Pa čeprav so njegove zgodbe iz kolapsirane Grčije, iz Sirije, iz Afganistana ... vse prej kot zgodbe o upanju. V Vojni terorja je zbral refleksije o svetu deset let po 11. septembru, deset let po tem, ko se je "končal čas kompromisnega miru in se začel čas brezkompromisnih vojn", kot je zapisal takrat. V Upor: Arabska pomlad in evropska jesen je bralca prek vstajniških gibanj pripeljal do "konca Evrope, kot jo poznamo".

Njegova tretja knjiga, Ultrablues, ki jo je spisal s svojima somaratoncema Samom Rugljem in Žigo Gombačem, je iz drugega testa - je zgodba o vztrajanju, o premagovanju ovir in o uresničitvi končnega cilja. To pa ne pomeni, da 39-letni Videmšek z njo opušča svoj oster pogled na današnje svetovne krize in dogajanja na Bližnjem vzhodu, kamor se je vrnil pred dvema tednoma in iz prve roke poročal iz obleganega Kobaneja.

Več o Kobaneju kot simbolni bitki, o vzponu Islamske države, kurdskem vprašanju, vlogi ZDA in zakaj arabski svet pozablja na Palestino, pa v spodnjem intervjuju.

Iz Kobaneja ste poročali o pretresljivih zgodbah obupanih Kurdov in obstreljevanju z vseh smeri – zdaj z Islamske države, zdaj ameriške. Kako je iz prve roke videti trenutno verjetno eno najnevarnejših mest na svetu?
Ko sem bil jaz tam, pred slabima dvema tednoma, IS-ja še ni bilo prav v mestu, ampak so bili v okolici. Takrat je bil Kobane mesto duhov, prazno, razen mladih borcev. In v njem smo bili samo nekaj ur, večino stvari smo novinarji delali s turške strani meje. Takrat Kobane ni bil videti kot najnevarnejše mesto na svetu. In tudi danes mislim, da bi ga bilo težko tako opisati, samo naš fokus je v zadnjih tednih vržen nanj in Kobane je zaradi tega postal veliko bolj simbolna kot strateška točka v tej vojni. To je, seveda, pomembno zaradi ozaveščenosti in krepitve kurdskega vprašanja oz. iskanja pravilnega odgovora nanj, ampak sam Kobane nikakor ni velika bitka. Ključne bitke so potekale in potekajo drugje. In če se kdo tega zaveda, je to IS, ki na Kobane nikakor ni krenil s polno silo. Če bi IS želel, da Kobane nemudoma pade, bi to storil že davno tega, skupaj s svojimi gospodarji in tistimi, ki jo usmerjajo. Kobane je zelo majhno mesto in v Siriji IS deluje tako, da zaseda prazna območja. Gre tja, kjer ve, da ne bo kakšnega večjega upora. In mogoče jo je Kobane zaradi srditosti kurdskega upora presenetil. Verjetno niso načrtovali, da se bo YPG, to zelo levičarsko gibanje, uspelo tako silovito braniti. Treba je vedeti, da Kurdov ni izdala samo Turčija, kar je bilo pričakovati, in mednarodna skupnost, kar je bilo tudi pričakovati, najbolj pa so jih izdali njihovi rojaki v Iraku, pa tudi del sirskih Kurdov. YPG predstavlja samo 20 odstotkov sirskih Kurdov. Kobane je bil njihov center. In oni znotraj kurdskega vprašanja veljajo za nekakšne izobčence, zato ne dobijo pomoči. Ampak, da se vrnem na začetek: Kobane je mesto, kjer sredi ceste kopljejo vodnjake, kjer že kar nekaj časa nimajo elektrike, kjer ni normalnega dostopa hrane, kjer je število prebivalcev padlo s 45.000 na 3.000 in kjer so vsi viri mesta popolnoma izpraznjeni. To je mesto izgubljenih stvari.

