Ta je očitno presenetila tudi vlado, številni kritiki pravijo, da črno-rumena koalicija pravzaprav k temu ni pripomogla nič. Klaus Zimmermann, direktor nemškega inštituta za gospodarstvo v Berlinu, pravi: "Gre za mešanico sreče in določen uspeh, zagotovo pa ni zasluga zadnjih vlad, ampak lahko vzroke iščemo precej bolj nazaj, denimo pri obsežni reformi trga delovne sile, ki se jo je lotila vlada Gerharda Schröderja. Takrat smo imeli brezposelnih pet, danes manj kot tri milijone ljudi. Vse glasnejše so zahteve po višjih plačah. Po eni strani lahko tako potrošniki več zapravljalo, po drugi pa se dvigne cela dela in zniža konkurenčnost, kar seveda ni dobro".

"Nemčija je po uvedbi evra prišla v zelo težavno obdobje. Za nami je 15 let stagnacije, Nemčija je po letu 1995 rasla najpočasneje od vseh vzhodno in zahodnoevropskih držav, enako počasi je rasla le Italija. Od vseh gospodarskih prihrankov naših podjetij je le tretjina denarja ostala v Nemčiji, dve tretjini denarja pa sta se prek bančnega sistema prelivali v tujino, denimo na Irsko in nato posredno v ameriške vrednostne papirje, gradbena podjetja v Španiji ali v grške državne obveznice. A obdobje poceni in lahko dostopnega denarja je mimo, nemške banke si denarja nemških varčevalcev ne upajo več deliti po svetu, ugotovile so, da ni vse zlato, kar se sveti. V Nemčiji imamo tako nizke obrestne mere, bum v gradbeni industriji, podjetja odpirajo nove obrate in delovna mesta. Seveda pa gre dobro tudi izvozu, ki bo prispeval okoli tretjino rasti," pojasnjuje Hans Werner Sinn, direktor münchenskega inštituta za gospodarske raziskave

Prva naloga ostaja konsolidacija proračuna, vlada mora izpolniti nalogo, ki si jo je zadala, ko je v temeljni zakon zapisala omejevanje nadaljnjega zadolževanja, sprejela varčevalni paket, tudi da bi lahko nosila odgovornost v Evropi, kjer želi biti nekakšen zgled.

Merklovi očitali oklevanje pri pomoči Grčiji
A Angela Merkel je morala 10. maja razlagati povsem nove dimenzije politike - šlo je za reševanje evra, sklad, vreden 750 milijard evrov. "Če spodleti evru, spodleti tudi ideja o evropski enotnosti," je dejala kanclerka, ki so ji očitali oklevanje pri pomoči Grčiji. Nemčija je zahtevala bistveno ostrejše ukrepe, Pariz in Berlin sta delovala živčno in hektično, na koncu pa zahtevala stalni mehanizem pomoči po letu 2013 in spremembe Lizbonske pogodbe.

"Ne smemo narediti napake, da bi rešitev iskali v tem, da bi tveganje posameznih držav prevzemale vse članice, kar bi se denimo zgodilo pri evrskih obveznicah. To ni rešitev, rešitev je več harmonije in konkurenčnost enake vrste v članicah Evropske unije, še posebej pa v evrskem območju," pravi kanclerka.

Kanclerka nasprotovala skupnim evrskim obveznicam
Berlinu in Parizu so očitali egoizem, pretirano skrb za lastne interese, tudi ko je kanclerka nasprotovala skupnim evrskim obveznicam, ki bi denar na trgu za najbolj problematične države pocenile, za finančno najbolje stoječe, med njimi Nemčijo, pa podražile. Klaus Zimmermann, direktor nemškega inštituta za gospodarstvo v Berlinu, je dejal: "Če državi grozi plačilna nesposobnost, potem bi morala obstajati možnost, da do postopka insolventnosti tudi pride. To se sicer sliši slabo, a pomeni le, da morajo biti upniki, ki so državi priskrbeli denar, soudeleženi pri sanaciji. Za to se trudi tudi nemška vlada, a to bi moralo biti vprašanje, ki bi ga razrešili že na začetku, tako pa poskušamo napake popraviti z davkoplačevalskim denarjem in rešilnimi skladi."

Hans Werner Sinn, direktor münchenskega inštituta za gospodarske raziskave: "Nemci so seveda nad evrom zelo razočarani. Ko so ga uvedli, so ljudem govorili, da niso potrebne nobene skrbi, da gre le za drugačno valuto. A že po 8 letih po uvedbi evra se dogaja to, česar smo se najbolj bali, da bo to na koncu neke vrste transferna unija, kjer bo morala Nemčija plačati zato, ker so se nekatere države preveč zadolžile."