja za IS in Turčijo
Sočasno se je avtonomnost kurdskih kantonov krepila in januarja lani so razglasili avtonomijo ter uradno prevzeli status začasne vlade, dokler ne bo razrešena sirska vojna. Nova avtonomna kurdska pokrajina z ideologijo pod navdihom PKK-ja je postala grožnja za Turčijo, ki je vse napore usmerila v zaprtje meja s kurdskimi kantoni, medtem ko so drugi odseki meje skoraj prosto odprti.

15. septembra lani je IS sprožil ofenzivo na Kobane, stotisoče ljudi je pobegnilo, kurdske vasi so serijsko padale brez pretiranega odpora, a ko so oktobra že vdrli v mesto in razglašali skorajšnjo zmago, se je mesto spremenilo v pekel za IS in postalo kurdski Stalingrad. Bližina meje je prinesla medijsko pozornost, obglavljanja tujcev so prisilila ZDA v delovanje in prišli so prvi letalski napadi.

Zgodovinsko - pešmerge ob boku PKK-ja
Na Turčijo se je zaradi popolne blokade meje zgrnil izjemen pritisk in nato se je zgodilo nepredstavljivo - Erdogan je prijateljskemu iraškemu Kurdistanu, s katerim zadnja leta izjemno krepi gospodarske vezi zlasti zaradi zanesljivega uvoza nafte, dovolil vstop ekspedicijskih sil v Kobane. Pešmerge s težkim topništvom so prišle na pomoč YPG/YPJ in potek urbane vojne v prej skoraj neznanem, a zdaj svetovno izpostavljenem mestu se je počasi zasukal.

700 letalskih napadov, 134 dni pozneje, po 400 mrtvih kurdskih borcih in 1.200 ubitih IS-ovcih je prišla zmaga. "To je sporočilo koaliciji in svetu, da je lahko IS uničen, če je odločna bojna sila takšna, kot so Kurdi v Kobaneju," je prepričan Mahmud Bali, krajevni novinar, ki je vztrajal v mestu v času bojev.

Samouprava v najmanjših dveh Kurdistanih
Borci iz vseh štirih Kurdistanov ob tem ne skrivajo, da končni cilj ni samo zmaga nad IS-jem, temveč predvsem uresničitev kurdskih sanj o lastni državi, četudi v drugačni ali omejeni obliki, kot bi si predstavljali narodi s pravo državo. Sirski Kurdi so zdaj v ofenzivi in bodo skušali povezati Kobane z največjim kantonom Cizire, ki že ima kopensko "mejo" z iraškim Kurdistanom. Avtonomija je minimalni kurdski cilj, s katerim se bo morala sprijazniti kakršna koli sirska vlada po koncu vojne. V Iraku je položaj Kurdistana že močno okrepljen, a lahko predvsem vprašanje Kirkuka pripeljala do zaostritve z Bagdadom, ki pa mu v tem primeru grozi izguba severa države.

Skratka, vojne Kurdov z Islamsko državo še zdaleč ni konec, sploh ker so trenutno sami edina učinkovita kopenska sila proti salafističnemu kalifatu, a že zdaj sta Zahodni in Južni Kurdistan močno okrepila svojo avtonomijo, ki se spogleduje z državnostjo. A tu sta še Severni in Vzhodni Kurdistan, kjer dve tretjini vseh Kurdov pričakujeta vsaj spodobno kulturno in politično avtonomijo, čemur pa Turčija in Iran nerada prisluhneta.