Kurdska delavska stranka je po večini zahodnih držav še vedno uvrščena na seznam terorističnih organizacij, Kurdi imajo s Turki dolgo zgodovino sovražnosti, po drugi strani pa je IS zdaj že na pragu Turčije. Kako gre Erdoganu to krmarjenje med Scilo in Karibdo, če se tako izrazim?
Mislim, da se to tudi sam sprašuje v teh dneh. Kolikor je do pred dveh, treh let uspešno delovala turška zunanja politika v regiji z logiko in ekonomskim pragmatizmom, da je v odnosih s sosedami praktično vse v redu, se ji je to zdaj začelo sesuvati. In sesuva se že vse od drugega kroga arabske pomladi naprej, ko je Erdogan s svojim bližnjim krogom na čelu z nekdanjim zunanjim ministrom in zdajšnjim predsednikom vlade Ahmedom Davutoglujem vse stavil na Muslimansko bratovščino (MB). In to se je izkazalo za napačno stavo. Res je MB na prvih volitvah v Egiptu skupaj s svojimi islamističnimi sateliti slavil z neverjetno večino, res je, da je v prvi fazi upora v Siriji proti brutalnemu režimu predsednika Al Asada MB prav tako odigral pomembno vlogo pri kreaciji uporniških gibanj na terenu, res je, da je taista Muslimanska bratovščina zelo solidno delovala in postajala vedno močnejši tudi v Libiji, ampak, ko je prišla blizu oblasti, predvsem v Egiptu, je morala iz metafizike prestopiti v fiziko in tam se je izkazalo,

da je v bistvu gola in bosa. Ni bila sposobna voditi države in institucij. Prej je delovala v Egiptu 80 let kot socialna država v senci, ko pa je prišla v esenco, se je izgubila. In zato je bil državni udar 2.0 logična posledica. S padcem MB-ja v Egiptu se je močno oslabila tudi njegova vloga in vpliv drugod po območju. In s tem se je začela rušiti turška zunanja politika, ki je prvič v moderni zgodovini napačno vse stavila samo na enega konja. In MB se je v vmesnem času na neki način radikaliziral, vse skupaj se je, predvsem preko sirskih spopadov, prevedlo v državljansko vojno in sektaški sunitsko-šiitski spopad, ki v bistvu zajema že celotno območje, hkrati pa vse bolj prestopa tudi turške meje. V Turčiji živi približno 12 milijonov šiitov, ki so bili od nastanka moderne turške države praktično zatirani. Ne sicer tako kot Kurdi, ampak zdaj skušajo priti do glasu. Turčija je država pred veliko krizo. Ne samo zaradi kurdskega vprašanja, ki se bo samo še bolj stopnjevalo, ampak tudi zaradi naraščajočega sunitsko-šiitskega spopada, zaradi dokončnega poskusa obračuna s civilno družbo, vključujoč organizacije za človekove pravice in novinarje, do tega, da je, navsezadnje, tista ključna povezovalna zgodba Turčije (ekonomski uspeh) zelo ogrožena, ker temelji na podobnih balonih, kot je temeljila ameriška - in na neki način tudi evropska zgodba nekoč o uspehu, zdaj pa o neuspehu. In Erdogan je že lani v parku Gezi pokazal, da izgublja nadzor nad stvarmi. Da se je okužil z virusom božjega sindroma in da sprejema iracionalne odločitve ter deluje zelo ihtavo, s tem pa ruši vse, kar je gradil prej, ne samo kot župan Carigrada, ampak kot nekdo, ki je dejansko dal Turčiji moderen prepoznaven obraz in naredil oster rez z vojsko, ki je desetletja vodila državo. In točno ta rez ga bo še stal. Vojska ne bo lojalna.

Pa vseeno je bil Erdogan avgusta izvoljen še za turškega predsednika …
In to s kar lepim številom glasov. Seveda. Ker obvladuje AKP, obvladuje turško podeželje. Izobraženi, močni del Turčije je pa stisnjen v kot. Saj je bil, konec koncev, tudi Al Sissi izvoljen za predsednika. Volitve v tem prostoru vse bolj utrjujejo diktature in ne širijo demokracije.

