V zadnjih letih Libanon, ki je v 80. in 90. letih polnil svetovne naslovnice s krvavimi podobami državljanske vojne, le redko prihaja v ospredje. Še največ se je v njem govorilo v povezavi s sirskimi begunci. Kljub majhnosti, država ima le dobrih 6,1 milijona prebivalcev, so namreč na široko odprli vrata beguncem iz sosednje Sirije: sprejeli so jih kar 1,5 milijona.

Ključni koraki v boljšo prihodnost so bili storjeni v preteklih mesecih: oktobra 2016 je bil po dveh letih in pol praznine in kar 45 neuspešnih glasovanjih v parlamentu na mesto predsednika izvoljen Michel Aun, 18. decembra pa je bila oblikovana nova, 30-članska vlada, na čelu katere je Saad Hariri, sin leta 2005 ubitega Rafika Haririja. Kot piše Reuters, ima Libanon novo, oz. bolje rečeno, staro politično vodstvo, zdaj potrebuje še novo gospodarstvo.

Upokojeni general Aun, ki je bil ob koncu državljanske vojne, med letoma 1988 in 1990, premier, je 14. marca leta 1989 razglasil osvobodilno vojno proti sirskim enotam v Libanonu. Takrat je bilo v Libanonu razporejenih okoli 40.000 sirskih vojakov. Ko so leto dni in pol pozneje sirske sile, ki so jih podpirale ZDA v zameno za njihovo podporo proti iraškemu voditelju Sadamu Huseinu, napadle njegova oporišča, pri čemer je bilo ubitih več sto libanonskih vojakov, se je Aun zatekel na francosko veleposlaništvo, potem pa v Francijo, ki mu je ponudila azil. V domovino se je vrnil šele 15 let pozneje, dober teden dni po tem, ko so sirske sile dokončno zapustile Libanon. Leta 2006 je kot vodja Svobodnega domoljubnega gibanja podpisal memorandum o razumevanju s Hezbolahom, s čimer se je sklenilo zavezništvo, ki je v veljavi še danes.

Tudi Hariri ni politični novinec, saj je bil že premier med letoma 2009 in 2011.

V primežu različnih dejavnikov
Na ključne stebre libanonskega gospodarstva, ki je močno odvisno od v tujini živečih Libanoncev, turizma in trgovanja z nepremičninami, so v zadnjih letih močno vplivale vojna v sosednji Siriji, politično brezvladje in ujetost v rivalstvo med Savdsko Arabijo in Iranom.

Država dolgoročno išče nove poti rasti, ki se je od lepih številk, od 8 do 9 odstotkov v času pred izbruhom vojne v Siriji leta 2011, znižala na manj kot dva odstotka. Med mogočimi vejami napredka so izkoriščanje nafte in zemeljskega plina ter usmerjenost v zagonska podjetja, oblasti pa si želijo tudi vrnitve številčne diaspore, zato je pričakovati krepitev pozivov v tujini živečim državljanom, naj se skupaj s svojimi prihranki vrnejo v domovino.

Še prej pa mora vlada zavihati rokave in se spopasti z najbolj perečimi težavami. Med njimi je izjemno slaba infrastruktura, ki čaka na popravilo že od konca 15-letne državljanske vojne leta 1990: ceste so luknjaste, plaže polne smeti, internetne povezave so zelo počasne, prekinitev električne energije in oskrbe s tekočo vodo pa nekaj povsem običajnega.

Na vrhu seznama nalog, ki si jih je zadala vlada Saada Haririja, je oblikovanje državnega proračuna, česar država ni storila vse od leta 2005, eden od ključnih ciljev pa je tudi izboljšanje gospodarskih razmer, je Haririjeve cilje povzel njegov svetovalec za gospodarstvo Mazan Hanna.

Vladni kabinet sestavljajo pripadniki različnih strani političnega in verskega spektra, zato je sklenitev vsakega dogovora precejšen izziv. "Prvi znak resnosti vlade bo sprejetje novega proračuna. To je v tem trenutku prioriteta," je dejal Hanna. Brez uresničitve tega se bo država med drugim težko spopadla z naraščajočim se fiskalnim dolgom.

Libanonce sicer junija čakajo večkrat preložene parlamentarne volitve, a Haririjeva vlada napoveduje, da bo že v teh nekaj mesecih skušala rešiti vsaj nekatere težave, ki grenijo življenje prebivalcem. Visoko na agendi je ureditev vprašanja odvažanja smeti, zaradi katerih so lani izbruhnili protesti, pozitiven znak pa je bilo tudi prvo imenovanje ministra za boj proti korupciji.