Upornike v Siriji je Zahod, vključno z mediji in celo vami samimi, še pred letom dni slikal kot borce za svobodo in demokracijo, ZDA pa so premlevale napad na Asadove sile. Danes ameriške sile napadajo izključno islamistične upornike, pri čemer je posebna ironija, da je te lani še imela za svoje zaveznike. Ali ob vseh obveščevalnih službah, analizah, virih in, navsezadnje, stanju na Bližnjem vzhodu, res lahko verjamemo, da Američani in Zahod niso mogli pričakovati tega? Niso mogli pričakovati IS-a?
Ob vseh mogočih virih, znanju in razumevanju je bilo mogoče izključno predvideti samo ta scenarij, kot ga imamo danes. IS je posledica, ne vzrok. Kot večkrat rečeno, to so nezakonski otroci ameriške zunanje politike na območju in neposredni potomci invazije leta 2003 na Irak. Hkrati pa, če se vrnemo k sirskim upornikom, smo zdaj prišli že v to fazo, da se jih generalizira. In ker so IS pometli z vsemi predskupinami oz. predtekmovalci tega upora, so postali najbolj očitni, v svoji degeneriranosti delujejo kot največje možno darilo Asadovemu režimu. Vmes pa se pozablja, zakaj je v Siriji prišlo do upora, pozablja se, kdo so bili prvotni uporniki, kaj se je zgodilo sekularnim upornikom, kaj se je zgodilo s tisočimi ljudmi, ki so izginili, ki so umrli, so v množičnih grobiščih ali po zaporih, kako se je razbijalo prva, zelo miroljubna uporniška gibanja in kako so se pri tem skrajne islamistične skupine, ki so zelo hitro izkoristile vakuum, praktično usedle v Asadovo naročje in mu pomagale najprej socialno-politični konflikt prevesti v državljansko vojno, potem pa v najbolj krvav in tragičen konflikt našega časa, ki je postal globalen konflikt, v katerem praktično ni več zunanjega akterja, ki v tem konfliktu ne bi sodeloval. IS je mojstrsko organizirano, sistematizirano izkoristil razmere in postal mrhovinarski zmagovalec na pogorišču arabskih revolucij in predvsem kontrarevolucij. Ker tisto, čemur smo bili priča v drugi fazi sirske vojne, je bila čista kontrarevolucija. Tako, kot je bila kontrarevolucija egiptovski državni udar lani.

Vi govorite o nezakonskih otrocih ZDA in kako so bili starši "prisiljeni" napasti svoje otroke ...
"Prisiljeni" v marketinško-piarovskem smislu.

In kdo v taki situaciji, ko ni več dobrih in slabih, največ pridobi?
Mislim, da se je zavestno čakalo, da se uničijo tisti, ki bi se jim pogojno lahko mogoče reklo, da so dobri. In je bilo samo vprašanje časa, kdaj se bo to zgodilo. In IS se je s tem krepil, pridobil je samozavest, in upam si trditi, da se je od svojih gospodarjev – kdor koli že to so – delno osamosvojil. Še posebej potem, ko mu je iraška vojska v Mosulu in okolici praktično izročila orožje za šest divizij vojske, je postal močnejši, kot so njegovi gospodarji kadar koli predvideli. Gospodarje pa lahko iščemo v Savdski Arabiji, Katarju, v določenih evropskih državah in v, seveda, ZDA in njihovi zunanji politiki. In zdaj se IS z letalskimi napadi, takšnimi, kakršni so, preprosto ne da poraziti. Ti napadi delujejo točno tako, kot da jih nekdo ne bi želel poraziti. IS je namenoma razpršen, ne delujejo kot zgoščena, klasična vojska, obvladujejo t. i. asimetrično bojevanje, niti niso klasična gverilska vojska, ampak so preizkušena mednarodna zasedba borcev, ki ves čas z močno vodstveno strukturo vedo, kaj počnejo, in vse jasno načrtujejo. Če recimo pade Kobane, v njem ne bodo ostali dolgo, ampak bodo ta prostor izpraznili, ker če bi stali na mestu, bi bili kot glineni golobi. Morajo se gibati. IS je kot morski pes. Če se ustavi, je mrtev.

Koliko pa so res ti koalicijski zračni napadi uperjeni v obrambo Kurdov in drugih ogroženih manjšin, glede na to, da sem zasledila, da je večina napadov skoncentriranih na območje naftnih polj?
Soliden del je skoncentriran na naftna polja, da. S katerimi se, po uradni verziji, skuša ustaviti IS-jev dotok denarja. Ampak ta dotok denarja bi se lahko ustavil tudi drugače. Glavni kupci črne sirske nafte, ki jo obvladuje IS, so turška zasebna podjetja. In na meji je ves čas jasno, kdo to dela in zakaj. Enako se je počelo tudi za časa sankcij v Iraku, ko je na tisoče turških tovornjakov vsak dan prečkalo mejo, ne da bi jih kdor koli kar koli vprašal, in so v Turčijo, državo brez nafte in zemeljskega plina, vozili zelo poceni nafto. Nihče si zares ne želi, da bi bil motiv napadov na IS v obrambo Kurdov. Dela se nasprotno. Kurdi so stisnjeni v kot. Še več. Ko so IS napadali iz zaledja, se je bil IS skoraj prisiljen pomakniti proti Kobaneju, ker nazaj niso mogli, saj bi bili na odprtem in kot taki lahka tarča. In napadi so v resnici položaj Kobaneja, vsaj, ko sem bil tam jaz, poslabšali. Hkrati ni prišlo v mesto nič orožja, nič borcev, nič municije. In vse spominja na rusko fronto, na kateri je ogromno ljudi brez orožja in s skoraj nič streliva. In napadi, ki se zdaj dogajajo, so uperjeni proti ustanovitvi Kurdske države oz. proti kurdski unitarnosti.

Ali menite, da bi zahodno posredovanje v Siriji in padec Asada po libijskem scenariju prinesel drugačno sedanjost?
Če bi se posredovanje odvijalo po libijskem scenariju, bi bili priča podobni tragediji, kot smo ji priča danes.

Kako je pri IS-ju s palestinskim vprašanjem - vse prejšnje islamske teroristične skupine, tudi Al Kaida, so to zelo poudarjale, pri teh novih skrajnežih pa ni zaslediti, da bi jih skrbelo za palestinske brate …
Saj ste že vse povedali v vprašanju. Ne ukvarjajo se z balastom, ker imajo pomembnejšo nalogo. Palestinci so zanje balast. In kar smo videli tudi v letošnjem brutaliziranju Gaze, v celotnem arabskem svetu praktično ni bilo nobene podpore, nobene solidarnosti. Palestinci plačujejo ogromno ceno arabske pomladi. Bili so popolnoma pozabljeni. Rešitev dveh držav je slaba šala, v Gazi se lahko vojni zločini kadar koli nekaznovano ponavljajo, Gaza je na odprti "streljačini" in bo tam ostala, dokler bodo vladale take razmere, hkrati pa ni kriv samo Izrael, ampak tudi Egipt z vladajočo hunto, ki ne odpre in ne omili zapore, ampak v njej intenzivno sodeluje in s svojim načinom delovanja absolutno podpira izraelsko politiko do Gaze. Druge arabske države pa se s Palestino že dolgo sploh ne ukvarjajo več. Palestina je bila neke vrste strateško orodje v času neuvrščenih in vse do druge intifade, potem je pa popolnoma izginila s čustvenega zemljevida v arabskem svetu.

Izrael je še vseeno nekakšen "naravni sovražnik" islamskih dežel in organizacij. Nočem zveneti kot teoretik zarote, ampak zakaj se Izrael nikdar ne pojavlja v diskurzu IS-a? Grozijo Evropi, grozijo ZDA, vsem, ki se bodo pridružili koaliciji, o Izraelu pa niti omembe? In obratno – Izrael sam za svojega največjega sovražnika - ob Palestincih – ima Irance, ne pa IS …
Tako. Hkrati pa se na Golanski planoti izraelski vojaki z nekaj sto metrov z IS-jem opazujejo in je IS v tem trenutku praktično na izraelskih mejah. Izrael po mojem mnenju strateško potrebuje IS kot opravičilo za eksponentno naraščanje vojaške industrije in krepitev skrajne desnice, potrebuje na videz realno grožnjo za radikalizacijo samega sebe, alibi za vse, kar počne, in bo še počel. V očeh IS-ja je Savdska Arabija, ki je v tem trenutku v neki neuradni, ampak sila nenačelni koaliciji z Izraelom. Skupnega zunanjega sovražnika – kolikor koli že potenciranega - imata v Iranu, hkrati pa imata tako Savdska Arabija kot Izrael en problem – to so ZDA, ki se od njiju počasi, a intenzivno oddaljujejo. Od Savdske Arabije zato, ker ZDA postajajo energetsko samooskrbne – julija lani so prvič več nafte izvozile, kot so jo uvozile. Benjamin Netanjahu in Barack Obama pa očitno nista v najboljših odnosih. Ameriki je Izrael v tem trenutku v večje strateško breme kot korist. ZDA se že tri leta poskušajo na neki način umakniti z Bližnjega vzhoda ter se vojaško in strateško preseliti proti Tihemu oceanu, proti Kitajski. V interesu tiste druge smeri, kitajsko-rusko in iranske, pa je seveda ZDA držati v bližini Bližnjega vzhoda in jim onemogočati dokončni pohod proti vzhodu Azije. Hkrati pa ima Izrael podoben problem kot Savdska Arabija – pospešeno se suši. In če gledaš, kako se IS že od svojih zametkov giba, se ves čas giblje ob Tigrisu in Evfratu. In do trenutka, ko so jih pregnali z jeza na Evfratu pri Mosulu, so obvladovali 80 odstotkov vseh površinskih vodnih virov v Iraku. To je tukaj in zdaj najpomembnejše gonilo vesolja. Če je bila nafta krvavo gonilo spopadov 20. stoletja, je voda krvavo gonilo spopadov 21. stoletja. In to gospodarji IS-a, ki jih lahko postaviš kamor koli na zemljevid, najbolj razumejo. To je skupen interes neimenovanih - Izraela in Savdske Arabije -, ki se zadnje dve leti zelo dobro razumeta.