Gospodarsko stanje države ni pomembno le za dobrih šest milijonov Libanoncev, temveč ima širše posledice na stanje na Bližnjem vzhodu, kajti v državi je tudi okoli 1,5 milijona sirskih beguncev in pol milijona Palestincev.

Po koncu državljanske vojne leta 1990 so se libanonske oblasti osredotočile na ponovno vzpostavitev podobe Libanona kot Pariza Bližnjega vzhoda, predvsem v očeh bogatih zalivskih držav. Hladnejše podnebje in manj stroge socialne norme so že od nekdaj privlačile predvsem goste iz konservativne Savdske Arabije, politična nestabilnost in rivalstvo med državami v regiji pa sta močno znižala število turistov. Savdska Arabija je lani februarja šla tako daleč, da je zaradi spora med državama zaradi vloge Hezbolaha svojim državljanom odsvetovala potovanje v Libanon. Ko se je novi predsednik Michel Aun pretekli mesec vrnil z državniškega obiska v Savdski Arabiji, katerega glavni namen je bilo glajenje napetih odnosov, je zatrdil, da je prepričan, da se bodo gostje iz zalivskih držav kmalu vrnili v Libanon.

Pomembna vloga centralne banke
V odsotnosti političnega vodstva je v zadnjih letih pobudo za gospodarski napredek prevzela libanonska centralna banka, ki je s pomočjo stimulativnih svežnjev in drugih finančnih instrumentov ohranjala stabilnost tujih rezerv, hkrati pa je zagotavljala poslovna posojila in posojila za nepremičnine, ni pa se vpletala v politične odločitve. "To je poganjalo gospodarstvo v zadnjih 5, 10 letih," ocenjuje Marianne Hoajek, izvršna direktorica libanonske centralen banke."Vlada včasih ni sposobna uresničiti ciljev, ki jih želi."

Centralna banka je leta 2013 z direktivo, poimenovano Circular 331, dala na voljo 600 milijonov dolarjev za naložbe, in sicer za programe, povezane z gospodarstvom znanja, s čimer je naredila pomemben korak pri oblikovanju podobe Libanona kot središča Bližnjega vzhoda in Severne Afrike za zagonska podjetja in tehnologijo. Kot piše Reuters, si ta naziv močno želijo tudi Združeni arabski emirati in Jordanija. Po besedah Hoajekove je bilo doslej počrpanih za okoli 100 milijonov dolarjev.

"Ne bi se vrnil v domovino, če ne bi bilo Circularja 331," so besede Samija Abuja Saaba, ki se je vrnil iz ZDA in zdaj vodi enega od poslovnih inkubatorjev, v katerem spodbujajo in pomagajo majhnim podjetjem z nasveti, stiki in drugimi storitvami.

"Libanon kliče"
Kot že rečeno, ima Libanon zelo številčno diasporo. Po nekaterih podatkih zunaj Libanona živi kar med 14 in 16 milijoni libanonskih državljanov in njihovih potomcev, ki so državo v preteklih desetletjih zapustili zaradi politične razdeljenosti, ki je privedla do državljanske vojne. Številni od njih pa ostajajo tesno povezani z domovino in sorodnikom pošiljajo izdatno finančno pomoč, ki pa se je zaradi padca cen nafte v zalivskih državah precej znižala.

Da bi Libanonce spodbudil k vrnitvi v domovino, je zunanji minister Gibran Basil konec leta obiskal več držav v Južni Ameriki, nepremičninske agencije pa so tudi na ameriških televizijskih postajah vrtele oglase, ki pozivajo "Libanon kliče".

Optimizem, ki se širi
"Lahko prodajamo, smo kreativni in smo inženirji," pravi Nicolas Sehnaoui, predsednik ameriško-libanonskega podjetja Tech Hub, ki je v prvih dveh letih delovanja ustvarilo 240 delovnih mest, do leta 2025 pa jih namerava kar 25.000. "Namesto pošiljanja ljudi v tujino želimo v tujino poslati svoje digitalne produkte." Na tehnologiji temelječe gospodarstvo pa potrebuje hitri splet in zanesljivo električno energijo.

Tako Svetovna banka kot združenje bank v Libanonu sta opozorila, da centralna banka ne zmore biti sama gonilo razvoja. "Banka Libanona in druge banke so dovolj časa ohranjale, včasih tudi za preveliko ceno, monetarno stabilnost. Zdaj je čas, da to stabilnost podpremo s fiskalno in ekonomsko politiko, ki bo spodbudila realno rast," pravi vodja združenja bank v Libanonu Joseph Torbej.