Kako pa bo po vaše videti zemljevid Bližnjega vzhoda čez recimo eno leto?
Drugače, kot bo videti čez dve leti. Potrebujemo digitalni zemljevid, da bomo hitro vnašali spremembe. Meje padajo. Nepovratno. Ne verjamem pa, da bo prišlo do kakšnega dunajskega kongresa in bodo meje na novo zarisane. Mislim, da je koncept nacionalne države na Bližnjem vzhodu nepovratno pokopan. Če pogledaš, kako so bile po koncu Otomanskega imperija zarisane meje, so bile tako rekoč potegnjene z ravnilom. Ogromno ravnih črt, ki so naredile ogromno škode prostoru ... po drugi svetovni vojni so se sicer nekako stabilizirale, ampak zdaj pa v geografskem smislu doživljajo popolno kataklizmo. Dobili bomo neke vrste sunitsko državo, dobili bomo šiitsko državo, kurdske pa ne.

V svoji zadnji kolumni ste opozorili pred rasističnim diskurzom na temo islama, češ da se nevarno bliža tistemu, ki je v medijih dominiral po 11. septembru, pri tem pa se pozablja na ozadje dogajanja na Bližnjem vzhodu ne samo v zadnjih 13 letih, ampak tudi pred tem. Se je islam po vaše radikaliziral zgolj zaradi vojaških posredovanj in nastavljanj diktatorjev ali gre razloge iskati tudi drugje?
Sploh ne bi trdil, da se je islam radikaliziral. Še vedno gre za malo manjšino, ki islam izkorišča v propagandno-tržniške namene, in to vrhunsko uspešno. Sploh pa, če govoriva samo o Islamski državi – kako ponesrečeno ime, od katerega se muslimanski verniki po večini skušajo ograditi. IS ne deluje po religioznih principih. Vsak pravi musliman ti to iz prve jasno in glasno pove. IS dela islamu neverjetno škodo. In predvsem zahodna medijska mašinerija je na to padla s svojo postkolonialno, še vedno rasistično strastjo na polno in na prvo žogo. In resnično se tega bojim, ker že tukaj doma je čutiti neko radikalizirano islamofobijo. Ki je pa izraz popolnega kretenizma in nepoznavanja sveta. Zato me je na neki način tako razveselilo, ko so se razkrila imena slovenskih borcev v Siriji, ker so bila večina tako kleno slovenska. In to govori neko popolnoma drugo zgodbo o islamizaciji, kot nam jo želijo predstaviti desničarski ideologi.

Ko je IS obglavil ameriškega novinarja Jamesa Foleyja, ste napisali pismo "padlemu kolegu", v katerem ste zapisali tudi, da so v Siriji v drugi polovici lanskega leta začeli serijsko ugrabljati novinarje in je postalo preprosto prenevarno, zato ste odšli. A ste se pred dvema tednoma zdaj vrnili na krizno žarišče, v Kobane, in to kljub vsem ustrahovalnim posnetkom IS-ja. Kaj vas žene?
Pa, dobro, vrnil sem se po naključju! Nisem imel namena iti čez mejo. Hotel sem poročati s turško-sirske meje s turške strani, tudi svojim bližnjim sem se zaobljubil, da ne bom šel več v Sirijo, dokler se stvari ne umirijo, predvsem zato, ker je bil moj prijatelj, s katerim sem šel nazadnje v Sirijo, ugrabljen, in to za sedem mesecev, in je bilo to res travmatično obdobje. Tudi način, kako so ga reševali, kaj sem vse vmes izvedel in kako je to potekalo, kar bo vedno ostalo off the record, ker smo se, da je sploh prišlo do rešitve, zavezali molku. Vse to mi je dalo vedeti, da tega ne smem početi. Ampak bilo je čisto naključje, da sem prišel v Kobane. Stali smo na meji, kjer je bilo okoli 1.500 kurdskih protestnikov - beguncev, ki so protestirali, ker Turčija ni spuščala kurdskih bojevnikov v Kobane, in kar naenkrat so začeli tresti žičnato ograjo, na drugi strani, čez progo, je pa že Kobane. 10, 15 minut so tresli, vojska jih ni ustavila, ker je bila zasedena z drugim protestom, naenkrat je ograja padla in postopoma se je čez njo vsul mali stampedo proti Kobaneju, ne da bi imeli ti ljudje jasen cilj, kaj želijo narediti. Že od jutra pa so na obrobju potekali spopadi, in so ljudje kar malo bezljali sem in tja. Očitno jih je bilo strah, ampak so bili tako evforični, da gredo lahko noter. In midva s pakistansko novinarko sva bila zraven in sva šla pač z njimi. Ni pa bil to moj namen. Ampak kaj bi naredil kateri koli novinar drugega, kot da bi šel naprej? V bistvu sem bil vesel, da sem imel premalo denarja in rezerv s seboj in sem se hitro vrnil, ker Turki so kmalu zatem mejo bolj utrdili in jo zaprli, tako, da zdaj že ranjenci ne morejo več ven.

Foley je bil že enkrat ugrabljen, leta 2011 v Libiji, poleg tega naj bi imel na prenosniku fotografije brata, vojaka. Sotloff je imel poleg ameriškega še izraelsko državljanstvo. Lahko tu govorimo tudi o nespametnem, neprevidnemu podajanju v nevarnost, kot jima očitajo nekateri? Ali, če vprašam drugače: Kje je meja med dolžnostjo obveščati ljudi in delati to "z glavo"?
Meja je zelo preprosta – greš do tja, od koder še lahko poveš zgodbo. Če ne poveš zgodbe in sam postaneš zgodba … rez. Ampak se lahko zgodi kjer koli in kadar koli. To se lahko zgodi tudi v prometu, v plezalni steni, kjerkoli. Lahko te pa kap zadene med tekom.

Nekateri vojno poročevalstvo primerjajo z zasvojenostjo. Nekateri tudi ultramaratone primerjajo z zasvojenostjo. So to vaša mamila?
(smeh) Kakšen ultimativen džanki sem, očitno! Poglej, presodi.

Tik pred odhodom v Turčijo ste se poročili. Vedno se zdite velik pesimist, pogosto slikate apokaliptične vizije za prihodnost sveta, svoj čas ste tudi izjavili, da je človeštvo precenjeno. Poroka se zdi skorajda v nasprotju s tako fatalistično vizijo življenja. Pa ne, da se Boštjan Videmšek mehča?
Človeštvo je precenjeno, posamični ljudje pa ne. In niti slučajno se nimam za pesimista. Nasprotno. In tudi ne mislim, da je kar koli, kar napišem, apokaliptično, ampak je, žal, skrajno realistično. Mislim, da je stvari za apokaliptične mogoče vedno ocenjevati z varne kavč razdalje. Lahko teh stvari ne bi govoril in jih ne bi pisal, ampak ko gledaš stvari v živo in imaš za seboj 15-plus let tovrstnega dela in celostnega študija in si upam reči, da v nekem trenutku celo nekaj razumem, imaš nekaj uvida, in kot človek, ki ima pravico do javne besede in možnost javne besede, to preprosto mora govoriti na glas. Kaj drugega pa je naše delo?

Vprašam, ker so tudi vaše reportaže iz Grčije nekateri ljubitelji grških plaž in girosov označili za grdo blatenje čudovite dežele …
O, ja …

Imate navado opažati bolj slabe stvari kot dobre?
Ne delam turističnih zgodb, ampak poskušam delati temeljne človeške zgodbe. Temeljne človeške zgodbe pa zagotovo niso zgodbe o rave partyju na Mikonosu.

Kritiki vam očitajo tudi pretirano čustvenost, češ da si stvari preveč ženete k srcu, in vam ta včasih zameglijo "širšo sliko". Pa je sploh mogoče sredi vsakodnevnega umiranja in groze ohranjati trezno glavo, če se tako izrazim?
(Razmišlja) Da. Ampak trezno glavo lahko ohraniš samo, če čustvom dovoliš svojo pot. Ker če jim ne, potem nikdar ne moreš slabih stvari skanalizirati in postaneš notranje bolan. Se napolniš z drekom. Tako gre pa ven.

Pred leti ste v intervjuju za Delo povedali, da ste se za kariero vojnega poročevalca odločili, ko ste po televiziji videli obstreljevanje Vukovarja. "Bil sem jezen, nemočen, na bruhanje mi je šlo ob srbski agresiji," ste dejali. Je jeza res najboljši vzgib za poklic vojnega poročevalca?
To je bilo pri 16 letih. Ko je jeza malo drugačna, kot je zdaj. Ampak brez jeze človek postane nepremičnina. Odvisno, kako to jezo kanaliziraš. Če me bodo stvari nehale jeziti, bo to pomenilo, da sem začel osebnostno in profesionalno umirati. Tako, da si želim biti še ful jezen, ker bo to pomenilo, da ohranjam primerno količino pravičniškosti. Če nimaš pravičniškega besa, potem ne verjamem, da si živ človek. In jeza je tudi eno izmed orodij za izničevanje apatije, ki je zločin proti človeštvu.

Kako sploh lahko kot vojni dopisnik ohraniš neko distanco? Vam so zaradi t. i. embeddanja z ameriško vojsko očitali, da ste prodana duša, očitali so vam tudi, da se povezujete z drugo stranjo …
Ja, da se družim s talibanskimi poveljniki in škodim varnosti lastne države … Vse. In to isti ljudje v istem času.

Ampak sklepam, da se moraš na terenu povezovati zdaj z eno, zdaj z drugo stranjo, da preživiš in kam prideš, se motim?
Ne povezovati, komunicirati, predvsem! Predvsem pa se nimam za vojnega dopisnika, to je samo del stvari, ki jih delam.

In na tej točki preideva na ultramaraton. Aprila ste se s kolegoma Žigo Gombačem in Samom Rugljem podali na ultramaraton po puščavah južnega Utaha, v srcu konservativne Amerike …
Tako je, ampak je poligamna družba, tako, da ne vem, koliko je to zares konservativna družba. Ampak ja, je, se strinjam. (smeh)

Ste se lahko popolnoma odklopili ali ste se po poklicni deformaciji z Američani kaj zapletali v politične debate?
Ne, nikakor ne! Za tek smo si vzeli osem mesecev priprav, potem o njem napisali knjigo, ampak nihče se ni odklopil od normalnih življenj – nasprotno, v bistvu smo sklenili nenapisano zavezo, da bomo ob pisanju in treniranju v celoti izpolnjevali vse obveze, ki jih imamo v normalnem življenju – tako profesionalno, kot zasebno. In ravno to je tisto, kar je bilo za nas bistveno večji dosežek kot preteci samo tekmo, za katero se je na koncu izkazalo, da gre za potovanje, ne za tekmo. Veliko hodim naokoli tudi neprofesionalno, prepotoval sem res ogromno in nimam nikakršnih težav nikjer in z nikomer. Ampak v Utahu, na tisti poti, smo bili pa v celoti odklopljeni od vsega, ker smo šli tja z jasnim namenom preteč ultramaraton. Družili smo se v resnici samo sami s sabo. Bili smo torej kot nemški turisti – samo, da nismo pili, ampak tekli.

Vaš soultramaratonec Žiga X. Gombač je po vaši skupni ultra izkušnji zaplul v bolj trivialne vode z mestom komentatorja v šovu Gostilna išče šefa. Kako se odklopite vi?
(Smeh) Kaj je narobe s trivialnostjo? In kaj zares ni trivialno? Sam se odklopim z marsičim. S tekom, z branjem, s tem, da vsak trenutek izkoristim, da nisem doma, v resnici – da grem na morje, v hribe … in sem z ljudmi, ki jih imam rad. In predvsem, da sem tam, kjer mi ni treba veliko razlagati. V intimnem prostoru, kjer se sporazumevamo z medmeti.